Vznemirljiva zgodovina obravnave LGBTQ tem v domači kinematografiji

Zdi se, da je grozno obdobje korona virusa in karantene nekaj dobrega pa je prinesel s seboj. Vsaj kar zadeva dokumentarni film, je bil to čas, ko se je ta zvrst umetnosti nepričakovano začela razvijati v povsem drugo, progresivno smer, cveteti vse do danes, glede na to, da je resničnost kar naenkrat postala veliko bolj zanimiva od katere koli fikcije. . V preteklosti so dokumentarni filmi veljali za nekaj, kar privlači čudno vrsto ljudi, nekaj, kar meji na skrajni dolgčas, absolutno elitistično in posneto za določen krog pravih poznavalcev sedme umetnosti, polno dolgih, lepih kadrov z glas nad ki te uspava. Teme, ki so jih obravnavali, so bile odličen material za intelektualne salonske večerje, kjer se je za mizo ob polkrvnem zrezku presulo veliko pameti. Vendar je to obdobje daleč za nami. Danes je dokumentarni film postal resen posel, vir resnega zaslužka, v katerem se vrtijo številke z veliko ničlami, producenti s samega vrha A-liste pa brez sramu tekmujejo, kdo bo pripravil najbolj sočno zgodbo, ki temelji na resničnih zgodbah. dogodkov.

Zato sploh ne preseneča, da Beldocs, beograjska edicija festivala dokumentarnega filma, iz leta v leto postaja ne le pomembno stičišče avtentičnih avtorjev, ampak tudi pomembna regionalna revija tovrstnih filmov, za katere že zahtevajo več vstopnic. Njegovo sedemnajsta izvedba bo potekala od 22. do 29. maj 2024 v Beogradu, pa tudi v drugih mestih v Srbiji, in bo premierno predvajal nagrajene filme s prestižnih svetovnih festivalov, najnovejše domače produkcije ter dokumentarce najuglednejših ustvarjalcev današnjega časa. Tisto, kar bo zagotovo najbolj navdušilo javnost in mnoge, ki so dolgo čakali na to domačo uspešnico, je premiera “Toplega filma” Dragana Jovićevića, s čigar projekcijo se je uradno odprl festival. Gre za žanr hibridnega dokumentarca, ki se na prav poseben način ukvarja z zgodovino jugoslovanske in srbske kinematografije. queer likov in junakov, začenši z naslovi, narejenimi po drugi svetovni vojni, kot npr “Življenje je naše” in “Sofka«, vse do sodobnega trenutka, ko nastaja urbana ulična televizijska serija “Južni veter«, v katerem je občinstvo popolnoma škandaliziral poljub med alfa mafijcem in njegovo naključno ljubico oziroma hipsterski spektakel. “Kelti«, ki na subtilen način »pripelje iz omare« člane knežje družine v času sankcij v Beogradu.

Topel film

Če smo iskreni, Jugoslavija tovrstnih vsebin v eksplicitnem smislu ni poznala vse do pojava znamenitega »črnega vala«, na nek način prave revolucije v filmskih krogih teh prostorov, ko je prišlo tudi do neke liberalizacijo naše družbe. Črni val je potisnil usedlino, ki je bila dolga leta potisnjena pod preprogo in skrita pred očmi javnosti, zato so protagonisti filmov iz tistega obdobja postali alkoholiki in prostitutke, politično neprimerni liki in liki “dvomne” spolne usmerjenosti. V znamenitem filmu iz tistega časa, “ Prebujanje podgan” Živojina Pavlovića, nekdanjega ibeovskega obveščevalca, zapušča knjigo “Madžarska revolucija«, najdena na mizici poleg kavča, kjer spi njegov najemnik, študent, dokler ne odkrije dveh fotografij: na njih sta študent in družinski prijatelj v zelo intimnih pozah. Puristi bodo rekli, da gre za pravi primer homofobije, saj je film na samem koncu izrazito politično nekorekten do istospolno usmerjene populacije, a je tokrat prvič, da jugoslovanski film kapitulira na to temo in odkrito prizna, da istospolno usmerjeni še obstajajo Med nami. Scenarista Gordan Mihić in Ljubiša Kozomara imata zelo pomembno vlogo, ko gre za LGBT junake, še posebej v “Vrane«, film, ki so ga režirali sami in je bil del spremljevalnega programa festivala v Cannesu, v katerem je ekspliciten prizor istospolnega spogledovanja, ki je bil do tistega trenutka nepredstavljiv. Po tem zelo hitro “pride ven” in je provokativen “Bubašinter«, v kateri se od začetka do konca obravnava »topla brata«. Glavni junak je umaknjen mladenič, ki ima očitno težave s potenco, kar obnori njegovo teto, saj se izkaže, da se je poročila z istospolno usmerjenim moškim in jo zdaj paniči, da je njena sestrična v enaki “težavi” in hoče odpeljite ga ob “pravem” času. Istega leta je v slovensko-hrvaški koprodukciji nastal kultni film “Maškarada« Boštjana Hladnika, ki vsebuje zelo provokativen niz prizorov, med katerimi prevladuje tisti, med katerim protagonist samozadovoljuje maminega ljubimca. Čeprav se zdi, da so avtorji precej sramežljivi in ​​plahi pri tihotapljenju teh tem na filmski trak, je to obdobje znano tudi po tem, da je Dušan Makavejev v svoji prvi mednarodni produkciji “WR – Misterije organizma« pred kamero pripelje slavno newyorško transvestitko Jackie Curtis, prijateljico Andyja Warhola, medtem ko Lazar Stojanović, takratni veliki up filmske režije na beograjski FDU, pri diplomski nalogi. “Plastični Jezus”, zaradi katerega je tudi obstal v zaporu, prek glavnega igralca in kolega Tomislava Gotovca vsem sporoča: “Prava stvar je snemati pedre!”

