Po vrnitvi z otvoritve v Splitu se je Vlasta Delimar pogovarjala z Josipo Bubaš in z njo delila svoje misli o staranju, spolnosti in pristnih izkušnjah telesa. Fotografije: MARKO SUVIĆ
Z delom Vlaste Delimar sem bila seveda seznanjena, še preden sem jo spoznala osebno, ko me je povabila k sodelovanju v njeni predstavi “Dolina”. Bilo je zahtevno in intenzivno, kar je rezultiralo v iskrenem in brezkompromisnem nastopu, pa tudi v odnosu, ki ga nadaljujeva skozi leta. Vlasta je pogumna, včasih muhasta, predana, predvsem pa oseba, ki pomaga, posluša in se ne boji ne sistema ne biologije. Smo v Plesnem centru Zagreb, v katerega vstopi v živo zeleni srajci in ujemajočih se očalih. Dolgo se nisva videli in pogovor je bil nekoliko neenakomeren med osebnim in profesionalnim, tako kot je neenakomerna tudi najina koncentracija, ko se poskušava prilagoditi prvi poletni vročini.
Josipa: Hvala, ker si prišla v plesni center Zagreb. Vem, da ti ni bilo ravno priročno, glede na to, da pripravljaš novo predstavo. Vedno si aktivna. Kako si, kaj te zdaj zanima?
Vlasta: Nisem ravno najbolje, pred devetimi dnevi mi je poginil pes in tega še ne morem sprejeti. Na racionalni ravni v redu, ampak na čustveni ravni je to zame katastrofalno. Zame je bil to nadnaravni odnos, ker je žival zelo iskreno bitje, zahvaljujoč kateremu se človek lahko veliko nauči. Poleg tega sem bila prejšnji teden v Splitu, kjer sem imeal predstavitev dela skozi filme in performans v izložbi galerije Galić. Izvedla sem “Pravica do orgazma po 69. letu”, saj sem zdaj v tej fazi. Bilo je čudovito, že dolgo nisem doživela takšnega pogovora z občinstvom po odprtju. V pogovoru in razpravi smo ostali še približno dve uri, dokler nisem rekla, da ne morem več, ampak za občinstvo je bilo res zelo, zelo konstruktivno, zelo poučno. Bilo je veliko mladih z Akademije, večinoma deklet, česar sem bila zelo vesela. In predstava je enaka kot “Pravica do orgazma po 60. letu”, le da sem zdaj starejša. Vedno se odvija v javnem prostoru, v izložbi trgovine. Stojim v izložbi, oblečena, v roki držim list papirja z napisom: “Pravica do orgazma po 69. letu”, v tem primeru. Do sedaj je bil to eden mojih uspešnejših nastopov in eden tistih, za katerega je bilo občinstvo najbolj dovzetno. Ni bilo negativnih odzivov ali komentarjev.
Josipa: Misliš, da ni negativnih odzivov, ker ljudje danes drugače pristopajo k spolnosti, ker ni eksplicitne golote ali zaradi same pomembnosti teme? Mislim, da si bila prva na naši sceni, ki je odprla ta vprašanja.
Vlasta: Občutek imam, da sem resnično odprla pomembno temo. Ženske so prišle k meni in se mi zahvalile, ker sem to temo odprla, ker se o njej ne govori preveč. Spolnost v starejših letih je nekakšen tabu ali nekaj, kar povzroča zadrego. Mislim, da me zato podpirajo tako ženske kot moški.
Josipa: V tvojem delu mi je zanimivo to, da vedno zelo dosledno izhajaš iz sebe, ukvarjaš se z lastnimi izkušnjami. Zdaj je to orgazem v starejših letih, prej je bila to nosečnost, pa ljubezenske ali spolne izkušnje, skupaj pa sva delali tudi na projektu, s katerim si odprla temo, o kateri se je kasneje začelo več govoriti v javnosti – porodniško nasilje. Čeprav teme črpaš izključno iz lastnih izkušenj, se zdi, kot da imaš “nos” za stvari, ki nato postanejo tudi družbeno aktualne.
