Z Woodyjem Harrelsonom na Visu o karieri, meditaciji in pomembnih stvareh v življenju

Ko je izšel danes kultni film Ljudstvo proti Larryju Flintu, sem bila stara 15 let. Tisto, 1996 leto je bilo, bi si upala tako reči, prelomnica v mojem odraščanju in oblikovanju mojega glasbenega in filmskega okusa. Potem sem začela hoditi v srednjo šolo in obiski kina so postali stalnica na mojem urniku. Vsak konec tedna sem vztrajno sedela na sedežu kina, z očmi prikovanimi na veliko platno, običčajno ob petkih in sobotah, pogosto pa sem gledala tudi dva filma zapored. Nekatere filme sem gledala več kot enkrat; in med njimi je bil tudi Ljudstvo proti Larryju Flintu. Takrat še nisem vedela, kdo je Larry Flint, oboževala pa sem Woodyja Harrelsona in napovednik, ki so ga vrteli po televiziji, me je takoj navdušil. Natural Born Killers in White Men Can’t Jump sta bila takrat že nekaj časa del moje domače videoteke in gledala sem ju tako pogosto, da so se trakovi v kasetah že skoraj povsem izlizali.

Woody je takrat že bil hollywoodski It igralec, ki je polnil kino dvorane, ali bolje rečeno, kino blagajne. In vse to z nekaj šarma igralca, ki rad igra vloge v neodvisnih filmih, a se je, no, znašel v mainstream Hollywoodu. Navdušil me je, ker je znal igrati v vseh možnih žanrih: komediji, drami, trilerju, romanci in grozljivki. A konkretno vloga v tem filmu, ki ga uvrščam med klasike devetdesetih, tik ob Pulp Fiction, Heat in podobnih filmskih mojstrovinah, mi je utrdila mnenje o njem kot o hollywoodskem the uporniku (nič ni pomagalo, da je bila ob njem na platnu večna upornica Courtney Love), ali kot se je sam poimenoval, anarhist. A ta vtis se je pravzaprav najbolj pokazal v dejstvu, da ni igral v varnih filmskih uspešnicah, temveč jih je on povzdignil v uspešnice. Bolj ko sem spoznavala njegov lik in delo, gledala in brala njegove intervjuje, bolj sem spoznavala, da me fascinira tudi kot oseba. Oseba, ki je v Hollywoodu ostala prizemljena, ki je ne spremljajo škandali, ki v intervjujih poleg kariere in filma samega ne okleva govoriti o mnogo širših in globljih življenjskih temah. O vsem tem sem se prepričala tudi sama.

Najprej zabava

Zdaj, je ta isti Woody Harrelson, končno zakorakal na teraso restavracije, kjer naj bi se dobila. Ko rečem končno, mislim, z enourno zamudo, čas, v katerem sem se spomila še vsaj milijon dodatnih vprašanj, ki bi mu jih rada zastavila v najinem omejenem času, ki štejele le približno 30 minut. “Ok, tukaj je videti kot v nebesih”, je bil njegov prvi stavek, ko sva se končno srečala. Strinjala sem se z njim. Morda je bil prav to, da je Vis vedno videti čarobno, eden od razlogov, da se je z ženo odločil obiskati mali 35mm Vis Film Festival, ki se je letos odvil šele drugič in se je udeležil projekcije Ljudstvo proti Larryju Flintu. “To je res eden najlepših krajev, kar sem jih obiskal,” mi pove in doda, da so mu všeč tudi butični filmski festivali, ki jih redno obiskuje, zato je “rajski” Vis očitno le “češnja na torti”.

The People vs. Larry Flynt.

Projekcija v letnem kinu Hrid v mestu Vis je bila do vrha napolnjena z gledalci, njegova prisotnost pa je samo še povečala vtis že tako čudovitega doživetja gledanja tega filma na velikem platnu. “Ni bilo lahko posneti tega filma,” mi iskreno pove Woody. “Vloga je bila zahtevna, film zahteven za snemanje, scenarij je imel svoje težave, ki jih je bilo treba rešiti … Marsikaj se je dogajalo, a na srečo se je na koncu vse poklopilo.”

Ter doda, da je na koncu dneva, ko potegne črto, vse skupaj majhna cena za možnost eksperimentiranja z liki, kar se mu je vedno zdelo zabavno. “Zombieland, No Country For Old Men in nedavni Triangle of Sandness. Neizmerno sem vesel, da sem odigral vse te vloge, ne glede na to, kako različne, lahke ali težke so bile,” se spominja.

