In Conversation with:
Teya Dora in Konstrakta

Konstrakta: Takoj moram priznati, da mi je bilo zelo težko dokončati to nalogo, vendar bi ti rada zastavila različna vprašanja. Ko sem zastopala Srbijo na Evroviziji, sem vsak dan poslušala: “Ali uživaš, zdaj moraš uživati, to je tvoja priložnost zdaj in nikoli več.” No, pa da jaz tebe vprašam, ali uživaš? Jaz se takrat nisem popolnoma zavedala, kaj se dogaja.

Teya Dora: V resnici nisem razmišljala o tem. Pravzaprav me tega nihče ni vprašal. Večina ljudi me vpraša, če je težko. Vsak dan imam obveznost, ki mi je všeč. Že dolgo nisem imela urnika, že dolgo sem v studiu, ki je doma, zato zdaj uživam v obveznostih pa tudi v prostem času.

Konstrakta: Všeč mi je bilo tudi, ker je bilo po koroni. In na splošno mi je lepo imeti določeno mrežo čez dan in da nekdo drug organizira moj čas. Ko organiziram sama sebe vem, da nastane kaos. Si oseba, ki načrtuje stvari?

Teya Dora: Ja in ne. Skozi vse življenje sem veliko načrtovala in mislila sem, da je konec sveta, če se kaj ne zgodi, kot je bilo načrtovano. Vendar se sčasoma naučiš, da se nič ne zgodi, kot je bilo načrtovano in naučila sem se ustaviti. Zdaj samo delam, uživam in živim ter dovolim, da se stvari zgodijo. Prispele bodo tja, kjer morajo biti.

Konstrakta: Čestitam ti. Načrtovanje je dosežek našega časa in gre v skrajnosti, zato zelo podpiram ljudi, ki znajo včasih pustiti, da jih okoliščine malo vodijo.

Teya Dora:Da, moraš. Mislim, da stvari niso “zapisane” ali “usodne”, vendar mislim, da bi morali skozi njih iti sproščeno. Imam jasno idejo, ne grem povsod, kamor me nosi voda, ampak grem pa sproščeno. Na vsaki cesti so ovire, vendar sem opazila, da kjer je več ovir, je boljši konec.

Konstrakta:Res je, tudi jaz sem v nekem trenutku to spoznala. Ovire so zelo ustvarjalne. Tudi napake. Napaka je sama po sebi ustvarjalna in ko naletite na oviro, morate najti ustvarjalno rešitev, da jo zaobidete in pogosto je boljše od točke, kjer ste prvotno začeli. Nekako se zaljubiš v ovire v življenju.

Teya Dora: Točno tako. Predstavljaj si, da je vse popolno, kaj bi naredila potem? Vse je tako, kot mora biti, karkoli že to pomeni, in kaj potem s tem?

Konstrakta: Obstaja pritisk, da mora biti vse neboleče in lahkotno, kar je popolnoma nemogoče. Popolnoma smo pozabili, da je lahko lepo tudi, ko je težko.

To je malce tudi tema tvoje pesmi, kajne?

Konstrakta: Da, mislim, da se vedno bolj ukvarjamo s temi stvarmi in uspeh je prepoznati, kdaj je dovolj dovolj. Ta “dovolj” je popolnoma izgubljen iz jezika. Vse mora biti več kot dovolj. Toda zdaj, ko dobivam najrazličnejše novice, sem nekako ugotovila, da se tvoja mama ukvarja z vlaško kulturo. Poznaš vlaško glasbo, kulturo in jezik?

