Logo
Please select your language

Photo: Ivana Vareško
Travel

Foto zgodba: Z jadranskimi ribičkami v sončni vzhod

Tina Kovačiček

7 julija, 2024

Letos, na dan žena, je bila objavljena nova študija Ženske v sredozemskem in črnomorskem ribištvu: vloge, izzivi in ​​priložnosti, ki jo je izvedla Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) v sodelovanju z Oddelkom za ribištvo in ribogojstvo FAO, ki kaže, da ženske opravljajo približno tretjino del, povezanih z ribištvom. Gre za nadaljevanje svojevrstne raziskave WWF, svetovne neodvisne organizacije za varstvo narave, izpred nekaj let, ki je spremljala ribiče vzdolž celotnega Jadrana, od Savudrije do Komiže na Visu, kjer je leta 1875 začela delovati prva tovarna za predelavo rib na hrvaškem delu Jadrana Cilj teh študij in razprav je, da postanejo vidne v panogi, kjer je njihovo delo prisotno vzdolž celotne vrednostne verige. »Ženske se ukvarjajo s čiščenjem in predelavo rib, prodajo ulova, popravljanjem mrež ter z vodenjem administrativnih del in marketinga. Obstajajo tudi ženske, ki so same ribičke in se vsak dan odpravijo na morje ter opravljajo zahtevna fizična dela. Poleg tega je vse več znanstvenic na tem področju, pa tudi žensk na vodilnih položajih v industriji,« kažejo podatki WWF Adria. Mnogi pa še vedno menijo, da je ribolov moško delo.

Photo: Ivana Vareško

Prvi lep primer ženske na morju je Ariana Percan iz Raklja v Istri, kjer ta 23-letnica že od malih nog lovi ribe.
“Že od malih nog sem hodila z očetom na morje. Takrat je bil to zanj bolj hobi kot posel, jaz pa sem samo čakala vikend, da me vzame s seboj. Tako se je rodila moja ljubezen do morja. Kasneje se je oče začel ukvarjati tudi s profesionalnim ribolovom na mreže, meni pa se je to zdelo zanimivo, zato sem šla z njim in mu pomagala, kolikor sem mogla. Tako se je vse začelo in trajalo do konca šolanja, nato pa sem se uradno odločila postati ribičica. In zdaj že šest let profesionalno delam v ribištvu,” mi je povedala Ariana.

Photo: Ivana Vareško

Na vprašanje kako je videti njen povprečen delovni dan, sladko odgovori: “Zjutraj zgodaj vstanemo, da smo ob zori na morju.” Dvignemo mreže, izvlečemo ribe in se vrnemo v pristanišče, sledi iztovarjanje rib, ki gredo še isti dan v prodajo. Nato se mreže očistijo in pripravijo za večer.«

Photo: Ivana Vareško

Pravi mi tudi, da se ne obremenjuje s tem, ali je to moško delo ali ne. »To počnem z ljubeznijo, da se ne glede na to, kako težko je včasih, kar zadeva zimo in mraz na morju, vse prenese, če imaš to rad. Kar zadeva fizično delo, je na krovu hidravlični vitel in razna oprema, ki sama dviguje mreže, tako da gredo le skozi naše roke.«

Photo: Ivana Vareško

Ariana se strinja, da je danes v ribištvu veliko več žensk, saj to, kot pravijo sogovorniki, ni več tako fizično zahtevno delo, saj je na plovilu vsa potrebna oprema za opravljanje tega dela. »Morda bi nas lahko podprli s kakšnimi dodatnimi sredstvi,« glasno razmišlja Ariana in nadaljuje, »saj nas v primerjavi z moškimi ni tako veliko, pa vendar je to zahtevno delo in v večini primerov še vedno velja za moško.«

Photo: Ivana Vareško

Še en dober primer žensk v ribištvu je Lana Raffaelli iz Zagreba, ki se je v Istro preselila pred 17 leti. Prva postaja je bil Labin. »Po preselitvi v Istro sem nekaj časa delala kot zobotehnik, nato pa sem spoznala sedanjega moža, ki je ribič. In tako, že 11 let lovim ribe. Na začetku nisem šla takoj z njim na morje, zdaj, v zadnjih sedmih letih, pa se je to spremenilo.«

