Bili smo na sodobni operi, ki je pustila Sarajevo brez sape

Živimo v času in svetu, kjer se o hudih boleznih nerado govori, živimo v času in svetu, kjer je tarnanje nad življenjem prepoznano izključno kot slabost, živimo v času in svetu, kjer se izogiba soočanju z izgubo, izgubo pa enostavno ignorira. Tuzi ni dovoljeno, da naredi svoje. Komorna opera “Tri boje cvekle” (“Tri barve pese”) za vokalno-instrumentalni ansambel, elektroniko in gospodinjske aparate, kot je zapisano v njenem podnaslovu, ki so jo uprizorili v Sarajevskem vojnem teatru (SARTR), govori o bolezni, izgubi in žalosti, ki išče svoje mesto. Govori o potrebi po izražanju žalosti, da bi lahko potovali naprej v naših življenjih, ki minejo tako hitro kot sanje. Dramaturginja Nejra Babić-Halvadžija je napisala libreto in ga pokazala režiserki Maji Salkić, ki je predlagala, da opero (tokrat bo prvič na odru SARTR uprizorjena opera) režira in sklada Irena Popović Dragović.

Opera “Tri boje cvekle” predstavlja globoko in čustveno refleksijo izgube in njenih posledic na človeško življenje. V svetu sodobne dramske umetnosti delo Nejre Babić v režiji Irene Popović odpira pomembne teme o identiteti, trpljenju in osvoboditvi, skozi katere se poraja potreba po artikulaciji in razumevanju izgube. S tem formatom opere sta umetnici ustvarili prostor za introspekcijo in dialog o čustveni bolečini. Po premieri sem se pogovarjala z obema in Nejra poudarja predvsem, da je bilo pisanje libreta proces, s katerim je skušala sprostiti bolečino, ki jo je nosila štiri leta po materini smrti. Sprva se ni zavedala globine procesa, skozi katerega bo šla, a ko se je predstava razvijala, je spoznala, kakšen katarzični učinek je doživela, ko se je končno prepustila svojim čustvom. Njeno pisanje, ki je vzniknilo iz globoke osebne bolečine, je postalo način opolnomočenja ne le nje same, ampak tudi vseh tistih, ki so se soočali z občutkom izgube. V skupnem delu z Ireno je, kot pravi, doživela osvoboditev, ko je spoznala, kako močno orodje je umetniško izražanje v procesu zdravljenja.

Ta opera obravnava teme, ki nosijo težo sveta, kot sta izguba in smrt zaradi bolezni. “Tri boje cvekle” so brez patetike, a odpirajo prostor bolečine. Po predstavi opažam, da je možnost artikulacije žalosti skozi ustvarjanje privilegij. “Z Ireno sem se pogovarjala,” pravi Nejra, o tej izjavi, “kaj je sporočilo predstave, čeprav res mislim, da je tisto, kar človek odnese s predstave, sporočilo, sporočilo je tolikšno kot občinstvo, moj cilj je bil, da po tej predstavi rečejo: danes mi ni več treba. Mislim, da mlade generacije žensk izstopajo iz tega vzorca, da morajo. To je zakoreninjeno v ženskah že generacije, da morajo. Ni odvisno od izobrazbe, Ta odnos je zelo zakoreninjen in razširjen. Če se nekdo prepozna in reče: od danes naprej mi ni več treba, je to pomembno.Vzorec, ki mu sledimo, je, da ne prosimo za pomoč, kar ni dobro, pomoč moramo dovoliti in pustiti sebe pri miru.” Irena Popović Režiserka in skladateljica nadgrajuje Nejrine besede in poudarja, da je bila izbira operne forme ključna, saj umetnikom omogoča distanciranje od bolečine in jo hkrati upodablja. “Najtežje se je soočiti s tematiko umiranja skozi bolezen, sploh pa kaj takega uprizoriti na odru, mislim, da vsi bežijo od tega, kajti s kakšnimi sredstvi razpolagaš, da lahko nekaj pokažeš? Zato je izbira operne forme ključna, saj skozi opero lahko uprizarjaš marsikaj in hkrati ohranjaš distanco. Majin klic je bil da delam opero, najtežje pa je bilo narediti mero. Srečanje igralčevega glasu s šolanim glasom je nekaj posebnega – igralci, ki pojejo opero.”

