Kdo je umetnica, ki je osvojila prestižno nagrado Turner Prize?

Zelo težko se sprijaznim z mislijo, da bodo vedno obstajale knjige, ki jih nikoli ne bom prebrala, pesmi, ki jih ne bom nikoli slišala, kraji, ki jih ne bom obiskala, in umetniki, za katerih delo nikoli ne bom izvedela. Zato se pogosto, skoraj manično, trudim spremljati čim več vsebin. Včasih je to le nekaj, kar hitro zdrsne pod mojimi prsti, že preveč vajenimi scrollanja, in konča v mapi Saved, da bi se k temu lahko vrnila z mirno glavo tisti večer ali kdaj v prihodnosti, še vedno ne vem kdaj niti zakaj, vem pa, da se bom zagotovo vrnila. Z velikim entuziazmom in skoraj povsem iluzivnim zaupanjem v izrečene besede si vsak dan obljubljam, da bo nekoč čas za vse. Pred nekaj dnevi sem se zbudila in videla, da je Nnena Kalu, britanska umetnica nigerijskega porekla, osvojila Turner Prize, eno najpomembnejših in najvplivnejših nagrad za sodobno umetnost v Veliki Britaniji, in morala sem se vrniti k tej informaciji, ker je ta nagrada tokrat resnično posebna.

Povezano: Končno sem našla način, kako ukrotiti svojo odvisnost od nenehnega scrollanja

Zakaj je ta nagrada za Nneno Kalu posebna?

Nnena Kalu je britanska umetnica, rojena leta 1966 v Glasgowu, znana po abstraktnih skulpturah in risbah, ki jih gradi iz vsakdanjih materialov, kot so tkanine, plastični trakovi, karton in VHS trakovi, ki jih potrpežljivo ovija in veže v goste, pulzirajoče forme. Kot nevrodivergentna umetnica z avtizmom in omejeno verbalno komunikacijo že desetletja razvija svoje delo ob podpori londonske organizacije ActionSpace, kjer neprekinjeno ustvarja od leta 1999.

Nnena Kalu, artist portrait. Courtesy of the artist and ActionSpace

Letos je osvojila Turner Prize, s čimer je postala prva umetnica z avtizmom, ki je prejela to nagrado, pa tudi ena redkih temnopoltih umetnic, ki jim je bilo to priznanje podeljeno. Ta trenutek ni pomemben le za njeno osebno kariero, temveč tudi za širšo sliko sodobne umetnosti, saj jasno kaže, kako nujno je nevrodivergentne umetnike postaviti v središče aktualnih umetniških tokov, ne pa na njihova obrobja. Kaluino delo je že leta prisotno v relevantnem institucionalnem kontekstu, od razstav v Walker Art Gallery v Liverpoolu in na Manifesti 15 v Barceloni do stalnih zbirk, kot sta Tate in Arts Council Collection, a Turner Prize je to kontinuiteto končno postavil kot nemogočo za ignoriranje.

Kaluine skulpture in risbe delujejo kot čisti akt gradnje in ponavljanja, kot ritem, ki se nalaga skozi čas. Materiali, ki jih uporablja, niso simbolični v klasičnem smislu, vendar skozi vztrajno ovijanje, povezovanje in kopičenje pridobijo fizično težo in čustveni naboj. Njene forme delujejo skoraj kot organizmi v nastajanju, napeti med nadzorom in spontanostjo.

Nnena Kalu, installation view. Courtesy of the artist, ActionSpace London and Arcadia Missa London. Photography: Tom Carter

Primer Nnene Kalu jasno kaže, zakaj je danes nujno usmerjati umetnost v čim več smeri in ji odpirati poglede, ki so ji bili dolgo odrečeni. Nujno je, da sodobna umetnost preneha delovati kot zaprt krog, v katerem se potrjujejo isti glasovi, isti pogledi in iste hierarhije. Če naj bo umetnost resnično prostor svobode, potem moramo sprejeti tudi drugačne načine mišljenja, zaznavanja in izražanja, vključno z nevrodivergentnimi praksami, ki so bile predolgo potisnjene v kategorije “outsider” ali “posebnega konteksta”. Menim, da je bil z letošnjim izborom dobitnice Turner Prize narejen prvi korak v to smer.

V tem smislu umetnost mora in bi tudi naj bila kanal decentralizacije. Ne le geografske ali institucionalne, temveč tudi epistemološke. Dela, kot so Kaluina, ne razbijajo konvencij frontalno, temveč jih spodkopavajo od znotraj, saj kažejo, da obstaja več načinov, kako je svet mogoče videti, občutiti in artikulirati. S tem se odpira prostor za razbijanje stigem in za prevpraševanje globoko zakoreninjenih, pogosto evrocentričnih sistemov vrednot, ki še vedno oblikujejo umetniške narative, tudi ko se pretvarjajo, da so jih že presegli.

Courtesy of the artist, ActionSpace

In ko govorimo o trenutku vračanja, posvečanja časa, o tem zavestnem zadrževanju pogleda namesto hitrega prehoda na naslednjo vsebino, sem prav zaradi tega odkrila umetnico Nneno Kalu, ker sem se odločila upreti svojim že globoko zakoreninjenim navadam konzumiranja vsebin in svoj fokus končno premakniti s centra in perečih, vseobsegajočih informacij na tiste, ki morda še niso imele priložnosti zavzeti glavnih tokov sodobne umetnosti. Zdaj vem, da bo za takšne stvari pri meni vedno čas!