Za Lano je imelo življenje drugačne načrte od tistih, ki jih je kovala, ljubezen pa jo je vodila v ribištvo, poklic, za katerega se ni zavestno odločila, ampak se mu je predajala. Na moje vprašanje, ali je to zanjo nekaj naravnega ali se je morala še dodatno potruditi, je odgovorila: »Na začetku, ko sem pravzaprav začela veliko časa preživljati na čolnu, je moj mož delal na zaporni plavarici. Lovili so sardele, kar je bilo za vse ribiče okoli njega nenavadno. Običajno ženske ne živijo na potegalkah (plivaricah), tam jih ni. Najprej sem se naučila popravljati mreže in to je presegalo njihovo domišljijo. Pogosto so rekli, da sem pegula, torej nesreča na ladji. Kadarkoli se je kaj zgodilo, je bil razlog, ker sem bila jaz na krovu. Seveda je vseeno, glede na to, da so to delujoče ladje pod obremenitvijo in se velikokrat zgodi, da kakšna stvar odpove. Toda sčasoma so se vsi ti ribiči navadili, da sem tam, in tega niso več doživljali. Osebno v vsem tem ne vidim več nobenih težav. V ribištvu sem že dolgo in vsi so navajeni, tako da je ta percepcija ženske, kot pegule na čolnu, oslabela. Odpora ni bilo, bilo je preprosto nenavadno, kar mi je jasno.«

Photo: Ivana Vareško

Danes Lana in njen mož Neven Lorencin živita v Medulinu, upravljata ribiško kočo in večinoma sama odhajata na morje, pri čemer jima družbo delata dva enakovredna člana posadke: psa Igi (istrski gonič inćuna) in Bo. Neven kot kapitan, obenem tudi predsednik Ceha istrskih ribičev, Lana pa kot članica posadke, mi razloži: „To ni klasična delitev, kjer je kapitan moški, ženska pa opravlja manj pomembne naloge, ampak jaz preprosto ne maram voziti čolna. To mi je dolgočasno. Nisem tak tip človeka, raje urejam škatle po čolnu ali počnem kaj drugega.“

Photo: Ivana Vareško

Tudi ko govori o težavnosti fizičnega dela, Lana nadaljuje: »Ljudje imajo pogosto napačno predstavo, da je delo na ladji težko fizično delo. Ni težkih operacij. Morda je specifično to, da delaš ob različnih urah dneva, ni delovnega časa, delaš podnevi in ​​ponoči, poleti in pozimi, pogosto si izpostavljen zunanjim, mokrim razmeram. Ta podrobnost se morda ljudem zdi neugodna, vendar ni, še posebej, če vam je všeč. Glede trdega fizičnega dela, tega tu ni. Imamo stroje, ki so zadolženi za prenašanje in dvigovanje bremen, mi pa smo tu, da vse skupaj spremljamo. Ali je lahko včasih nevarno? Lahko, če nisi previden. Na morju si, nič hudega, okoli tebe so jeklenice, vrvi so obremenjene, to je pa tudi vsa nevarnost.

Photo: Ivana Vareško

Jutra na morju so nekaj posebnega. »Sončni vzhodi in zahodi na morju so čudovita izkušnja. Mrežo navadno dvignemo po zori, pri nas jo imenujejo alba, s tem da obstaja jutranja in večerna. Jutranje albe so posebno doživetje – dani se, sonce se šele pokaže na obzorju, ti pa dvigneš mrežo, naviješ vrvico in dvigneš ribo na čoln ter vidiš, kaj si ujel. Trenutek resnice, ker pri ribolovu ni zagotovil, ne morete zagotovo reči, ali bo ulov. To je nekoliko igralniški posel.” In lahko se zgodijo nevihte. Ampak Lana mi pravi, da se temu vedno poskušajo izogniti. »Ko sva prej imela večji čoln in sva se ukvarjala z drugačnim ribolovom, sva se znašla v grdi nepriliki s še petimi Italijani. Bili smo zunaj hrvaškega ribolovnega območja, zunaj meje. In zadela nas je zelo grda nevihta. Vsi smo bili šibki, morje je valilo ladjo in pot, ki jo običajno prevoziš s čolnom v eni uri, lahko v nevihti traja več ur. Tega se spominjam kot zelo grde epizode. A se ne zgodi pogosto, ker vedno gledava napoved in se skušava izogniti nevihtam. Danes pa imava tudi manjšo barko in igrava bolj na ziher. Ribič je rekel, če bi človek opravil na morju ves lep čas za ribolov, bi mu bilo dovolj. In prav ima. Ko je lepo vreme, se gre na morje, ko je slabo, se ostane doma in počiva.«