Vlasta: Celoten moj umetniški opus je avtobiografski in mislim, da je to edino pošteno – da najprej izhajamo iz sebe, iz lastne izkušnje. Ne morem prenašati tujih izkušenj, nečesa, česar ne poznam – to ne bi imelo enake energije. Tema pride spontano. Vidiš, v kakšnem življenjskem trenutku si, kakšna je situacija okoli tebe, kako ženska ali skupnost živi, in potem opaziš, da nekaj ne štima. Ko sem bila noseča, sem posnela fotografijo sebe tik pred samim porodom, da se vidi moje žensko telo, ki se je v nosečnosti nekoliko spremenilo. Seveda telo v nosečnosti ne more izgledati, kot da se nič ne dogaja. Nenazadnje ima to bitje, ki ga nosiš v sebi, 3–4 kilograme – to se mora nekje poznati. Mnoge ženske imajo odpor do nosečnosti, ker razmišljajo, kaj se bo zgodilo z njihovim telesom na videz.
Mene nikoli ni bilo strah telesnih preobrazb ali sprememb videza. Vedno sem sledila svojemu telesu, že od prvih dni, ko sem se odločila, da ga pokažem. Vedno sem ga dojemala kot živo skulpturo, ki se skozi leta in staranje spreminja. Vse to so čudovite spremembe, ki jih je treba sprejeti in v njih uživati – ne pa se zaradi njih počutiti slabo.
Josipa: Da, zanimiva mi je ta odločitev za samoizpostavljanje, skoraj brez filtrov. Tudi naslov tvoje retrospektive je bil “To sem jaz”, kar kaže na to, da celoten opus nosiš s svojo osebnostjo, izkušnjo, telesom – ne opravičuješ se in ne pojasnjuješ z nobeno teorijo, ekologijo ali politiko, čeprav je vse, kar počneš, zelo politično, a hkrati močno osebno. Kot da s tem poudarjaš, da je človeška izkušnja z vsemi svojimi preobrazbami pravzaprav umetnost. To zaupanje, ki ga imaš vase, me res fascinira – v tem je ogromna moč in pogum.
Vlasta: Omenila si pogum, ampak jaz tega ne bi tako poimenovala. Že kot osnovnošolka sem se odločila, da bom umetnica, čeprav nisem vedela, kako bo moja umetnost nekoč videti. Pravzaprav sploh nisem vedela, kaj pomeni biti umetnica, ampak je prihajalo intuitivno. Vse to, kar si naštela, bi bolj povezala z elementarnim načinom življenja. Ko sem spoznala Jermana, Demura in Marteka, so se ukvarjali z elementarnimi procesi – Martek v poeziji, Jerman z elementarno fotografijo, Demur pa z elementarnim slikarstvom. Morda me je prav to spodbudilo, da sem tudi sama začela razmišljati na elementaren način. Govorim celo o elementarnem kuhanju, razmišljanju – na način, da moramo imeti tudi v kuhanju osnovno jed, brez dodatkov, brez kompliciranja. Zato se mi zdi, da je moja umetnost ves čas elementarna, navdih pa črpam iz sebe. Tako bi jaz to nekako razložila. Imaš osnovni element – svoje telo, ki je elementarno –, a hkrati nosi nešteto možnosti. Navsezadnje pa tudi ti lahko kaj poveš o tem, kot teoretičarka in kot performerka. Ukvarjaš se s – skozi teorijo, gibanje in prostor – telesom. Na kakšen način si ti prišla do tega in za kaj uporabljaš svoje telo?
Josipa: Ker prihajam iz teorije, iz umetnostne zgodovine, se mi je vedno zdelo, da znanje, ki se tam proizvaja ali osvoji, ostaja zgolj na eni, neizkustveni ravni. Ko sem se začela resneje ukvarjati z gibanjem, sem si potrdila, da telo odpira drugačen register spoznanja, ki ga racionalno pogosto zanemarjamo. Izkušnja dela s prostorom in gibanjem ter izkušnja telesa odpirajo nek nov način bivanja – nekaj, kar je veliko ranljivejše in nekako bolj porozno.
Vlasta: Da, meni je recimo prostor izjemno pomemben – in vem, da je tudi tebi. Tvoj performans v Osijeku, ki ga sicer nisem videla v živo, ko si delala na stopnišču, na tistih ograjah … Način, kako si uporabila oziroma vkomponirala svoje telo v odnosu do stopnic in ograje – to je bilo fenomenalno!
