Najboljši regionalni filmi leta, ki so premikali meje

Hočeš nočeš, december je mesec pogleda na preteklo enajsto in obračunavanja, kovanja načrtov in… druženja. Slednji se je v filmskem smislu zgodil na Hrvaškem v začetku tega tedna, en človek in njegov film ter njuna zgodba o nedvomnem uspehu pa sta bila na ustih vsem, ki so nazdravljali ob letošnjem koncu. Tisti, v imenu katerega se je nazdravljalo, sicer ni bil na HAVC-jevi filmski zabavi, a tudi če bi bil – bi bil neustavljivo preprost, nekoliko sramežljiv in tih. Njegovo ime je Nebojša Slijepčević, njegov film Čovjek koji nije mogao šutjeti, njihov uspeh pa je nadnacionalen, povsem naš: ne glede na to, ali smo v Beogradu, Podgorici, Sarajevu ali Zagrebu. Obenem smo imeli letos poleg Čovjek koji nije mogao šutjeti, priložnost gledati celo vrsto pomembnih, zanimivih filmov. Filmi, ki so v letu 2024 premikali meje. Ni jih veliko, ko pa so – so. Začenjamo z najboljšimi in nadaljujemo v abecednem ritmu.

Čovjek koji nije mogao šutjeti (Človek, ki ni mogel ostati tiho)

Nebojša Slijepčević je izklesal spomenik humanizma iz našega skupnega blata kaosa, jeze in sramu, in to v časih, ko je biti moški med ljudmi težje kot kdaj koli prej. Čovjek koji nije mogao šutjeti, je premaknil meje hrvaške in regionalne kinematografije. Zlata palma v Cannesu, letna nagrada Evropske filmske akademije in poleg cele vrste drugih nagrad še zadnje priznanje – ožji izbor za oskarje, nagrada Ameriške filmske akademije, pove dovolj. Čovjek koji nije mogao šutjeti, je odličen mali film, ki traja le trinajst minut. To je film, ki s pričevanjem o pokojnem Tomi Buzdovu jasno pokaže razliko med junačenjem in junaštvom, med ljudmi in barabami ter, na koncu: med življenjem in smrtjo. Film, ki je režiserju prinesel slavo, nam pa ponos, saj kljub vsemu še niso zamrli humanizem, vitalizem in optimizem v vseh, ki beremo in razumemo to besedilo.

Photo: Čovjek koji nije mogao šutjeti, Manifest Pictures

Naša djeca (Naši otroci)

Silvestar Kolbas, cenjeni hrvaški snemalec, a tudi brezkompromisen dokumentarist, je posnel še en biser, film Naša djeca. Nepričakovani favorit občinstva (nagradi v Opatiji in Bjelovarju) je nedokumentarno javnost ujel povsem nepripravljeno. Čeprav je premiero doživel na ZagrebDoxu, je z odhodom v Pulj in osvojitvijo zlatih aren za režijo in montažo ter pozneje s predvajanjem v Sarajevu razburil duhove nevajenih. Kolbas je do sebe neusmiljen. Brez zadržkov se razkriva kot človek, mož, oče in umetnik. Tako je posnel Ratnog reportera (Vojni poročevalec), tako Sve o Evi (Vse o Evi) in ​​tako Našo djeco. Bojišče, imenovano družina, je rentgensko slikal, izpostavil, razstavil in na novo sestavil. Poln krog, polna katarza, popoln uspeh!

Photo: Naša djeca

Nedelja

Biografsko filmsko zgodbo o Džeju Ramadanovskem, romskem pevcu narodnozabavne glasbe, človeku, ki je preroško napovedal dan svoje smrti, nedeljo, si je v srbskih kinematografih ogledalo 350.000 gledalcev. Velik uspeh, pokazatelj kako se dela žanrski film, v tem primeru glasbeni biografski film. Čeprav se v evropski kinematografiji večinoma ukvarja predvsem z idejami in dosežki režiserja, včasih prihaja do različnih pristopov, pogosto v srbski kinematografiji. Režiser Nemanja Ćeranić je nedvomno in dokazano (350.000-krat!) opravil odlično delo, vendar to ni režiserjev film. Gre za producentski film, pri katerem glavni in odgovorni producent daje pobudo za projekt, ima jasno vizijo kaj želi z njim doseči (350 tisočakov) in to mu z angažiranjem najboljših strokovnjakov tudi uspe. Tako se dela v nekaterih kinematografih, tako je naredil producent Vladan Anđelković. Ni nujno, da je film vedno umetnost, dobra zabava je prepogosto podcenjena.

Photo: Nedelja

Proslava

Eden najdlje pričakovanih celovečernih prvencev hrvaške kinematografije Bruna Ankovića je v celoti upravičil visoka pričakovanja. Človek, brez katerega bi bila oglaševalska krajina na Hrvaškem (in širše!) veliko bolj žalostna in revna – je čakal in dočakal. Mnogi so mislili, da je obupal. Čeprav je posnel več mojstrovin v oglasih (na primer Ostajemo di smo), so se dolgometražnost, zgodovinska tema in močna istoimenska literarna predloga Damirja Karakaša zdele nepremostljiva ovira. Velika zlata arena na puljskem filmskem festivalu je rekla drugače! Ankovićeva Proslava je v film vnesla to, kar je v literaturi naredila že Karakaševa Proslava – odpravila je poenostavljen pogled na fašizem. Nič ni preprosto, pa kako bo prejšnja vojna, ki nam družno ne da miru. Morda zato, ker razmišljamo skozi črno-bele vizije, Proslava pa nam je iskreno in nepozabno podala bogato paleto sivin.

Photo: Proslava

Za danas toliko (To je to za danes)

In za konec še Marko Đorđević in njegov film Za danas toliko. Nepretenciozen, ljubek, neustavljivo zapeljiv film, ki zveni, izgleda in skoraj diši, kot bi prišel z druge strani Velike Bare. V Srbiji se je pojavilo tisto, kar je najbolj ljubo in kar je v filmski Ameriki na žalost že skoraj izginilo! Ni nujno, da polnokrvni indie film nastane samo nekje na slavnem Bližnjem zahodu, lahko nastane tudi v Šumadiji, v Kragujevcu! Đorđević je režiser mlajše generacije, ki je po debitantski festivalski uspešnici Moj jutarnji smeh (2019) ostal v prostranstvih navadnih ljudi in običajnih življenj ter nas hkrati spomnil, kako lepo je lahko življenje in kako potrebujemo filme, kot je Za danas toliko. Če je Anković posnel odličen debitantski film, je Đorđević naredil odličen sophomore film. In ti drugi so velikokrat velik kamen spotike.

Photo: Za danas toliko

Pravila rondoja pravijo, da se mora avantura končati s tistim, s čimer se je začela – ne glede na to, ali je to film, glasba ali literatura. Vračamo se k Človeku, ki ni znal molčati. Vračamo se k mejam, ki jih je premikal. Tisto o prestižnih nagradah smo ugotovili, tisto o uspešnosti filma smo utemeljili, zdaj pa ostane samo še eno. Ne, to nima nobene zveze z oskarji, ampak z ljubitelji filma. Morda bodo s pomočjo Slijepčevića končno spoznali, da ni nujno, da so naši najboljši filmi dolgometražni ali celovečerni. In tisti kratki in tisti ne predstavljeni so povsod okoli nas in čakajo, da se malo potrudimo in kliknemo na kakšno povezavo ter si jih ogledamo popolnoma brezplačno in legalno. In ugotovili smo, kako odlični so! In to v internetnem prostoru, za katerega meje enostavno ne obstajajo.