Hollywood obožuje biografske filme, takoimenovane biopics – gledanost je zagotovljena že od samega začetka, saj si vsi oboževalci želijo “odpakirati” življenje slavne osebe, ta žanr pa nam je prinesel nekaj najboljših izvedb v zadnjih nekaj letih (se spomnite … Ramija Maleka v filmu Bohemian Rhapsody ali Austina Butlerja, ki je za vlogo Elvisa povsem spremenil svoj govor). Moram priznati, da spadam med zagovornike biografskih filmov, saj uživam v gledanju teh zelo dramatiziranih verzij življenja velikih glasbenikov, igralcev in drugih znanih osebnosti – to je veliko bolj zanimivo kot zgolj branje dejstev o njih na spletu. Seveda, da bi dosegli to dramo, je jasno, da se biografski filmi zelo pogosto izogibajo resnici, poveličujejo nekatere trenutke in pospešujejo zaplet. Ne zamerim jim, saj morajo na koncu več kot dve uri držati pozornost velikega občinstva.
Že nekaj časa se v kinu vrti film o Bobu Dylanu A Complete Unknown. Film je prejel osem nominacij za oskarja, občinstvo pa je bilo razdeljeno – nekateri so bili nad igro igralcev naravnost navdušeni, drugi so menili, da film ni zadel prave note. Kakor koli že, ena stvar je neizpodbitna: A Complete Unknown je spektakel in kot tak zagotovo vključuje trenutke, ki se niso povsem zgodili. Vedno sem precej skeptična, ko gre za biografske filme o ljudeh, ki še živijo, saj ne vem, koliko bo ostalo neizrečenega in koliko se bodo režiserji in scenaristi trudili ugoditi osebi, na kateri so zasnovali glavni lik. Ko gre za A Great Unknown, film res poskuša ostati čim bolj realističen, toda tu in tam, če ste velik oboževalec Boba Dylana, boste morda opazili nekaj izmišljenih trenutkov. Poleg tega je Bob Dylan sam zahteval, da se v film vključi povsem izmišljena anekdota – nihče ni razkril, za kateri prizor gre, a mislim, da si je Dylan zaslužil tudi nekaj fantazije v filmu.
Torej, kaj se je pravzaprav zgodilo in kje so si ustvarjalci dali kreativnega duška?
Ekstremno hiter vzpon Boba Dylana
Courtesy of Searchlight Pictures
Kako je prikazano v filmu?
Film je bil deležen številnih kritik, ker je prehitro prikazal vzpon Boba Dylana in preskočil nekatere ključne like. Takoj ko prispe v New York, Bob Dylan sreča Dava Van Ronka, kmalu zatem pa odide v New Jersey, kjer spozna Woodyja Guthrieja in Peta Seegerja, nekatere od ključnih osebnosti v njegovem življenju, pa tudi v filmu. Takoj po njegovem nastopu v Gerde’s Folk Cityju je o njemu napisan članek, ki ga označi za novo pomembno osebnost, in še isti dan Dylan odide k založbi Columbia Records, kjer začne snemati svoj debitantski album.
Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Kot si lahko predstavljamo, svet ni tako preprost niti za talente, kot je Bob Dylan. Najprej film preskoči vrsto drugih pomembnih likov iz obdobja Greenwich Villagea – med drugim njegovega takratnega glasbenega tekmeca Phila Ochsa, Toma Paxtona in Dylanovega prvega menedžerja Terryja Thala. Tudi viri blizu Dylana trdijo, da je bil njegov odnos z Davom Van Ronkom veliko tesnejši, kot je prikazano v filmu. Poleg tega vsi njegovi nastopi niso bili tako uspešni kot v filmu. Res je, da je Dylan res šel na Columbia Records na dan, ko je bil objavljen članek o njem, a le zato, da bi igral harmoniko v pesmi Carolyn Hester. Le dva meseca pozneje je začel snemati svoj debitantski album.
Policijska piščalka v pesmi Highway 61 Revisited
Courtesy of Searchlight Pictures
Kako je prikazano u filmu?
Na poti na snemanje gre Dylan mimo uličnega prodajalca, kjer zagleda policijsko piščalko. Med nakupom ga prodajalec, navdušen nad zanimivim nakupom, vpraša: “Imate otroke?”, na kar Bob Dylan odgovori: “Ja, na tisoče njih.”
Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Bob Dylan sploh ni bil tisti, ki je prinesel piščalko, ki jo lahko slišimo na začetku pesmi Highway 61 Revisited. Tony Glover je v svojih zapiskih za Live 1966 zapisal, da je piščalka pripadala Samu Layu, bobnarju na takratnih sessionih. Vendar organist Al Kooper trdi, da je bila piščal njegova. Nosil jo je na vaje, da bi se za šalo pretvarjal, da je policaj. Med snemanjem pesmi naj bi jo dal Bobu Dylanu in mu rekel: “Izvoli, igraj tole namesto harmonike.”
Dylanovo prvo dekle, Sylvie Russo
Courtesy of Searchlight Pictures
Kako je prikazano u filmu?
Bob Dylan sreča Sylvie Russo in par začne razpravljati o umetnosti, politiki in aktivizmu. Nato gresta v kino in si ogledata film Now, Voyager. Na koncu filma Dylan in Russo poustvarita klasični romantični prizor z dvema cigaretama. Skozi film se Bob Dylan znajde razpet med Sylvio in Joan Baez, dvema likoma, na nasprotujočih si straneh, da bi prikazali njegova dva popolnoma različna pogleda na svet. Čeprav ga privlačijo lastnosti obeh, se Bob Dylan ne odloči za nobeno od njiju.
Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Sylvie Russo je pravzaprav Bobovo dekle Suze Rotolo in njeno ime je edino spremenjeno v celotnem filmu na glasbenikovo željo. S tem je želel vsaj do neke mere obvarovati njeno identiteto. Prizor v kinu je izmišljen, prav tako velik del njenega lika. Vendar pa Suze je navdihnila aktivistično plat Boba Dylana in vplivala na njegovo ustvarjanje politično obarvane glasbe. Vodila ga je na študentske akcije, shode in podobne dogodke, na katerih je tudi sama sodelovala, še preden ga je spoznala. Poleg tega so njena umetnost in ilustracije navdihnile risbe Boba Dylana. Suze Rotolo je dekle, ki se je pojavilo v ikonični podobi za album The Freewheelin’ Bob Dylan.
The Freewheelin’ Bob Dylan album
Bob Dylan prav tako ni pripeljal Suze na koncert v Newportu leta 1965, kot je prikazano v filmu. Do takrat je bilo njunega razmerja že konec, prav tako njegovega razmerja z Joan Baez. Torej je bil prizor, v katerem Sylvie v solzah opazuje kemijo med Joan in Bobom na koncertu, v celoti izmišljen za dramatičen učinek. Še več, film popolnoma pozabi omeniti dekle, ki je v tem trenutku v Dylanovem življenju dejansko igralo ključno vlogo – Sarah Lownds, pozneje Sarah Dylan, ki jo je spoznal leta 1964. Takoj po dogodkih v filmu sta Bob in Sarah v resničnem življenju ustvarila družino.
Prijateljstvo in podpore Johnnyja Casha
Courtesy of Searchlight Pictures
Kako je prikazano u filmu?
Johnny Cash je glasbenik, kateremu je režiser James Mangold zagotovo zelo privržen, saj je leta 2005 o njem režiral biografski film Walk the Line. V filmu sta z Dylanom precej tesna prijatelja, ki si redno izmenjujeta pisma, Cash pa je velik zagovornik njegovega kariernega razvoja. Njuno razmerje je okronano s prizorom na parkirišču pred Dylanovim nastopom na Newport Folk Festivalu. Vidno razdražen se odpravi na svež zrak, kjer sreča pijanega Johnnyja Casha, ki mu svetuje, naj ne posluša drugih, ko gre za njegovo glasbo.
Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Bob Dylan in Johnny Cash sta bila prijatelja. Še več, del o njuni izmenjavi pisem ne le da ni pretiran, ampak so vsi citati pravzaprav povzeti iz pisem. Šlo je za medsebojno spoštovanje in občudovanje, nekaj njunih pisem pa je celo razstavljenih v centru Boba Dylana v Tulsi. Poleg tega je Johnny Cash res podprl odločitev Boba Dylana, da ne snema samo protestnih pesmi, in je celo poslal pismo reviji Broadside z besedami: “Ne obremenjujte ga, dokler ga ne slišite.” Pa vendar Casha ni bilo na koncertu v Newportu (čeprav je tam imel znameniti koncert leto prej), tako da je celoten prizor na parkirišču izmišljen, pogovor pa je takšen, kot je režiser na podlagi pisem domneval, da bi Johnny rekel. Tudi Cashovi znanci domnevajo, da v Newportu še nikoli ni tako divjal in uničeval avtomobile kot v filmu.
Anekdota u šovu Peta Seegera
Courtesy of Searchlight Pictures
Kako je prikazano u filmu?
Bob Dylan se spontano pojavi v televizijski oddaji o ljudski folk glasbi, v epizodi, v kateri se Pete Seeger pogovarja z blues pevko Jesse Moffette. Glasbeniki se šalijo in zabavajo, nato pa Bob Dylan izvede svojo pesem.
Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Pete je sicer res vodil oddajo z naslovom Rainbow Quest, vendar se v njej Bob Dylan nikoli ni pojavil, prav tako ne pevec Jesse Moffette, ki pravzaprav niti ne obstaja.
Oboževalci, ki vzklikajo Judas! na Dylanovem koncertu
Courtesy of Searchlight Pictures
Kako je prikazano u filmu?
Na koncertu v Newportu leta 1965 se je Bob Dylan odločil prenehati ustvarjati folk glasbo in prvič ni igral akustične, temveč se je odločil za električno kitaro. Seeger ga poskuša ustaviti in razmišlja o tem, da bi prerezal kable s sekiro. Občinstvo je nezadovoljno in nekdo zavpije “Judas!”. Z odra se nato Dylan odzove z:”I don’t believe you… you’re a liar,” in skupini ukaže, naj igra glasneje. Takrat prvič poslušamo Like a Rolling Stone.
Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Situacija s Petom Seegerjem in sekiro je urbana legenda, ki je v filmu služila kot odličen dramski učinek. Na koncertu je bilo približno 17.000 ljudi, zato je nemogoče vedeti, kakšen je bil pravi odziv občinstva. Novinarji so takrat zabeležili nekaj negativnih krikov, slišati pa je bilo tudi vzklike ljudi, ki so želeli, da se glasbenik vrne na oder. Seveda je bilo na odru zaradi elektrike tako glasno, da so bili mikrofoni izklopljeni, tako da Dylan ni mogel slišati ničesar iz publike, niti “Judas!” vzklik. A legendarni “Judas!” prizor se je res zgodil, le leto kasneje, v Manchestru. Ne glede na to je bila vsekakor primeren dodatek k temu razburljivemu prizoru.