Photo: Ivana Vareško

Kljub temu, da je zastopanost žensk v ribištvu višja od pričakovane, čeprav so podatki pogosto neizmerljivi, glede na to, da ženske opravljajo dodatna dela za podporo družinskim podjetjem, še vedno obstaja predstava, da je to moško delo. »Ljudje, ki me poznajo, me pogosto sprašujejo, kaj je meni tega treba, saj je to moško delo. Na splošno me motijo ​​te delitve na moške in ženske poklice. Nismo vsi enaki in ne maramo vsi istih stvari. Če bi recimo šla opravljat kakšno drugo službo, bi me to zelo utrujalo, ker tega nisem vajena. Prav tako je ribolov, za nekoga, ki tega ni vajen, na začetku težak. Vse je stvar volje in sčasoma se človek vsega navadi. To delo se zdi po svoje težko, vendar ima svoje velike prednosti, ki jih druga dela ne ponujajo. Biti na morju, na soncu, na svežem zraku. Veliko rib. In neskončna svoboda, nisi omejen. Način življenja je precej drugačen od tistega, ki sem ga vodila prej. Včasih sem bila 12 ur zaprta v službi in delala v prahu. Mogoče mi zato ta trenutni način življenja veliko bolj ustreza,« me je prehitela Lana na vprašanje o čarih in prednostih te službe, saj življenje zunaj pisarne piše svoje specifične scenarije o svobodi.

Photo: Ivana Vareško

“Delo na morju in v ribištvu morate doživeti. Tega sončnega vzhoda in jutranje tišine ob zori ne morete doživeti nikjer ali videti iz nobene stavbe v mestu. Tišina morja je čudežna. Delfini. Čeprav jih ribiči ne maramo, ker nam delajo škodo, je tisti trenutek, ko skočijo pred čoln, tisti, ki ga občudujete. Veliko je majhnih detajlov, ki prispevajo k res lepi zgodbi. Čeprav je na koncu vedno vprašanje, komu je kaj všeč, je zame to čudovito delo.«

Lana mi pripoveduje, kako se je zgradila povezava med Zagrebčanko in morjem. »Na splošno imamo kontinentalci raje morje, ker ga nimamo. In ko pridemo kot turisti, smo ga vedno željni. V trenutku, ko začneš živeti z njim, kot nekdo, ki se ni rodil z njim, pristopaš drugače. Tisto morje mi je postalo terapija, da se usedem predenj in se umirim. Voda ima na splošno učinek umirjanja, teče, deluje pomirjujoče. Neskončno ljubim morje. Sploh se ne maram toliko kopati v njem, rada sedim ob morju in čutim to energijo, ritem valov. Med drugim nas morje tudi hrani, zato je to še dodatna vez. Ne morem živeti brez morja. Tudi če bi si lahko predstavljala, da bi počela kaj drugega, bi to moralo biti povezano z morjem. Pravzaprav sploh ne razmišljam, da bi počela kaj drugega. Z ribolovom solidno živimo. Na morju ne boš obogatel, boš pa solidno živel.«

Photo: Ivana Vareško

Povezanost z morjem je nezlomljiva, pravijo tisti, ki od njega živijo, ga nagovarjajo s spoštovanjem in imajo to srečo, da so mu pogosto blizu. Ribištvo je ena tistih panog, ki so nekoč pripadale večinoma moškim. A to se z leti spreminja. Danes je na tem področju vse več žensk, bodisi odhajajo na ladje kot hčere ali žene, Lana pa opaža, da je to v zadnjem času zelo pogosto. “Veliko žensk se odloči, da se bodo pridružile možem na ladji in ne vidim, da bi bile nesrečne. Morda se je to v zadnjem času okrepilo zaradi pomanjkanja delovne sile, vendar mislim, da je to lepo delo. Med ženskami, ki smo se odločile za morje, se mogoče prebuja malo nagajive upornosti, da nam je pravzapav čisto vseeno, kaj ljudje govorijo. Ker nam je vseeno. Gremo, ker nam je všeč, ker nam je lepo. Na morju je še vedno malo žensk, nas pa je vedno več in ženske se za ribolov odločajo iz družinskih razlogov.«

Čeprav so ženski glasovi v ribištvu tihi, so zelo pomembni in kažejo na to, da nima smisla večno deliti službe med moškimi in ženskami. Kjer je želja, je tudi posebna povezanost z morjem, zaradi česar so vsi izzivi, povezani s pomorstvom, najlepša služba na svetu.