Josipa: Govoriš o triurnem performansu Horror Vacui, ki sem ga izvedla v sklopu Festivala Barutena v Muzeju likovnih umetnosti v Osijeku. V njem sem tri ure improvizirano raziskovala odnos telesa s celotnim prostorom MLU-ja, pri tem pa uporabljala telo, besedo, glas. Zanima me, kako telesu dopustiti, da vstopi v odnos s prostorom brez pretiranega vnaprejšnjega načrta. Imamo čute, ki nenehno zbirajo informacije, telo pa jih predeluje – velik del teh procesov poteka nezavedno. S tem performansom sem želela ustvariti situacijo, v kateri telo neposredno sprejema iz okolja in mu hkrati vrača – ustvariti feedback loop, v katerem telesoum postane pretočen, kjer je čim manj vpliva razuma, avtomatizmov in ega. V bistvu sem se ukvarjala s percepcijo in sodelovanjem v prostorski dinamiki. To počnemo vsak dan, a se tega ne zavedamo. Želela sem telo čim bolj “očistiti” za vse, kar je v prostoru, da bi to lahko sprejelo – in nato ponovno dalo navzven, s tem pa ustvarilo neprekinjen dialog. Na nek način je bilo to prav tako precej elementarno, čeprav ne zasebno.
Vlasta: Meni je res čudovito, ko prvič vstopim v nek galerijski prostor – najprej ga moram dobro preučiti in se z njim “spoprijateljiti”. In potem se ti odpre, kot da je živo bitje. Nekateri umetniki imajo odpor do prostora, pravijo, da jim je grozen, da ne vedo, kaj bi z njim, vse jih moti. Jaz pa ne – ko vstopim v prostor, tudi tisti “najslabši”, ga, ne bom rekla, da ga pokorim, ampak se z njim spoprijateljim, in potem ti ta prostor preprosto zašepeta ali ti pomaga, da skupaj, v tej skupni sinergiji, ustvarita ambient. Pravzaprav delava podobne stvari – poslušava. To je zelo pomembno: poslušava prostor.
Josipa: Absolutno, kajti če v prostor vstopaš z že izdelano idejo, lahko pogosto spregledaš nekatere možnosti, ki so tam in čakajo nate – jih preprosto ne opaziš, ker si nekako sama pred sabo. Seveda neka ideja obstaja, ampak jo je treba nežno prizemljiti. Ko delaš s telesom, se jasno vidi, kaj je nekako “prilepljeno” iz glave in kaj je nastalo v stiku s trenutkom ter s prostorom izvedbe – iz tistega živega zdaj.
Vlasta: Res je čudovito, ko lahko resnično uživaš v celotnem procesu.
Josipa: Veliko je parametrov potrebnih, da neko delo resnično zaživi. Recimo, mislim, da se je to zgodilo s tvojim zadnjim delom v Štaglincu. Tam si organizirala festival Moja zemlja Štaglinec, kot grand finale pa si porušila hišo in zakopala temelje na mestu, kjer je bila zgrajena. Meni se to dejanje zdi hkrati očiščenje, neko osvobajanje, pa tudi sejanje novega semena. Kako se je pravzaprav začela zgodba s Štaglincem?
Vlasta: Moj oče je bil vrvar – izdeloval je vrvi, štrike – in imel je svojo delavnico v kraju Štaglinec pri Koprivnici. Ko je umrl, nisem imela pojma, kaj naj s tem naredim, saj sem to delavnico v resnici sovražila, ker smo kot otroci morali z njim delati, on pa je imel idejo, da bi morali in mogli to delo nadaljevati. Moje ideje pa so bile seveda drugačne. Hotela sem postati umetnica, ne izdelovalka vrvi – čeprav bi se morda tudi iz tega dalo narediti kaj zanimivega. No, na koncu sem vseeno nekaj ustvarila. Pet let po njegovi smrti sem potovala z vlakom v Beograd in skozi okno opazovala neskončna polja Slavonije in Srbije, ki so se mi zdela čudovita. V nekem trenutku sem pomislila: “Pa saj imam jaz to isto!” Ko sem se vrnila v Zagreb, sem se pogovorila s kustosom Marijanom Špoljarjem, da bi morda vendarle lahko nekaj naredila na tisti moji zemlji, ki mi je ostala. On pa mi je predlagal, da organiziramo delavnico. In tako smo mi trije – Milan Božić, Galeta in jaz – organizirali prvi Štaglinec, da vidimo, ali ima to sploh smisel. Prišlo je nekaj ljudi iz Koprivnice, povabili smo tudi ljudi iz Zagreba, ker v Koprivnici ni publike – in tako se je začelo. Po dveh letih se je vse skupaj preoblikovalo v Mednarodni festival performansa, na katerega sem začela dobesedno vabiti ljudi z vsega sveta – in vsi so želeli priti, čeprav nismo imeli denarja.
