Bendi, ki jih je treba imeti na radarju: Yard Act

Novi album Yard Acta se začne s šalo, komičnim trenutkom, stavkom, pravzaprav vzorcem glasu ameriškega radijskega voditelja: It’s now my great pleasure to introduce to you the greatest voice of the entire centuryem. Po tem stavku vokalist skupine James Smith še naprej recitira svoja besedila v severnoangleškem naglasu, kar ni ravno najbolj prijeten zvok, ki ga slišimo. Na svojem prvencu The Overload je Smith v šali pripovedoval zgodbe o uspehu in neuspehu in zdi se, da je ta komični način pripovedovanja zgodb premaknil na drug album.

Where’s My Utopia?

Krona teh specifičnih duhovitih muk se je zgodila, ko je prvi album The Overload dobesedno dosegel vrh britanskih lestvic. Skupina je nenadoma eksplodirala in ni bilo poti nazaj: Yard Act je postal prepoznaven in imel je hit pesmi. S prihodom drugega albuma Where’s My Utopia? izdanega pred tednom dni, lahko opazimo, kako so Smith in njegovi člani skupine; Basist Ryan Needham, bobnar Jay Russell in kitarist Sam Shipstone so se odločili, da bodo ta uspeh izkoristili za nadaljevanje svojih glasbenih potovanj ne v neko drugo smer, temveč v večih usmeritvah. Ustvarjajo nov album z bolj elektronskim rock zvokom. Vsebuje obilne količine sintisajzerja, eksplozijo saksofona, nov par spremljevalnih vokalov in basov. Na novih pesmih, kot je “When the Laughter Stops”, so celo nekateri kritiki dobro opazili, da vstopajo na področje Lcd Soundsystema, pri čemer utripajoče ritme spreminjajo v hipnotični del (poslušajoče) glasbe.

Zato se skupina na nek način bori s svojo identiteto, a tudi, ko odkrijejo svojo identiteto, vedoč, kdo v resnici so, imam občutek, da se zelo dobro zabavajo. Drugi album je zelo prijetno presenečenje in če se skupina zelo zabava pri ustvarjanju in izvajanju glasbe, se mi zdi, da jih bomo še naprej poslušali in da bodo ti comic relief trenutki še naprej sestavni del njihovega ustvarjanja, kar je več kot dobro.