Animirani filmi, ki vas bodo nasmejali in si jih sedaj lahko ogledate tudi v Zagrebu

V času, ko se zdi, da se svetovna politika vse bolj obrača proti naslednjemu svetovnemu spopadu, se Animafest 2024, ki pravkar poteka v Zagrebu, temu neljubemu trendu zoperstavlja s tematskim programom, posvečenim humorju. Animacija ne bo spremenila sveta, lahko pa ga za nekaj trenutkov polepša in olajša.

Animafest 2024

Program filmov z izrazitim humorjem sestavlja šest sklopov, zasnovanih v skladu z različnimi tipi humorja. Prvi je posvečen slapsticku oziroma gegu – neverbalni, fizični komediji, ki sloni na ključni komponenti pravočasnosti in pogosto vsebuje subverzivne, družbenokritične elemente. Petnajst animiranih klasik, ustvarjenih med letoma 1972 in letom 2014 na Madžarskem, v Franciji, Kanadi, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, ZDA, na Kitajskem, v Argentini in na Norveškem podpisujejo velika imena animacije.

Drugi del se ukvarja s črnim humorjem, značilnim predvsem za filme, posnete v zadnjih dveh desetletjih. Nekateri, kot sta Peter Cornwell in Malte Stein, so se šele specializirali za to, drugi, kot je Aleksandar Bubnov, parodirajo literarne in filmske žanre, tretji se eksplicitno nanašajo na smrt, kot sta denimo Ignacio Ferreras in Nicolas Jacquet. V tem segmentu je tudi mojstrski Cockper naše Kate Gugić, poleg filmov Carla Vogeleja in Christiana Larraveja. Verjetno najbolj znano ime je Don Hertzfeldt.

Photo: Log jam

V reži absurdnega humorja najdemo najprej estonska, finska in japonska dela, pa tudi tista, ki so se neposredno ali manj neposredno zgledovala po humorju Monty Pythona ali pa so sama pripadala tej slavni skupini, kot je Terry Gilliam. Besednemu humorju namenjena projekcija vsebuje ironijo, cinizem in besedne igre, a tudi dve, vsem prepoznavni imeni. Slavno repliko Zajec, gnusiš se mi! / You’re despicable! Chucka Jonesa bomo še enkrat slišali v Sezoni zajcev, z veseljem pa se bomo spomnili tudi Črte v 121. epizodi La Linea Osvalda Cavandolija.

Tudi satire petega dela sestavljajo legendarni avtorji: Osamu Tezuka, Nick Park, Joanna Quinn, Bill Plympton, Richard Condie, Nedeljko Dragić, Borivoj Dovniković Bordo, Gerrit van Dijk, Will Vinton, Carsten Strauch, Marta Mattuschka in Jonas Raeber . Zadnji del se ukvarja s humorjem na račun človeške vrste, torej s smešnimi platmi človeške narave.

Izpostavljam nekaj filmov, ki si jih še lahko ogledate na repertoarju festivala, ki traja do konca tega tedna:

Žarko razmazit ćeš dite!, Milivoj Popović Veljko Popović

Film pripoveduje spomine na otroštvo v Splitu v osemdesetih. To so zgodbe, ki se pripovedujejo po nedeljskem kosilu, ko so vsi dobre volje, zgodbe, polne čustev, ki jih zlahka prepoznamo. Predvsem pa je film ganljiv poklon ljubezni dedka in babice, ki sta se po svojih najboljših močeh trudila, da bi bila njuna vnukinja nasmejana.

Photo: Žarko razmazit ćeš dite!

Aaaah !, Osman Cerfon

Aaaah! je vzklik bolečine, presenečenja, strahu, veselja. Uporablja se za petje, godrnjanje, smeh, jezo… Aaaah! je izraz, s katerim otroci – primarna in nedolžna bitja – doživljajo življenje v skupnosti, obkroženi s piskanjem odraslih.

Photo: Aaaah!

Beautiful men, Nicolas Keppens

Trije plešasti bratje potujejo v Istanbul na presaditev las. Daleč so od doma, stisnjeni v hotelsko sobo in negotovost jima raste hitreje kot lasje.

Photo: Beautiful men

Le sexe de ma mère, Francis Canitrot

Šaljiva in živahna knjiga Seks moje mame Francisa Canitrota o neprimernem odnosu pohotne starke do sina, ki skrbi zanjo, pa nakazuje daljnosežne posledice pretirane starševske skrbi za intimno življenje potomcev, pa tudi potrebo po tem, da nekoč vrednote prednikov zakopljejo v zemljo. Ta hibrid stop-animacije in 3D, ki je nastal s fotogrametrično obdelavo lutk prav po zaslugi izbrane tehnike, obravnava kompleks spolnega nagona, voajerizma in staranja neposredno, otipljivo in domiselno ter brez pretirane eksplicitnosti. Film Le sexe de ma mère, prikazan tudi na festivalu v Cannesu, je našel daljni navdih v filmu Moški, ki je ljubil ženske Francoisa Truffauta.

Photo: Le sexe de ma mère

Etoimoi, E irini Vianelli

V grškem parlamentu se politiki, policisti in hišniki borijo z dolgočasjem in sovražnimi kolegi. Zgodovinska stavba jih pritiska s težo neizogibne, bogate grške zgodovine, medtem ko se borijo s svojim eksistencialnim strahom. Igre moči povečujejo napetost in jih prisilijo, da se obnašajo kot otroci, kar povzroča občutke zapuščenosti, zamere in prizadetosti. Toda dobro dejanje povzroči, da njihovo okolje izgine in liki se posvetijo samorefleksiji ter začnejo prvič sodelovati. Glasba jim bo pomagala, da postanejo pošteni, iskreni in ranljivi. Upajmo, da jih bo glasba osvobodila, preden bo prepozno.

Photo: Etoimoi