Josipa: No, ja, institucije redko pomagajo, pogosto so posamezniki tisti, ki ustvarijo pogoje. Tukaj je delovala kolegialnost.
Vlasta:
Ja, in nikoli niso rekli “ne”. Umetniki so vedno sprejeli povabilo in delali za malo denarja, ker so vedeli, da res nimamo več – in da smo iskreni. Festival je trajal 11–12 let in je v tem času postal prava legenda. “Če nisi bil na performans festivalu v Štaglincu, potem nisi cenjen.” Resno – takšne zgodbe so krožile. Če si performer umetnik, si moral biti pri Vlasti Delimar v Štaglincu. In potem, po več kot desetletju dela, se mi je poslabšalo stanje s kolki in sem šla na operacijo. Nisem mogla več aktivno sodelovati tam. Milan Božić, moj partner, in jaz sva dobesedno vse delala sama – z nekaj pomoči Marijana Špoljarja, a večino logistike in vsega ostalega sva opravila sama. Zelo me je razjezilo, da nas na začetku Ministrstvo za kulturo sploh ni podprlo. Kasneje so nam začeli pomagati, celo od Mestne občine Zagreb smo prek neke medmestne pobude dobili nekaj sredstev, ampak to je bilo skoraj zanemarljivo. V resnici smo postali veliki in imeli veliko vidljivost, res smo vložili ogromno truda – pa nič. Tako sem se utrudila, finančna podpora je ostala enaka, jaz pa sem bila izčrpana in sem rekla: “Ne zmorem več.” In to je bil zadnji projekt. Odločila sem se, da bom vso energijo, ki se je nabirala skozi leta – v tej delavnici mojega očeta, v tej hiši, v nas – preprosto porušila, zakopala in naj zdaj vsa ta energija počiva pod zemljo.
In res – ko prideš tja, kot da začutiš to energijo, ki zdaj prihaja na plano izpod zemlje. Hiša je zakopana, tam je zdaj travnik, ki spi in širi neko novo, tiho energijo. Celo z društvom Domino sem govorila o tem, da bi tam odprli oziroma postavili stekleno hišo, ki bi služila kot plesni center. V filmu Wima Wendersa o Pini Bausch je en prizor, kjer par pleše sredi gozda – v stekleni hiši. Rekla sem: to je moj življenjski sen. Da bi tam, na tisti zemlji, zrasla steklena hiša s plesnim centrom. Morda se nekega dne tudi to zgodi.
Josipa: Steklena hiša – res čudovita zamisel. In zdaj, ko govoriva o tisti naravi tam in ko si začela ta pogovor s psom, ki je doživel nesrečo … Spomnila sem se tvojega performansa, v katerem si ubila kuro. To je sprožilo kar precej razburjenja. Zdaj, glede na to, kar si povedala o odnosu z živalmi in koliko te lahko naučijo – skozi tovrstno prizmo me zanima: zakaj si ubila kokoš?
