TOXIC: knjiga, po kateri boste občutili vrtoglavico, a tudi naval navdiha

Dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic, potem ko je s svojimi deli in knjigami večkrat razburkala slovensko in regionalno literarno sceno, ostaja zvesta svojemu značilnemu, hibridnemu in svobodnemu načinu izražanja. Njen jezik nosi veliko dozo divje energije, občutek vzhičenosti in – vrtoglavice.

TOXIC

Kot je avtorica sama povedala, je njena knjiga TOXIC avtofikcija, dnevnik, koledar, blišč, tema, rožnata, kri, veliko resnice, veliko laži, jaz, resnična in namišljena čustva, fantazija, tesnoba, sanje in umori . Knjiga je sestavljena iz prologa in osmih delov, od katerih vsak zase, a tudi povezani med seboj, prikazujejo izvedbo Eve Mahkovic, ki vedno znova ponavlja, da je človek lahko hkrati toliko različnih stvari, da jih ni mogoče niti prešteti. Posamezni deli knjige prinašajo različne predstavitve, ki dosežejo vrhunec v takoimenovanem delu Vrtoglavica, ki nas, kot pravi sama, kot centrifugalna sila potegne v samo središče stvari.

TOXIC sem začela brati kot roman, končala pa kot žanrsko hibridno avtofikcijo, moj najljubši slog pisanja, ki je zame predvsem soočanje s samim seboj. Knjiga obravnava osebno zgodovino, ob mitologiji, pop kulturi, času, travmah, odnosih, ki so me ustvarili. Formalno gledano v vsakem novem poskusu pisanja poskušam najti novo optimalno obliko izražanja, zato se poglavja med seboj precej razlikujejo. Čeprav je vsa avtofikcija fikcija, poskušam biti čim bolj iskrena: že zdavnaj sem se naučila, da je zame zelo težko, a tudi edino etično stališče, da mi izražanje prinese kakršno koli odrešitev. – je dejala avtorica. Ne pozna tabujev, njena intimna izkušnja je javna in naša, njeno pisanje je surovo, včasih boleče in čeprav se na trenutke znajdemo v nekoliko šokantnih povedih, jih ne moremo in nočemo nehati brati, ker se v njih prepoznamo. Slog in ritem sta me na trenutke spominjala na nek čuden hibrid med Sharp Objects in Gilmore Girls. V knjigi se bodo takoj prepoznale vse milenijke, kriza milenijske generacije je v knjigi kristalno jasno predstavljena. Avtorica sama je to sijajno strnila v stavek: Vse punce naj bi hotele biti Pika (Nogavička, op. a.) ali Kat (Stratford, op. a.), ampak potem smo vse postale Anica (ali Bianca) s prestrašenim pogledom, ves čas v strahu, da bomo kaj zajebale .

Eva Mahkovic v knjigi piše o svojem odnosu do lastnega telesa, o nečloveških idealih lepote v poznih devetdesetih, o prijateljih, ki so zaznamovali njeno življenje, o smrti prijatelja, zlomljenem srcu, kultnih serijah, ljubezni, comfort food in guilty pleasure hrani, minljivosti in trpljenju, Taylor Swift … . Ko sem jo vprašala, zakaj je napisala TOXIC, je odgovorila: Kot vedno, ko pišem, sem se z delom TOXIC skušala čim bolj pošteno soočiti sama s seboj, spoznati sebe: prepoznati motive, zaradi katerih sem postala oseba, kakršna sem danes, zapisati svoje strahove, želje, ljubezni, fascinacije, bolečine in tudi naključne možganske smeti. Pisanje je zame terapevtsko dejanje, TOXIC pa je odraz verzije mene v realnem času.

Njena notranja stanja in intima bodo marsikomu tako domača, a ona jih slika s skalpelsko natančnostjo tako, da niti njej ne njim ne moremo ubežati, ne glede na to kako neprijetno nam je ali koliko se v njenih stavkih prepoznamo. Knjiga za vsako milenijko, a tudi za tiste starejše in mlajše.

Photo: Beletrina