Fotografinja razkriva zgodbo kultnih zagrebških nebotičnikov
Tena Razumović Žmara
5 novembra, 2024
Tena Razumović Žmara
5 novembra, 2024
Jeleno Janković sem spoznala v začetku letošnjega leta in moram priznati, da ta na videz majhna, krhka ženska v sebi skriva veliko silo in ustvarjalno moč. Toda po ogledu njenih del na razstavi 8. nadstropje Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu sem spoznala še nekaj drugega. Jelena Janković je poleg fotografinje, umetnice, programske direktorice Sarajevo Photography Festivala tudi odlična pripovedovalka in pesnica.
Jelena Janković živi v samem centru Zagreba. Ne mislim na mestno četrt, ampak na geografsko središče. Kraj, s katerega se vidi celotno mesto in kdor opazuje mesto od tu, se ne nahaja na enem od mestnih gričev ali na vrhu gore, temveč ob reki Savi. In s tega položaja Jelena že osem let fotografira kultne stolpnice, priljubljene zagrebške Rakete, ki s tem postanejo glavni junaki njene zgodbe. To je moje prvo stanovanje v Zagrebu, v katerega sva se s partnerjem preselila in to je moj prvi zagrebški razgled. Prav zaradi tega pogleda na Rakete sva se odločila za to stanovanje. To so pravzaprav moji prvi trije prijatelji iz Zagreba, ker takrat v Zagrebu nisem poznala nikogar. Z njimi sem pila kavo, z njimi sem se dobro počutila. Sestavljali so moj vsakdan; bili so zame trije živi objekti, ki so poslušali moje misli.
Jelenin projekt bo mnoge spomnil na Auggieja Wrena, amaterskega fotografa, ki ga je v filmu Smoke igral Harvey Keitel. Štirinajst let je vsak dan snemal isti ulični vogal, da bi prikazal minevanje časa. A za razliko od njega Jelena prikazuje veliko več kot dokumentira minljivost. Pripoveduje povsem novo zgodbo, ustvarja nove svetove in nove like, ki jih naseljuje skozi svoje zapise, ki jih je vzporedno vodila in jih lahko vidimo na tej razstavi. No, tisto, okoli česar bi se verjetno strinjali, je Auggiejeva misel. “Ljudje pravijo, da moraš potovati, da vidiš svet. Ampak včasih mislim, da če ostaneš na enem mestu in imaš odprte oči, boš videl vse, kar lahko preneseš.” Tako je Jelena s tem dejanjem ustvarila novo bogato, vznemirljivo zgodbo; vse tisto, kar je lahko prenesla.
Jelena ni arhitekturna fotografinja, pove mi, da jo celo plaši statičnost motiva, tako da je fotografiranje stolpnic res izhajalo iz pozicije odnosa. Fotografirala jih je, kot fotografira ljudi. Obravnavala jih je kot ljudi, na njih je opazila spremembe, tako kot se ljudje spreminjajo, od videza, zunanjosti, do obnašanja in občutkov. To beleženje časa, odnosov in sprememb je trajalo leto ali dve, potem pa je ugotovila, da se ji življenje – le odvija. Razumela je, kaj je Harvey Keitel tako precizno povedal v filmu. Začela je zapisovati svoje misli, pisati pesmi, prozo, dnevniške zapise, spremembe časa. Naslednjih šest let je iz teh fotografij in svojih zapiskov ustvarjala kompozicijo življenja.
Ta projekt je bil na nek način osebna meditacija, ničesar od tega nisem načrtovala niti pričakovala. Ta projekt je bil preprosto tu. Nisem ga načrtovala od začetka do konca, sploh ga nisem niti nameravala začeti ali dokončati. Samo obstajal je, skupaj z mano.
Morda se na prvi pogled zdi, da je razstava v ospredju, a pomembno je, da za razstavo pride knjiga, brez katere celoten koncept ne bi deloval. Deli projekta so funkcionalno povezani: fotografije – razstava, besedilo – knjiga …
Zanimiva je tudi vloga arhitekta Raket Vjenceslava Richterja pri projektu 8. nadstropje. Postavljen v Richterjevem domu, prikazuje projekt nebotičnika in zaključek razstave je navdihnil prav ta projekt. Zadnja soba razstave je presenetljiv eksperiment, ki obstaja zunaj fotografije in besedila, ki vnaša barvo, ki se navezuje na vse te videne kadre, prebrane besede in izkušnjo čustev. Občutek izoliranosti in odsotnosti, ki ga fotografije in besedila posredujejo tudi v prostoru, polnem ljudi, odseva Richterjevo idejo odtujenosti v urbanih okoljih, kjer fizična bližina ne pomeni nujno socialne, da ne omenjamo čustvene povezanosti.
Vse to je pravzaprav zapis enega ritma, enega odnosa. Bilo je, kot da bi plesali. Ni tragično, ni dramatično, ni lepo. Ta moj ples s stolpnicami je trajal osem let. Odplesala sem ga. To spremembo sem živela, opazovala sem jo v mirovanju. Zdaj grem naprej. – je Jelena zaključila zgodbo.
Razstava 8. nadstropje je odprta za javnost v čudovitem, edinstvenem prostoru Zbirke Richter, na naslovu Vrhovac 38, v Zagrebu in je na ogled do 20. novembra.