Teya Dora: Rojena sem v Boru, mama je rojena v Boru, oče tudi. Moja mama je najprej govorila vlaško, nato srbsko. Vse življenje se je ukvarjala z novinarstvom, vendar se ji je vlaška kultura nenehno vrtela po glavi. Napisala je “Čudeži vlaške magije”. To so knjige s terena, kjer je intervjuvala ženske, se pogovarjala z njimi, dale so ji tudi nekaj receptov in zgodb. Z njo sem šla povsod in spomnim se, da sva šli k ženski, ki napoveduje prihodnost in povedala mi je, da bom šla čez ocean, da se bom ukvarjala z glasbo. In res se je uresničilo, kar je kar zanimivo. Bilo je tudi nekaj majhnih ritualov, moja mama je vedno postavila velcro trak (trak z ježkom) med in za moja vrata, kadar sem imela naslednji dan izpit. To me je precej nerviralo, vendar mislim, da če v nekaj verjameš in daš temu dovolj pomena, lahko pomaga. Ko gre za vlaško glasbo, je pa ne poznam dobro. Moram pa priznati, da odkar sem začla ustvarjati glasbo, iz mene vedno pride etno trenutek. “Ramonda” je pop pesem, vendar ima elemente etno glasbe.

Konstrakta: Da, to se prepozna. Zato se sprašujem, kako pomembni so vaši etno vplivi.

Teya Dora: Ne vem, jaz pustim, da “pride ven”, nato pa se vračam nazaj, da pesem izboljšam. Nekatere pesmi pustim take kot so “prišle ven”, ne ukvarjam se dodatno z matematiko glasbe, včasih pa tudi se.

Konstrakta: To je zanimivo in pri tem te resnično podpiram, kajti to kar “spustiš ven”, je neposredna komunikacija z nezavednim in nezavedno nedvoumno daje tisto, kar je potrebno. Kadar preračunljivo ustvarjaš pesem, se vedno občuti neka napetost.

Teya Dora: Popolnoma se strinjam. Daje tisto kar je “edinstveno”, kolikor je to danes mogoče. Meni je zelo všeč, da se prepozna stil glasbenika. Ustvarjam pesmi tudi za druge in čeprav niso v mojem stilu, uživam v tem, da delam nekaj povsem drugega. Klubsko pesem, ki jo bodo ljudje poslušali in se počutili dobro in samozavestno, a v kateri bo kljub temu čutiti, kot da sem to jaz. Tega ne slišim veliko, vendar ljudje to prepoznajo in res sem vesela, da se lahko začuti nekaj “mojega” v povsem drugačnem žanru. Všeč mi je, da vidim to tudi pri drugih. Mislim, da se nihče ne bi smel držati samo enega sloga, vendar pa je dobro, da se prepozna slog umetnika.

Konstrakta:
Seveda, toda ko prideš ven z nečim in vas občinstvo prepozna, vedno obstaja ta zanka, da to delo postane referenca, zato v naslednjem spet iščete “tisto nekaj”. Razumem to z vidika občinstva, ampak vsakega umetnika pa to ne zanima. Vsakdo ima svoj razvoj, jaz ne vem, morda bom šla jutri v nek sedemnajsti žanr. Všeč mi je, da vsaka pesem najde žanr, ki ji najbolj ustreza za izražanje teme. Leta 2024 ne moreš biti suženj žanra . Ko že govoriva o raznolikosti; v zvezi s tvojim izobraževanjem in delom v tujini, ali si opazila kakšno razliko v pristopu k delu tu in tam?

Teya Dora:
Ko gre za poslovanje, je zelo drugače. Ko vas nekdo pokliče na delo, obstaja jasen načrt, proces, medtom ,ko je pri nas bolj: “ej, ustavi se v studiu”, “ajde, poslušaj to”. Tudi, ko gre za avtorske pravice, v Ameriki aranžerji, tekstopisci relativno dobro živijo od avtorskih pravic, če je pesem dobro sprejeta, tako dober je sistem. Kar se tiče medosebnih odnosov, ne vem, ker si na splošno izbiram sodelavce, ki mi ugajajo, tako tukaj kot tam.

Konstrakta:
Si uspela ugotovili, kaj konkretno tukaj manjka? Glasbena industrija v zadnjem času tukaj bolj malo dela. Zdi se mi, da primanjkuje menedžerjev, skavtov, tudi zakonsko področje ni urejeno. Kakšno je vaše mnenje?