Vlasta: Da, naredila sem performans, kjer sem jo zaklala, kakor mi rečemo v našem jeziku – to je zanimivo, rečemo, da je nismo ubili, ampak smo jo zaklali, pravzaprav jo res zakoljemo z nožem. Spet sem naredila nekaj zelo elementarnega, kar pomeni, da sem pripravljala to kokoš za hrano, tako kot to ljudje še danes počnejo na podeželju. To je delala moja mama, to je delala moja teta. Spet sem izhajala iz tega elementarnega. In spet iz lastne izkušnje, saj me je moj oče, ko sem bila deklica, naučil, kako se to dela – nekega dne mi je rekel: “Zdaj se boš tudi ti naučila, kako se kolje kokoš,” in mi je vse razložil. Celoten postopek – to moraš narediti spretno, da se žival ne muči, potem pa tudi postopek, kako se kokoš naprej pripravi, kako se očisti perje itd. Nisem si ničesar izmislila in nisem tega počela zaradi kakšnega spektakla ali atrakcije, ampak sem preprosto prikazala en elementaren proces v pridelavi hrane. Torej, če bi morala jesti – kaj bi ti, recimo, Josipa, naredila, če bi se znašla nekje in ne bi imela ničesar za jesti, pa bi bila zelo lačna?
Josipa: No, nimam pojma, bi nekaj pojedla, predvidevam.
Vlasta: Ampak če bi bili na primer ti in kokoš v vesolju.
Josipa: Verjetno bi jo pojedla. Ali pa bi jedla travo, saj ne jem mesa. Mogoče bi kokoš pojedla mene, kdo ve?! (smeh). Ampak ja, razumem. V tem kontekstu, v katerem živimo, si sploh ne morem več predstavljati, da bi morala ubiti kakšno bitje, da bi preživela.
Vlasta: Ljudje se sploh ne zavedajo, kako zelo so hinavski – kako obožujejo jesti to kokoš, kako obožujejo jesti svinjino, teletino, pa nimajo pojma, kako je do tega sploh prišlo.
Josipa: Strinjam se. Ko smo že ravno pri protislovjih, rekla si, da te feministke ne marajo. Kako si to razlagaš?
Nisem prepričana. Sama sem zelo aktivna v svojem delu, le da mnoge feministke to razumejo drugače. Ne prepoznajo, da se Vlasta Delimar že od prvega dne zelo jasno bori proti krivicam, ki obstajajo v družbi do nas žensk, preprosto je ne prepoznajo.
Josipa: Misliš, da je to zato, ker si v določenih obdobjih ali delih veliko delala s spolnostjo? Je bilo to morda nekoliko off za feministični diskurz? Vedno si bila zelo senzualna in neposredna pri tem, nikoli nisi skrivala svoje spolnosti.
Vlasta: Lahko je to razlog – že čisto na začetku, z delom “Kurac volim”, je bilo neverjetno, koliko so me napadale prav ženske. A to pove več o njih kot o meni – da svoje spolnosti niso uspele ozavestiti, je niso emancipirale. Ženska pa mora svojo spolnost emancipirati.
Josipa: Ampak kaj sploh pomeni emancipacija spolnosti? Mislim, da je morda bilo razumljeno tako, da spolnost, ki jo uporabljaš, uporablja enako pojavnost kot tisto, proti čemur se je feminizem boril – tisto, ki je žensko locirala kot objekt. Čeprav si ti s svojo spolnostjo upravljala povsem samosvoje in zelo zavestno.
Vlasta: Spet se bom vrnila k elementarnemu. Spolnost je naša biološka potreba, in tu vedno ločujem erotiko od spolnosti. Spolnost je res ena naša osnovna, biološka potreba – orgazem, ne? Orgazem je naša najmočnejša telesna senzacija. Ne bomo je zanikali, ker je zelo pomembna. Vsak zdravnik, od splošnega zdravnika do psihologa ali psihiatra, bo rekel, da je orgazem zelo pomembna stvar za naše telo. To so izjemno pomembne, elementarne stvari – tako za ženske kot za moške – in ne vem, zakaj ne bi govorili o njih. Verjetno smo se prav zato kdaj tudi narobe razumeli, ker sem bila, kar se tiče družbenih neenakosti, seveda med prvimi, ki so se borili.
Josipa: Vem, da si vedno jasno nastopala in odpirala težka, feministična vprašanja.
