Logo
Please select your language

Long read

Zakaj je dilema med "vegan" in pravim usnjem
tekma brez zmagovalca?

Tena Lavrenčić

February 25, 2024

JW Anderson, Spring/Summer 2024, Photo: Acielle/Style Du Monde
Pred kratkim sem si kupila usnjeno torbo za lap top. Tista stara je bila v zadnjih izdihljajih, žrtev dolgoletnega nošenja ter krempljev moje mačke, sem se jo odločila za zamenjavo, šele po tem ko se je dokončno pokvarila zadrga. Misel, ki me je vodila, je bila v iskanju nečesa klasičnega, elegantnega, kvalitetnega in vodoodpornega. Ni boljšega materiala za to, od usnja. Takoj, ko sem v trgovini zagledala torbo, ki je zadovoljila vsem mojim potrebam in kriterijem, sem vedela, da je to priložnost, ki je ne smem zamuditi. Ampak sem s tem, na prvi pogled enostavnim nakupom, zgrozila cel kup ljudi okoli sebe. Bilo jim je preprosto nepredstavljivo, da bi ena zagrizena modna aktivistka nosila torbo izdelano iz kože mrtve živali.

Njihova reakcija ni niti najmanj nenavadna. Tema usnja še naprej dominira v aktivističnih krogih, ki o njej ne nehajo razpravljati, a debata je še posebaj polemična, ko je govora o trajnostni in etični modi. Priznam, tudi sama sem leta obsojala ljudi, ki so kupovali pravo usnje, s poudarkom na argumentu, da res nima smisla žrtvovati živali v imenu mode. Sploh pa danes, ko imamo odlično alternativo: umetno usnje. Ampak imitacija usnja je dolgo veljala za slabšo verzijo tega materiala. Nekaj kar ne traja in v čemer se samo potimo. Skratka, metanje denarja stran. Tudi sami nazivi nakazujejo na to, da gre za nekaj, kar je “manj dobro” od živalskega usnja. Lažno usnje, umetno usnje, skaj, so samo nekateri od njih. In potem je seveda tukaj še tisto slavno “eko” usnje. Razširila se je povsod, od hitre do visoke mode. Čeprav je cenejša od živalske različice, je tehnologija precej napredovala in danes ima umetno usnje daleč boljše lastnosti in kvaliteto, kot jo je imelo nekoč. Temu je doprinesla tudi sprememba našega odnosa do živali. Od zavedanja v javnosti do sprememb v zakonodaji, danes v modi ni veliko prostora za krutost. Ampak ali so njene “veganske” in “eko” zamenjave res boljše?

Coach Spring/Summer 2024, Photo: Hunter Abrams

Kaj je to eko usnje?

Ljudje že stoletja poskušajo izdelati nadomestke za usnje. Ne nujno zaradi skrbi za živali, ampak zato, ker so iskali cenejše materiale od usnja. Odličen primer je nemški presstoff. Izumljen še v 19. stoletju, je ta imitacija usnja, izdelana iz lesne mase, postala priljubljena med drugo svetovno vojno, obdobjem pomanjkanja blaga in racionalizacije. Čeprav cenejša alternativa, bi ta material ob pogostem zvijanju ali v stiku z vlago enostavno razpadel. Pa vendarle nam je 20. stoletje prineslo sintetično usnje, kakršnega poznamo še danes. Po mnogih poskusih in inovacijah, so proizvajalci končno lahko izdelali materijal ki se obnaša in ima lastnosti usnja – materijal ki je odporen na vodo, fleksibilen, mehak in enostaven za čiščenje. S pojavom fenomena hitre mode je postal popularen izbor za izdelavo naših čevljev, jaken, pasov, torb in še mnogo drugega.

A vseeno, je v veliki večini primerov, umetno usnje danes, enostavno povedano, plastika. Ko govorimo nasplošno, obstajata dve vrsti sintetičnega usnja: poliuretan (PU) in polivinilklorid (PVC, včasih znan tudi kot “vinil”). PU se izdeluje premazovanjem sloja tkanine s poliuretanom (plastiko). Odvisno o uporabi in pričakovanih rezultatih, je lahko tkanina organska (kot naprimer bombaž) ali poliester. Ta material je naizgled precej podoben živalskem usnju in se pogosto uporablja pri izdelavi obutve ali pohištva. PVC ali “vinil” ni pridobljen dosti drugače: običajno vključuje več slojev. Ponovno, tkanina je prekrita s sloji na bazi plastike. To ji običajno omogoča, da je čvrstejša in trpežnejša.

Isabel Marant campaign FW20

Ali sta “vegansko” in “eko” usnje samo trik, s katerim poskuša marketing pomiriti in utišati našo vest?