V predstavi pojejo tako igralci kot operni pevci. Njena vizija spoja igralskega in opernega glasu dodatno otežuje čustveno dinamiko predstave (v predstavi nastopajo Ana Mia Karić, Emina Muftić, Amila Ravkić, Sanjin Arnautović, Hana Zrno, Matea Mavrak, Lidija Kordić, Alen Konjicija, Sara Seksan, Nikolina Vujić, sodeluje pa tudi komorna zasedba Blender). Sčasoma je Popović razvila proces, ki izvajalcem omogoča, da se premaknejo iz svojih con udobja in ustvarijo novo kakovost, ki izhaja iz njihovega skupnega izraza.

Jelena Novak, zvočna dramaturginja predstave, temu čustvenemu popotovanju doda še eno dimenzijo. Skozi ukvarjanje z glasbo sta se z Ireno spopadali z izzivi ustvarjanja dela, ki bi bilo veličastno in iskreno. “Besedilo je težko,” opaža Jelena Novak, “govori o nepopravljivi izgubi. Začetni pogovor med Ireno in mano je bil, da bi naredili nekaj veličastnega, saj se vsi soočamo z vprašanjem, kako nadaljevati nekaj po takšni izgubi. Mislim, da je Irena to zelo spretno prenesla skozi glasbo … To besedilo je bilo napisano v verzih in brez likov, skozi proces se je besedilo razgalilo, da smo prišli do podob, ki bi lahko bile najbolj impresivne.” Njuno interdisciplinarno sodelovanje je omogočilo ohranjanje čustvene distance, vpletanje citatov iz različnih glasbenih tradicij, ki so dodatno obogatile pripoved opere. Močno sporočilo o potrebi po poštenosti in odprtosti do čustev se preveva skozi opero “Tri boje cvekle”. V intervjuju po nastopu bo Nejra Babić povedala, da njen cilj ni bil spodbuditi ženske k rednim pregledom, ampak jih ozavestiti, da jim ni treba storiti ničesar in da je prav, da sprejmejo pomoč, ko jo potrebujejo. V tem smislu opera postane orodje za komunikacijo in povezovanje, ki občinstvu ponuja prostor, kjer se lahko sooči z lastnimi strahovi in ​​izgubami.

Eno ključnih sporočil te opere je prav to – osvoboditev od prevelikih pričakovanj in pritiskov družbe, predvsem iz položaja ženske. Umetnice so se skozi proces ustvarjanja soočile z lastnimi demoni, hkrati pa odprle prostor za dialog o univerzalnih vprašanjih. Opera “Tri boje cvekle” odpira tudi pomembno razpravo o spolnih normah in pričakovanjih, ki so pogosto postavljena pred ženske, deluje kot katalizator sprememb tradicionalnih vzorcev razmišljanja. V tem iskanju identitete in svobode ta opera preučuje meje med umetnostjo in življenjem ter nas izziva k razmisleku o lastnih izkušnjah.

V tem kontekstu ne raziskuje le boleče teme, ampak je tudi prostor, ki slavi človeško vzdržljivost, ustvarjalnost in sposobnost za spremembe. “Tri boje cvekle” postane delo, ki ne le spodbuja razmišljanje, ampak kliče k akciji in opolnomočenju. Med glasovi v ansamblu so prežeta sporočila solidarnosti in moči, ki ustvarjajo prostor za nove možnosti razumevanja in izražanja izgube. Živimo v civilizaciji, kjer se bolezni izogiba, tema izgube in odnos z njo je prepovedana tema, navsezadnje kapitalizem zahteva, da si svojo srečo ustvarimo sami, sočutje je zamolčano, kot da ga ne potrebujemo. In sreča, tista varljiva kategorija ali morda natančneje zadovoljstvo, ki daje smisel, je mogoče le skozi odnos z Drugim, v nišah, ki jih ustvarjamo. Ves čas gledanja opere sem se branila, kot sodelujoča v njej iz občinstva sem bila na preži, a na mojo srečo je popustila in me soočila z mojimi lastnimi strahovi, takšna soočenja pa so vedno dragocena.