Vlasta: Vedno sem se upirala, že od malih nog, že doma sem se upirala proti tej krivici, neenakosti med mojo mamo in očetom. To je prva stvar, ki jo vidiš. In potem naprej – z moškimi. Jermanu sem, ko me je vprašal, ali se bom poročila z njim, rekla, da samo pod pogojem, da obdržim svoj priimek. Ko sem začela živeti z Martekom, sem mu rekla, da si bo svoje srajce likal sam. To so stvari, za katere se moraš izboriti najprej doma, in to moraš narediti. Od pomivanja posode, do vzgoje otrok – vse to se mora nekako uskladiti. Vse to upoštevam, da ne bi kdo mislil, da samo mahajoč s parolami govorim. Spolnost je ena osnovna biološka potreba, potem pa gremo naprej na družbene situacije, na enakopravnost. Seveda se ne morem strinjati s tem, da imajo moški višje plače in večje prihodke. Ampak ko gre za feminizem, je nujno, da obstaja dialog tudi s temi ubogimi moškimi. Ne mislim, da je tu treba veliko teoretizirati.
Josipa: Da, čeprav teorija bogati razumevanje, ni sama sebi namen. Teorija je pomagala pri razumevanju položaja ženske in pri zamišljanju boljših možnosti. Veliko je bilo narejenega, a očitno se zdaj vračamo nazaj. Danes so mladi bolj konservativni kot njihovi starši in zdi se, da si bomo morali nekatere pravice preprosto ponovno izboriti.
Vlasta: Zdaj bi rada nekaj povedala v zvezi s tem. Recimo, kar se tiče splava – res mi že pošteno presedajo vse te akcije proti splavu. Ženska ima pravico do svojega telesa in do odločitve o splavu, to se razume samo po sebi. Vendar pa je problem tudi v tem, zakaj se ne govori o zaščiti, da sploh ne pride do zanositve? O tem se govori zelo malo. Zakaj se ne usmerimo malo tudi na moške – na njihovo izobrazbo, na to, da tudi oni nosijo odgovornost?
Josipa:Da, ampak to je stvar vzgoje in izobraževanja, ki zagovarja konservativne vrednote. Verouk pred državljansko in spolno vzgojo!
Vlasta: Točno tako – kje je to? Vedno je vse na ženski, pa čeprav danes obstaja res nešteto načinov tudi za moške. Po mojem je to izjemno pomembno. Seveda pravica do splava, ampak tudi izobraževanje – za vse.
Josipa: Zelo bi si želela, da malo poklepetava o projektu, ki si ga delala z Vesno Stilinović, dramsko igralko, ki je ves svoj delovni vek preživela v varaždinskem HNK-ju. Projekt Prema dostojanstvu (starenja) je resnično čudovit – obkrožil je celo regijo in bil povsod sprejet brez pomislekov, z navdušenjem. Ali to pomeni, da Vlasta, ki je mlada, noseča, seksi in provokativna v svoji senzualnosti, izziva kontroverznost, medtem ko Vlasta, ki se ukvarja z istimi temami, a iz perspektive drugih let, postaja brezpogojno sprejeta?
Vlasta: Torej, ta performans-predstava – tako sva jo poimenovali, ker jaz prihajam iz sveta performansa, ona pa iz sveta gledališča – je zelo preprosta. Razdeljena je na dva dela – mojega in njenega –, želeli pa sva problematizirati starost in staranje, saj se s tem ukvarjam zadnjih deset let. Nista naju zanimali patetika ali vloga “ubogih ostarelih žensk”, temveč sva želeli pokazati, da sva ženski, ki imata določena leta, a sva še vedno delovni, ustvarjalni, imava kaj pokazati in uživava v tej najini starosti in procesu staranja. Meni je to vprašanje postalo pomembno že pred več kot desetimi leti, ko sem opazovala svojo ostarelo mamo. Zanimalo me je, kaj pravzaprav pomeni staranje – kako se ob tem obnašamo, kakšen odnos imamo do tega in ali se lahko kaj naučimo od naših starejših. Ali lahko naredimo kaj, da bo starost dostojanstvena? Da se nam ni treba počutiti slabo, ampak da pokažemo, kako je lahko starost prav tako lepa in zanimiva. Da se nam ni treba “pokriti čez glavo” po sistemu: “Stara sem in nič več ne veljam, ne funkcioniram več v tej družbi.” Veliko ljudi se po upokojitvi počuti nekoristne, osamljene, zapuščene, kot da jih nihče več ne potrebuje. Mislim, da je prav ta občutek “neuporabnosti” najbolj ponižujoč.