Eko koža je v glavnem marketinški pojem, za katerim ni vedno čisto jasno, kaj točno se skriva. Poreklo pridobivanja umetnega usnja je že na prvi pogled sporno in problematično. Tisto, kar se prodaja pod oznako eko, pogosto pa tudi kot “vegansko” usnje, ni nič drugega kot plastika. Ne samo, da prihaja s strani neobnovljivih virov (fosilna goriva), temveč je hkrati zelo škodljiva za okolje. Taki materiali spuščajo mikroplastiko v okolje vsakič, ko jih nosimo. Raziskave kažejo, da vsako leto 13 milijonov ton sintetičnih vlaken konča v oceanih. Ko enkrat zavržemo sintetično oblačilo, bo le-to še stoletja za nami ležalo na odlagališčih, saj je nerazgradljivo. V teorji bi jih lahko reciklirali, a je plastične/sintetične in mešane tkanine nasplošno zelo težko ločiti in ponovno uporabiti. Če vas bo zanimalo, da bi izvedeli več in bolj podrobno o tej temi, boste kaj hitro ugotovili, da je objavljenih podatkov premalo, ko pa govorimo o reciklaži tekstila, najverjetneje manjka tudi transparentnosti. Kakorkoli, z gotovostjo lahko trdimo, da bo velika večina sintetičnih oblačil končala na smetišču. Hkrati pa se pri izdelavi tovrstnh materialov uporablja izdatna količina toksičnih kemikalij, kot so ftalat (skupina kemikalij, ki omogočajo plastiki prožnost in trajnost), nekatere vrste umetnega usnja (posebno pri PVC-ih) pa sproščajo dioksine, kar zagotovo ni dobra novica, ko govorimo o vplivih na človeško zdravje.

Nakratko, zelo malo ekološkega je v tem eko usnju. To je tisto, kar imam v mislih, ko trdim, da je eko usnje marketinški pojem: nedvomno zveni dosti lepše kot plastično usnje. Isto drži tudi za pojem veganskega usnja. Jeans jakna je tehnično gledano v isti meri veganska (v smislu, da ne vsebuje materialov živalskega porekla ), pa je bo nihče tako oglaševal. Ob tem ko se znamke zavedajo, da se potrošniki največkrat izogibajo pravemu usnju, zaradi krutosti do živali, jim beseda “vegan” pomaga prikriti, kaj točno stoji za tem materialom. Po moje, sta oba naziva tipičen primer greenwashinga ali lažnih zelenih trditev, s katerimi marketing spretno prpričuje kupca v pravilno odločitev.

Zakaj je pravo usnje ravno tako napačna izbira?

In čeprav sem donedavnega sumila v točnost njenih trditev, moja mama je na koncu le imela prav: pravo usnje običajno traja mnogo dlje od sintetičnega. Če ste kadarkoli nosili oba, potem veste, da usnje živalskega porekla tudi bolj diha in z uporabo in leti postaja mehkejše in bolj fleksibilno. Kljub temu je usnje še vedno proizvod ali stranski proizvod živalske industrije, ki je ena od okolju najbolj škodljivih na svetu: odgovorna je za večino toplogrednih plinov, onesnaževanje voda, degradacijo tal, izgubo biodiverzitete in mnogo drugih vplivov. Zaradi očitne povezanosti med to panogo in klimatskimi spremembami, znanstveniki danes apelujejo na ljudi, da zmanjšajo konzumacijo mesa v vsakdanjem življenju. Razlog temu tiči v načinu na katerega vzgajamo, se do njih obnašamo in ubijamo živali in ki je daleč od trajnostnega.

Hkrati se usnje glede na poreklo pridobiva od različnih živali, vključujoč tudi ogrožene in eksotične vrste, kar je samo po sebi etično sporno. No, večina usnja je še vedno pridobljena s strani domačih živali, kot so krave, svinje, ovce ali koze. Usnje je pogosto stranski produkt mesne industrije, kar pomeni, da se žival ubije predvsem zaradi mesa, koža pa je odpadni material. Na prvi pogled ne zveni slabo. Koža bi v vsakem primeru bila tukaj, zakaj je nebi izkoristili. Če upoštevamo, kako drago je pravzaprav pravo usnje, dejstva postanejo malce zamegljena in motna. Trg z usnjem je 2022 leta bil ocenjen na 242.85 miijard dolarjev (v primerjavi s “samo” 17.2 milijardama dolarjev vredni industriji umetnega usnja), a je v naslednjih nekaj letih predvidena precejšnja rast. Tisto na kar pogosto opozarjajo društva za zaščito živali in je hkrati precej jasno, je da se živali pogosto ubija in muči primarno ravno zaradi njihove kože ali krzna. Poleg etičnih problematik povezanih z usnjem, je tudi način pridobivanja in obdelave mnogokrat nevaren. Da bi se usnje obdržalo, moramo uporabiti kemikalije, v procesu imenovanem strojenje. Zaradi hitro rastočega tržišča, proizvajalci danes pogosto uporabljajo kemikalije s trajnimi rezultati, kot so krom, formaldehid in različna barvila. Te kemikalije so potencialna grožnja zdravju tako delavcev v industriji usnja, kot tistih ki ga nosijo. Čeprav je usnje biorazgradljivo (kot vsak organski material), lahko vsebovanje omenjenih kemikalij prispeva k okoljski problematiki, saj obstaja velika možnost, da pronicajo v okolje.