40 let kariere

Woody Harrelson je igralec, ki zna odigrati nešteto različnih likov, ne da bi bila to prva asociacija, ki jo povezujemo z njim. Njegove kariere se spominjamo skupaj ob omembi njegovih filmskih del in ta imenovalec je izrazito očiten. Kakor koli že, njegova kariera sega od leta 1985, ko nas je vse osvojil z vlogo Woodyja Boyda v seriji Cheers, ki je popolno nasprotje vseh naslednjih vlog, ki so pokazale njegovo široko in barvito igralsko veščino. Zato, čeprav se morda sliši nekoliko na prvo žogo, si nisem mogla kaj, da ga ne bi vprašala, kaj je bilo najbolj drastično, kar je naredil za vlogo. “Za film LBJ sem moral nositi kar resne proteze, nameščanje le-teh je bilo zahtevno in dolgotrajno. Za vlogo Davida Douglasa Browna v filmu Rampart sem moral znatno shujšati. Za vloge sem delal vse možne stvari, vse samo zato, da bi bila čim boljša, da bi bila čim bolj pristna.”

Natural Born Killers

Glede na to, kakšen pečat so te vloge pustile na filmski industriji, me odgovor ni prav nič presenetil. Tako bogata in dolga štiridesetletna kariera, v kateri ni manjkalo izzivov, eksperimentov, filmskih uspešnic … Sprašujem se, ali sploh kaj obžaluje? “Ja, imam milijone obžalovanj!” mi pove iskreno, kot bi komaj čakal, da pride do “pravega” dela intervjuja, kjer se ne ukvarjava s hollywoodsko “površnostjo”. “Toda najpomembnejša lekcija zame je bila, da moraš vedno dati vse od sebe, dati vse od sebe in se sprijazniti, da ne moreš vplivati ​​na končni izid filma, torej na to, kako se bo distribuiral, kako ga bo občinstvo na koncu sprejelo. Super je odigrati odlično vlogo v dobro sprejetem filmu, a zavedati se je treba tudi, da na to nimamo vpliva.”

Trenutno dela na filmu Now You See Me 3, mene pa je zanimalo, kakšno prihodnost napoveduje filmoma Last Breath in Ella McKay, ki v kinematografe prihajata leta 2025, sploh ker je Last Breath posnet po resnični zgodbi o potapljaču, obtičalem v morju, ki je verjetno eden najbolj nehvaležnih filmskih formatov, saj morate upravičevati tuja videnja resničnih dogodkov in ljudi, ki so jih preživeli. “Gledal sem Last Breath in film je fantastičen! Dokumentarec, ki je hkrati akcijski film. Ves čas gledanja sem bil ‘na robu sedeža’. Zelo sem vesel in hvaležen, da sem del filma. Filma Ella McKay še nisem videl, a pod njega se je podpisal James L. Brooks, filmski maestro, tako da ne dvomim vanj,” mi pove Woody, očitno ponosen, da dela na projektih, v katere verjame in za katere meni, da so zgodbe, vredne pripovedovanja.

Večni hollywoodski anarhist

Ker se zavedam, da je odprt za tovrstne pogovore, si nisem mogla kaj, da ne bi pogledala na lik in delo Woodyja Harrelsona, ne le kot hollywoodskega igralca, ampak kot človeka, ki se tudi skozi medije zdi zelo dostopen in ki ima nadvse rad družino, prijatelje, dobro zabavo in sproščeno vzdušje. Spomnimo, pred leti so po spletu krožile njegove fotografije z Matthewom McConaugheyjem na Jadranu, na deski za veslanje. Njune počitnice so bile videti kot, no, sanjske počitnice, pa ne zaradi luksuza, temveč zaradi neobremenjenosti in sproščenosti, ki sta jo izžarevala. “Mislim, da v življenju ni nič pomembnejšega od prijateljev in družine,” mi nekoliko zamišljeno odgovori, ko ga vprašam, kako uspeva ohraniti svoj sistem vrednosti v, verjamem, nekoliko deplasiranem hollywoodskem okolju. “Rad bi imel več časa za družino in prijatelje. Poskušam se obkrožiti s pozitivnimi ljudmi. Samo poglejte današnje novice, kakšna je realnost … Pred dnevi je prišlo do še enega streljanja v Georgii, ZDA, norosti, ki se trenutno dogajajo v Franciji, ta pošast, to je storil svoji ženi in to sta samo dva primera, obstaja pa jih nešteto. Ves svet se zdi brez nadzora.” Strinjam se z njim in ga v upanju na kakšen čarobni nasvet ali napotke vprašam, kako obvladuje negativnost, kako mu uspe, da ne zavlada nad njim? “Nimam nekega pametnega odgovora … Poskušam biti prisoten v trenutku, kot zdaj, ko se midva pogovarjava. Trudim se, da mi takšne stvari ne “zavladajo nad mislimi”. Na žalost se pogosto ponoči zbudim in me preganjajo negativne stvari, razmišljam o njih, ko pa sem z nekom, se trudim po svojih najboljših močeh biti prisoten. Zato sem pred štirimi in pol, petimi leti opustil mobilni telefon. In sploh ga ne pogrešam.”