Teya Dora:
Primanjkuje umetniške kontinuitete. Ljudje izdajajo pesmi samo zato, da bi se nekaj zgodilo, zaradi strahu, da jih bodo ljudje pozabili. Težava je v tem, da medijem ni mar, ko nekdo govori o glasbi. Bolj jih zanima kadar se zgodi kak škandal, če tega ni, je za njih tako, kot da ni ljudi, ki ustvarjajo. Kot da brez škandalov ne morete vzdrževati kariere. Rada govorim o glasbi, o tem, kaj mi je všeč, na čem delam, novinarje pa zanimajo trači, ki jim prinesejo klike.

View this post on Instagram

A post shared by Vogue Adria (@vogue.adria)

Konstrakta:
Da, in takšna prisotnost v medijih vam ne prinese ničesar. Ne prinaša vam dela, koncertov, popolnoma prazna stvar.

Teya Dora:
Ja, na tukajšnji komercialni sceni ljudje mislijo, da morajo biti nenehno v medijih in da se mora na kakršen koli način govoriti o njih, da bi ostali pomembni. In to je res slabo. Vem, da to v resnici nikomur ne ustreza. Druga stvar je, da manjka ljudji, ki bi poskušali kaj novega. Veliko ljudi, s katerimi delam, je pripravljenih poskusiti, in čeprav poskušam zanje narediti nekaj, kar bo hit, ker to pripelje nastope in vse ostalo, mi je všeč, da je to nekaj zanimivega, nekaj novega. Obstajajo ljudje s katerimi lahko delam tako, vendar jih je veliko več, ki se izogibajo drugačnemu, ker se bojijo, da jim ne bo uspelo.

Konstrakta:
V zabavni industriji obstaja strah pred neznanim, kar je zame nepredstavljivo, saj je prav to tisto, kar je najbolj zabavno. Ne vem, koliko spremljaš sceno v regiji, ampak ali jo doživljaš, kot eno, skupno sceno? Srbija, Črna gora, Hrvaška, Slovenija, Bosna in Hercegovina, ali vse dojemaš kot svoj prostor?

Teya Dora:
Da, glasbeno smo zagotovo ena scena in imamo odlične izvajalce. Mislim, da ljudje radi nastopajo tukaj, zdi pa se mi, da jim je Beograd pomemben. Morda zato, ker se tukaj posluša več komercialne glasbe in takšne stvari hitreje postanejo hit.

Konstrakta:
Zdaj pišeš in komponiraš, delaš za druge in zase, si performerka, kje se najbolj vidiš? Vse to lahko delaš skupaj, toda kje se najbolj vidiš v prihodnosti? V katero smer bi se rada še naprej razvijala?

Teya Dora:
Definitivno kot artist, saj mislim, da lahko največ prispevam, kadar sama izvajam svoje pesmi. Ko ustvarim pesem, ki je “malo iz kalupa”, ki pride spontano iz mene, se mi zdi, da je najbolj naravno, da jo jaz izvajam. Včasih ustvarjam glasbo, ki bo poslušljiva, vem kaj se obnese in kaj ne.

Konstrakta:
Si opazila koliko težje je narediti nekaj v kalupu, kot pa nekaj avtentičnega? Meni je peklensko težko narediti “kalup”.

Teya Dora:
Meni ne, sem se navadila. Vedno gledam najprej glasbeno, da se mi dopade melodija. Jaz imam zelo rada refren in dinamiko v pesmi, da pesem raste in da lahko upade, vendar, da se spreminja. Pesmi pišem za druge in ne zase. V eni uri naredim skico, toda podrobnosti, ki pridejo potem, aranžmaji, to pa traja zelo dolgo.

Konstrakta:
Ja, od dema do izdaje pesmi, se ti zdi, da se ti zmešalo, a nekdo bi rekel – “saj ste jo samo malo pošminkali”. Potrebno je veliko dela, da se vse postavi na pravo mesto, kjer mora biti. Torej, za zaključek, vidiš sebe kot umetnico?

Teya Dora:
Ja, če mi ni treba zadovoljevati želja drugih ljudi. Na primer, če nekomu ponudim “Janum” in “Ramond”, težko, da bojo ljudje to hoteli. To ni tako komercialno, prihaja pa iz mene, potem moram jaz to storiti. Kadar delaš za druge, vedno daš tudi košček sebe, poskušaš predstaviti njih, skrbi te, če jim bo pesem všeč, kolikokrat jo bodo prinesli nazaj. Veliko lažje delam zase in to si tudi resnično želim.