No, nažalost, to je le del te zgodbe. Zaradi nujnega gojenja živali za pridobivanje usnja, ta material danes igra veliko vlogo pri deforestaciji. Tudi ogljični odtis je pri pravem usnju dosti višji, kot pri proizvodnji sintetičnega. Naprimer, organizacija Collective Fashion Justice je ocenila, da je tekom izdelave torbe iz kravjega usnja v atmosfero sproščenih dodatnih 100.5 kg CO2e. To je več kot med vožnjo z avtomobilom na relaciji od Zagreba do Prage. Za primerjavo, ista torba izdelana iz umetnega (PU) usnja, bo povzročila dodatnih 14.4 kg CO2e. V nadaljevanju, produkti iz kravjega usnja potrebujejo tudi do 14krat večjo porabo vode pri obdelavi v primerjavi s tistimi iz sintetičnega usnja. Ocene namigujejo, da je za izdelavo ene torbe iz kravjega usnja potrebna taka količina vode, kot jo povprečna oseba spije v 23ih letih življenja.

Nanushka Okobor alt-leather
Nanushka Okobor alt-leather

Kaj pa je z usnjem rastlinskega izvora?

V zadnjih nekaj letih se, zaradi povečanega zavedanja o visoki ekološki ceni usnja, veliko energije vlaga v razvoj trajnostnejše alternative. Tu na sceno prihaja usnje rastlinskega izvora, ki je vse bolj pogost pojav. Nekateri bolj popularnih primerov so Piñatex (izdelan iz listov ananasa), usnje iz jabolk in Muskin (na bazi gob). Obstajajo tudi verzije iz kaktusa, koruze in drugih rastlin. Ti materiali so še vedno v fazi razvoja in neprimerno dražji v primerjavi s plastiko. Ampak marsikatera znamka jih je sprejela. In to z dobrimi razlogi: ti materiali prihajajo iz obnovljivih virov, so organskega porekla, ne škodijo živalim in še vedno ohranjajo mnoge karakteristike usnja.

Lahko bi rekli, da smo našli odgovor, ki bo razrešil dilemo med živalskim in lažnim usnjem, dokler problema ne pogledamo malo podrobneje. Ti materiali so še vedno v zgodnjih fazah razvoja in v večini primerov jih moramo uporabljati z neko vrsto plastike, da jih ohranimo. Hkrati samo zato, ker je osnova nekega materiala trajnostno pridobljena, še ne pomeni, da ni obdelana z nevarnimi kemikalijami. Z drugimi besedami, to ni idealna rešitev kljub temu, da gre vsekakor za bistven napredek. Z vzponom interesa za podobnimi materiali in povečanimi vlaganji v tehnologijo, bo tudi porast inovacij na tem področju samo naraven rezultat. Zaenkrat, kljub temu da poznamo primere rastlinskega usnja brez plastike (naprimer, znamka Stella McCartney je lansko leto predstavila 100% rastlinsko usnje), take trajnostne alternative se še vedno bolj izjema.

In kaj zdaj? Ali obstaja dobra rešitev?

Ali sem omenila, da je tista torba za lap top z začetka zgodbe, second hand kos?
To je vedno nekako moja osebna izbira, ko pride do kupovanja usnja. Po mojih izkušnjah, dobri usnjeni produkti resnično trajajo in jemljem jih kot investicijo. Kadar jih kupim rabljene, ne povečujem povpraševanja iskanju in ne prispevam k izrazito problematični industriji z živalmi. Nažalost, second hand opcija ni vedno dostopna in včasih je resnično težko najti dobro ohranjen kos, ki bo brez dvoma trajal večno. Ne glede na to, koliko sem sama navdušena nad to opcijo, samo second hand sam po sebi ni dovolj. V kar pa sem prepričana je, da bi morali začeti s tem, da kupujemo manj ampak kvalitetneje. Katerokoli usnje boste izbrali, glejte, da je kvalitetno in da ga pravilno vzdržujete, saj mu boste s tem podaljšali rok trajanja. In živalsko in plastično usnje sta problematična za okolje, v glavnem zaradi prekomerne proizvodnje. Najvčji problem ni v individualnih kosih oblačil, temveč v netrajnostnem sistemu modne industrije, ki je zasnovan na velikih količinah, ki se proizvajajo in v neprestani želji po novem. Čeprav je dilema na prvi pogled nerešljiva, za katerokoli pot se boste odločili in katerokoli opcijo boste izbrali kot manjše zlo, vedno poskušajte stremeti k kvaliteti, ki bo trajala.

VOGUE RECOMENDS