No Country For Old Men

Ko sem tik pred intervjujem o njem prebrala vse, kar sem lahko, mi je padla v oči ena stvar. Woody je v katoliškem duhu vzgojen človek iz Teksasa, vendar se nagiba k vzhodnjaškim filozofijam in verovanjem, predvsem k naukom slovitega jogija Paramahanse Yoganande, ki je to filozofijo izpopolnil v začetku 20. stoletja. Sam mi je potrdil, da je imel neizmeren vpliv nanj. “Odraščal sem v zelo vernem okolju, zelo krščanskem, a zelo hitro sem začel na to gledati drugače. In ko sem prebral ‘Avtobiografijo jogija’, sem pomislil, da gre bodisi za globoko vernega človeka bodisi za prevaranta, in če govori resnico, potem res obstaja Bog. Za tako spoznanje je nujna tudi meditacija. Odkar sem prebral tisto knjigo, sem nekako prepričan, da Bog obstaja in da se mu lahko z meditacijo približamo,” mi iskreno odgovori in me znova osvoji s svojo neposrednostjo.

Komentiram, kako mora imeti človek, ki veliko razmišlja o svoji okolici, ljudeh, sebi, poseben pristop do vlog in oblikovanja likov. Vprašam ga, kako se odloči, katero vlogo sprejeti, na katerem projektu delati? “Najpomembnejša sta scenarij in režiser. Pomembni so tudi igralci, a predvsem tekst in režija. Dobre igralce je lahko najti, dobrega scenarija ali režiserja pa ni tako enostavno. Dolgo razmišljam, preden sprejmem in začnem delati na projektu. Pomembno mi je tudi sporočilo, ki ga projekt pošilja. Zame je bilo recimo zelo pomembno sporočilo filma Triangle of Sadness. Prej bi rekel, da je sporočilo pomembnejše od moje vloge v filmu. Režiser je bil neverjeten, res upam, da sem vlogo dobro opravil.”

Triangle of Sadness

V celotnem pogovoru se Woody zdi nekdo, ki se nagiba k strukturi, v popolnem nasprotju s podobo “hollywoodskega anarhista”, titulo, ki si jo je sam nadel in se ga še vedno oklepa. “Pravzaprav mi je zelo všeč struktura v filmu. Struktura proizvodnje bi lahko bila model za strukturo vlade v državi. Vodja, šef države, bi bil direktor, on skrbi za vse, on vodi vlado. V filmu imajo vsi, ki delajo na njem, isti, skupni cilj. Da bo film najboljši. To državam manjka. Da vsi delajo z istim ciljem. Da v sistemu ne bo korupcije, ne pohlepa, ne pohlepnih voditeljev, ki jim ni mar za ljudi, ki delajo samo za svoje interese, ampak za interese skupnosti in za večji interes, večje dobro.”

Po tej dozi pozitive iz filmskega hollywoodskega zvezdnika je bilo le še bolj zanimivo gledati Woodyja Harrelsona z družino in prijatelji, skupaj z domačini, kako gleda film v kinu v otoškem mestecu 45 kilometrov od obale, na majhnem 35mm Vis Film Festivalu. Vse to se mi je zdel dober začetek razvoja filmske kulture, opomin na filmske klasike in na to, kaj bi moralo biti v življenju pomembno. Hollywoodske zvezde ali katere koli druge osebe, je popolnoma vseeno.