Skozi vznemirljivo zgodovino obravnave LGBT problematike v okviru domače kinematografije nas v “Toplem filmu” vodita dva mlada igralca – Đorđe Mišina in Đorđe Galić, iz čigar perspektive spremljamo, kako v vseh viharnih zgodovinskih desetletjih odnos družbe do tistih, ki se obnašajo in čutijo drugače, še posebej v času vseprisotne homofobije in vsesplošnega konzervativizma. Resda nekoliko nejasno, njihove vloge delujejo poljubno, včasih na meji zgroziti se (kljub filmski težnji, da ima vse skupaj prizvok campa), glede na to, da sta oba v večini kadrov skoraj statična in ne sodelujeta v določenih pogovorih, ki bi želeli pojasniti določene fenomene domače kinematografije. Resnici na ljubo gre za pravo osvežitev, ekskluzivno pa je tudi, da po dolgi odsotnosti iz javnega in televizijskega življenja spet vidimo nekatere njihove sogovornike, kot so Želimir Žilnik, Srđan Dragojević in Jovan Marković ter Mladen Đorđević, Stevan Filipović in Milica Tomović, igralca Goran Jevtić in Miloš Timotijević, kritiki in teoretiki, kot so Nebojša Jovanović in Saša Radojević, Nenad Bekvalac in Aleksandar Radivojević ter aktivisti Predrag Azdejković. V filmu se zadnjič na filmu pojavi tudi slavni Milan Jelić, igralec in režiser queer estetike, avtorica legendarnih del, ki bodo zagotovo ostala v spominu kot posebni trenutki domače kinematografije.

Neverjetno, koliko je bila nekdanja kinematografija nezavedno poligon za subverzivnost, ne glede na kritike kogar koli, saj se z današnjega vidika zdi skoraj nepredstavljivo, da bi nekdo snemal takšne filme in obstal živ. Težko si je predstavljati katerega od aktualnih avtorjev, kot je Milan Jelić, ki se konec osemdesetih tako sproščeno poigrava s stereotipi družbe in v filmu gradi barvite like. “Vohun na visokih petah«, v kateri glavni junak Livadinka Kukurić, direktorica novoustanovljene založbe Diamantska igla, v konkurenčno založbo vpelje svojega zaposlenega Narcisa Zeca, preoblečenega v snažilko. “Disco hit«, da bi se dokopali do ekskluzivnih posnetkov svetovne pop zvezde Kerin. Ali pa komu bi se danes porodila ideja, kot Želimir Žilnik v devetdesetih, ko je snemal svoj kultni film “Marmorna rit«, ki bo kasneje prejela nagrado Teddy v Berlinu, o ulični spolni delavki z vzdevkom Merlinka. Ta psevdodokumentarec na srhljiv način kontrastira dva obraza sredine začetka vseh grozljivk v Srbiji, v katerem glavna junakinja, transvestit in prostitutka, živi v predmestju Beograda s prijateljico Sanelo, trans žensko in prav tako zaljubljeno prostitutko. bodybuilder s katero se “poroči”. Merlinka pa sanja o razkošju, a je tudi polna razumevanja in podpore vsem. Ko jih privabi za svoje stranke, zajezi razbojnike, zapravljivce, osamljene zgube in pohote mladeniče, ki bi sicer svojo agresijo sprožili nad deklicami, nezaščitenimi materami in nemočnimi starkami.

Ob spominjanju na te, a še druge filme iz domače queerovske ponudbe, nam Topli film predstavlja celo plejado izjemne in neustrašne avtorske skupine. ki se je upala zoperstaviti težnjam politične agende, ki na tak način življenja očitno nikoli ni gledala naklonjeno. Ob opazovanju tega filma kot celote dobimo vtis impresivnega raziskovanja in avtorjeve želje ustvariti neizbrisno sled reprezentacije. queer življenja v jugoslovanskem filmu. Po toliko letih je nekomu res uspelo povzeti vse tiste barvite, redke, slojevite, kontroverzne filmske junake, ki so imeli pogum, vsak na svoj način, slaviti svobodo ljubezni in pokazati različne oblike spolnosti. Ta izjemno pomemben zapis queer časovni stroji predstavljajo razkošno slavje provokativnosti in pristnosti, a hkrati pomemben korak naprej v sami kinematografiji, ne le kot začetek odpiranja naše družbe temam, ki nas kolektivno »bolijo«, ampak tudi kot opozorilo filmskim ustvarjalcem, naj bodo bolj pozorni pri obravnavi likov, ki pripadajo skupnosti LGBT.

Premiera “Topel film« ob samem odprtju enega najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma v regiji se zdi hkrati priložnost, a tudi obveza za vse nas skupaj, kot družbo, polno strahov in negotovosti do vsega. to je drugače, da še enkrat premislimo, česa točno se bojimo, ko tako škilimo v filme, ki obravnavajo ljudi, za katere mnogi mislijo, da v resnici sploh ne obstajajo.