Neka ​​nova, futuristična narava na razstavi v Beogradu

Ana Vujović je vizualna umetnica, katere praksa povezuje različne medije in vključuje instalacije v prostoru, kiparstvo, digitalno umetnost in risbo ter pogosto eksperimentira z zvokom. Le še nekaj dni razstavlja svoja dela na razstavi Botanica Futura, Botanica Nova v Kulturnem centru Beograd.

Botanica Futura, Botanica Nova je razstava futurističnega značaja

Umetnica v svojih delih raziskuje postanalogno izkušnjo, aktivno prevprašuje položaj posameznika v odnosu do dediščine, okolja in družbe. Njena dela razkrivajo kritičen pristop do zgodovine kot odraz različnih vplivov, kanonov in avtorstva. Morda je celo klasično likovno tematiko obravnavala na drugačen, nekateri bi rekli napreden način. Zanimalo me je, kako jih interpretira na svoji razstavi, zato sem jo ustavila in ji zastavila nekaj vprašanj.

Ob opazovanju del in razumevanju razstave bi rekla, da gre za dve večni likovni in umetniški temi ; teme minljivosti, vanitas in tihožitja. Ste jih imeli v mislih, ko ste načrtovali razstavo?

Strinjam se, večne teme umetnosti so teme minljivosti, ne glede na to ali gledamo v preteklost ali špekuliramo o prihodnosti, nasploh pa je tema časa vedno prisotna v mojih delih, pa naj bo prežeta z vprašanji tradicije in zgodovine ali skozi ideologijo časa. V nekaterih delih govorim o prihodnosti, ki se ponavlja skozi teme nacionalistične ideologije, v drugih o času utopičnih tehnoloških novosti prihodnosti, ki so že prišle, a niso dostopne vsem. Ker prihodnost nima socialne pravičnosti.

Tako se v svojih novih delih ozrem nazaj na distopijo, ki jo v precejšnji meri že živimo. Naslov razstave namiguje na neko novo, futuristično naravo in okolje, za katero mislim, da je že precej prisotno med nami, le da tega iz nekega razloga nočemo spregledati. Zvočna instalacija in vsi njeni elementi so v vizualnem smislu pripeljani do skrajnosti, kjer umetni materiali preko korenin in vej postanejo sestavni del rastlin in dreves, zdravilne rastline so vakumirane v plastiko in tako jim je odvzeta osnovna funkcija. Prikazane so različne oblike življenja, kar nakazuje, da moramo v prihodnosti razmišljati o različnih oblikah bivanja in sprejemanja skozi mentalno, socialno in ekološko okolje kot neločljive in soodvisne elemente.

Tema vanitas, minljivost življenja, je pravzaprav v nasprotju s stavki v besedilu, ki spremlja razstavo, a menim, da je oboje primerno. Lahko na dela in razstavo pogledate še s tega drugega zornega kota?

Razstava je lahko na nek način tudi opomin, kakšno dediščino bomo pustili za seboj. Kako zanemarjanje duševnega in socialnega vpliva na naše okolje. Kakšen delež ima prekomerna človeška dejavnost, kot sta hiperprodukcija in ekstraktivni kapitalizem, na naše naravno okolje, ki mu človek pripada. Prostorsko instalacijo spremlja zvok, ustvarjen v sodelovanju z glasbenikom Milanom Bukejlovićem, kjer se kot mantra ponavlja stavek Stvaranje svjetova nije ograničeno samo na ljude (Ustvarjanje svetov ni omejeno samo na ljudi). Ker nas ženeta samo kapital in dobiček, smo slepi za druge oblike obstoja in življenja.

Zlitje umetnega in naravnega je predstavljeno kot nekaj povsem normalnega in pričakovanega. Koliko sta po vašem mnenju umetno in naravno danes neločljiva?

Razstava govori o aktualnem trenutku, v katerem je prevladujoč model interakcije kapitalističen, ideologija prostega trga pa nas drži ujete v (samo)izkoriščevalskih praksah. Nekaj ​​umetnih materialov, ki sem jih uporabila, sem z minimalnimi posegi ohranila v prvotni, najdeni obliki. Takšno metodologijo dela sem poudaril, da bi izpostavil njihovo simboliko in pomen v kontekstu razstave. Del ​​materialov je večinoma odkrit in izbrskan iz kitajskih hipermarketov: silikonski glavnik za pse, silikonska prevleka za volan v imitaciji avtomobilske gume, vrv narejena iz plastike, gobica iz poliestra. Z uporabo teh materialov sem želel poudariti hiperprodukcijo, saj so bili omenjeni objekti na voljo v neštetih variantah. Plastika ni kateri koli material, temveč simbol materialnih odnosov 20. in 21. stoletja, ki je popolnoma spremenilo našo realnost. Sintetika nas druži, je v hrani, ki jo jemo, v zraku, ki ga dihamo, v nano obliki vstopa v naše celice.

Ti hibridi kažejo natanko te povezave in srečanja. Guma se je stopila in našla pot do razpok lesa ter postala njegov sestavni del – kot v nekakšnem objemu. Velik del materialov za dela, ki so naravni in organski materiali, sem nabrala v okolici ateljeja, ki se tako rekoč nahaja na deponiji. Je edini preostali prostor za umetniške delavnice v celem Beogradu. Nahaja se v novonastalem delu mesta Beograd na vodi, v objektu Jugošpeda, ki nosi kulturno in zgodovinsko dediščino, v vidno porušenem stanju in okolju, ki ne pristoji metropoli. Rastline, ki sem jih namenoma našla prav na tem mestu, so našle pot na površje zemlje, s težavo so vzniknile kljub dolgoletni gradnji v omenjenem delu mesta in vidni plasti industrijskega prahu na njihovih cvetovih, drevesih in listi.

Zanimiva razstava je odprta za javnost do 6. aprila, priporočam, da jo obiščete.