Josipa: V bistvu lahko človek iz tega stopi ven. Zdi se mi, da obstaja velika nevarnost, da pademo v določene vzorce, a vedno si je treba zapomniti, da se ti ni treba obnašati tako, kot misliš, da se od tebe pričakuje.
Vlasta: Prav to sem hotela pokazati. Večkrat sem našla mamo, kako je pozimi sedela sama v temi ob radiatorju, in sem jo vprašala: “Mama, zakaj nič ne počneš, ne poslušaš radia, ne gledaš televizije?” Ona mi je odgovorila: “Čakam, da grem spat.” In takrat sem si rekla, da nočem tako končati – da želim svojemu življenju v starosti dati smisel. Dokler si zdrav, lahko počneš toliko stvari. Če ne bi bila umetnica, ne vem, kaj bi počela – morda bi tudi jaz sedela v temi ob toplem radiatorju in čakala, da grem spat, nimam pojma. Ne morem si predstavljati življenja, če ne bi bila umetnica – res ne vem, kaj bi počela, kako bi sploh obstajala. Zato je bilo tudi to delo z Vesno tako dobro sprejeto, ker so se ljudje nekako poistovetili in začutili resnost starosti in staranja. Performans, ki sem ga pred kratkim izvedla v Bonnu v eni zasebni galeriji, se je prav tako imenoval Pravica do orgazma po 69., pri čemer sem ga izvedla tako, da sem vzela vizuro, ki sem jo že uporabila v performansu Magda, kjer se pred občinstvom pojavim v plenici za inkontinenco. V tem performansu sem, ko so ljudje prišli, najprej nastopila v neki privlačni oblekici, čisto običajno oblečena, in z njimi komunicirala. Potem sem v nekem trenutku izginila in se ponovno pojavila s kapo na glavi in v tisti plenici. Samo plenica in gole prsi – ljudje so bili šokirani. Nastala je takšna tišina, takšno nelagodje. Da bi razbila to napetost, sem začela vabiti ljudi iz občinstva, naj se fotografirajo z menoj, a nihče ni hotel. Tudi to sem predvidevala, zato sem nekatere prisotne, ki jih poznam – na primer Andrea Mirčeva – povabila, naj pristopijo. In nato so začeli prihajati še drugi, celo nekaj družin z otroki. Torej – starost in staranje sta ena velika enigma, ki jo je prav tako treba razbiti, in prav na tem trenutno delam.
Josipa: Še posebej zdaj, ko nam kultura narekuje, da moramo biti vedno bolj funkcionalni. A tudi neodvisno od tega je težko izgubljati lastne sposobnosti. Celo takrat, ko se ti zgodi kakšna “neumna” poškodba, je težko sprejeti dejstvo, da ne moreš več nečesa, kar si še včeraj brez težav zmogla.
Vlasta: Zdaj se mi je na tem snemanju zgodilo, da sem pristala biti gola, ker je to del mojega umetniškega dela. Ko sem se slekla, je cela ekipa reagirala z: “Pa ti še vedno super zgledaš!” Pa sem rekla: “Zgledam tako, kot pač zgledam – ampak zakaj takšna reakcija?” Jaz sebe doživljam dobro, ne sramujem se svojega telesa, svojega videza, nisem jezna nase, ker mi kakšni deli telesa visijo ali se spreminjajo – nasprotno. Dobro se počutim v sebi, in to je zdrav odnos – in potem to začutijo tudi drugi.
Josipa: V tej izjavi vidim tudi tvojo emancipacijo. Včasih se mi zdi, da je najtežje sprejeti stvari takšne, kot so, biti dovolj sama sebi – še posebej za ženske. Zato tudi seveda cvetijo različne industrije. Ti pa sebe ljubiš in sprejemaš, nimaš nerealnih pričakovanj – in prav v tem je izjemna moč.
Vlasta: Do telesa nimam (nerealnih pričakovanj), ampak do svojih del pa jih imam. Zdaj sem se nekaj spomnila – v prvih dneh, ko me je Jerman učil fotografirati, me je takoj naučil tudi, kako se razvijajo in izdelujejo fotografije, in dolga leta sem jih izdelovala sama. Vse fotografije iz 80-ih in 90-ih let sem naredila sama, in to na fotopapirju, ki ga danes ni več. Ko sva delala fotografije večjih formatov, sva morala dnevno sobo spremeniti v fotolaboratorij – celo pohištvo sva premeščala, prestavljala kavč, da sva si ustvarila prostor za tiste improvizirane kadi za kemikalije, ki sva jih naredila iz debele plastike. In potem, ko sva razvila veliko fotografijo, sva jo – ker sva imela dvorišče – obesila na štrik za perilo in z vrtno cevjo spirala kemikalije ter jo pustila sušiti na štriku do jutra, nato pa jo prestavila sušit noter (smeh). Na tak način sva izdelovala fotografije. In počela sva norosti – recimo, delala velike formate iz laica formata. Profesionalni fotografi so me znali vprašati, od kod mi ta drznost, da si upam iz tako majhnega negativa narediti format, ne vem, 150 x 100. Sem rekla: vidite, da gre. Vedno sem bila drzna.
Josipa: Prej bi rekla – svobodna v odnosu do stvari, s katerimi sem se ukvarjala.
Vlasta: Verjetno je res tako. Spomnim se ene situacije, ko sem iz Zagreba, iz Šole za uporabno umetnost, odhajala na obisk k staršem, ki so od mene vedno zahtevali, da se oblačim spodobno – po njihovem okusu. Oče je hotel, da nosim krilo, jaz pa sem mu samo rekla, da se takšno oblačenje kosi z mojim svetovnim nazorom in da o tem sploh ne razmišljam. Potem sva se tako sprla, da sem odšla brez pozdrava, in se nato nismo videli več mesece. Tudi v šoli je bilo podobno. Ko sem začela študirati umetnostno zgodovino in etnologijo, sem po treh letih študija že veliko razstavljala, in en profesor mi je rekel: “Kolegica, jaz vas pogosteje vidim golo v časopisu kot na svojih predavanjih. Ne bom vam dal podpisa, brez mojega podpisa pa ne morete na izpit.” Jaz pa sem si v sebi rekla: “Fuck you,” in zapustila faks. Samo hočem pokazati, na kakšen način sem pravzaprav gradila svojo umetnost – brezkompromisno. Tukaj ni popuščanja, če imaš svoje ideje. Veš, s čim bi rada zaključila najin pogovor? Z Urmedijem. Bi lahko ti to morda pojasnila?
Josipa: Urmedij je telo – tisti primarni, kot ti praviš, elementarni medij. Izkušnje ne obstajajo brez telesa, tako kot ne obstaja niti misel. Telo je v bistvu edini medij, s katerim lahko doživimo svet; sveta ne moremo doživljati kot neko abstrakcijo, ločeno od telesnega izkustva. O tem so pisali mnogi, med drugim tudi Shusterman. Brez telesa (vsaj za zdaj, kolikor vemo) nimamo sposobnosti sodelovati v svetu – brez dejstva, da sedimo, da pijemo vodo, da slišimo določene zvoke. Danes veliko živimo v virtualnem svetu in prav zato mislim, da ima telesnost za nas neke skrite kapacitete. Pravzaprav niso skriti – vsi jih intuitivno poznamo –, ampak jih jemljemo za samoumevne in s tem spregledamo vse bogastvo, ki ga telo ponuja. Umetnost je prostor, kjer lahko izkušnjo, ki jo tako ali tako že živimo, postavimo pod povečevalno steklo – se z njo malo poigramo, jo razširimo in podrobneje otipamo. Da konkretno odgovorim: urmedij je tisto, kar v resnici smo.
Vlasta: Hvala tebi, ker si to tako iskreno in močno povedala. Res upam, da bo tvoje delo – skozi to razlago – še bolj dostopno in razumljivo tudi drugim. V bistvu počneva isto: raziskujeva telo, živiva ga, premišljujeva skozi umetnost. Ti morda na bolj oseben, izpoveden način, jaz nekoliko bolj skozi družbeni kontekst – ampak v srži gre za isto bistvo. Telo. Telo. Izgovorimo glasno: telo.
Fotografije: Marko Suvić
Moda: Petar Trbović
Kreativno vodstvo: Filip Koludrović
Ličenje: Saša Joković
Pričeska: Milena Maršić
Asistent stilista: Dario Benički
Produkcija: Teona Miličević