Konstrakta:
Se vrneva na Evrovizijo? Si jo že prej spremljala ali ti to ni bilo pomembno?

Teya Dora:
Sem, ko sem bila majhna. Evrovizija je bila zame lepo družinsko ali družabno srečanje. Spominjam se vznemirjenja in histerije, ko je nastopil Željko Joksimović, nato pa Marija Šerifović. To je bila velika stvar in tudi zdaj je to velika stvar.

Konstrakta:
Še posebej se spominjam Marije. Mislim, da sem bila takrat noseča in moj mož je vso noč poslušal vse različice “Molitve”. Maria je objavila pesem v več jezikih in vso noč jo je vrtel, znorela sem. V okviru druženj in večernih zabav sem tudi jaz gledala, vendar nisem nikoli vnaprej čakala in sledla, tega do pred dvema letoma nisem prakticirala.

Teya Dora:
Tudi jaz ne, dokler nisi ti nastopila in pred tem sem bila tako ali tako v Ameriki, Evrovizija tam ni gledana, logično. Zdaj mi je veliko bolj zabavno, zdi se mi, da so pesmi zdaj drugačne. Mislim, da se je v zadnjih petih letih, recimo, nekaj spremenilo in da pesmi dejansko ostanejo poslušane tudi po Evroviziji. Pred kratkim sem odkrila pesem na TikToku nad katero sem bila navdušena, nato pa se je izkazalo, da je to Duncan Laurence in pesem “Arcade”, s katero je zmagal. To je popolno radijska pesem, ki jo lahko izdata Ed Sheeran in Charlie Puth, čustvena in dobro komponirana, in recimo, tega nisem pričakovala od evrovizijske pesmi.

Konstrakta: Res je, da je umestitev ena stran in, če zmagate, prinaša veliko koristi, vendar ne glede na uvrstitev, nekatere pesmi se prebijejo in postanejo hiti. Leto, ko sem nastopila, je nastopilo armensko dekle s pesmijo z naslovom “Snap”, na katero so bili nori vsi. Nekako organsko se zgodi, da pesem postane viralna in hit. In Charlie Puth, ali je res, da sta skupaj hodila v šolo v Berkeleyju?

Teya Dora: Da, poznava se, skupaj sva imela nekaj predavanj, skupaj sva šla na zabave, pogosto je organiziral zabave, pravo študentsko življenje. Boston je univerzitetno mesto in veliko je tujcev, zlasti to velja za Berkeley.

Konstrakta: Imaš ambicije prodreti v svetovno, evropsko sceno? Meniš, da je preboj sploh mogoč?

Teya Dora: Zato sem šla v Ameriko, zaradi glasbe, ki se tam ustvarja in velikega prostora svobode. Zanimivo je bilo, ko bila tam in delala, toda šele ko sem se vrnila, je tu prišlo do eksplozije s pesmijo “Džanum”, ogromno število ljudi jo je slišalo, predvsem zaradi TikToka. To mi zdi zelo zanimivo in neverjetno je, da se je zgodilo ravno tukaj.

Konstrakta: To je moje vprašanje. Kakorkoli že, vrnila si se, toda koliko delaš na tem, da bi znova odšla? Ali bi raje ostala tukaj in pustila, da se stvari zgodijo ali pa ne?

Teya Dora: Naredila bi, kar lahko, brez pretiranega forsiranja, s tem mislim na tisto noro načrtovanje o katerem sva prej govorili. Kar se tiče glasbe, potrebujem, da je nekaj posebnega, nočem se udeleževati tekmovanj z evropskimi zvezdami, ker me trenutno to sploh ne zanima. Zanimivo mi je poskusiti prevesti nekaj mojih pesmi v drug jezik, vendar le, če je to smiselno. “Ramonda” se ne prevaja v angleščino, morda španščino. Zanimivo je s prevodi. Naša besedila so veliko globlja, imamo specifične izraze in metafore, ko nekatere pesmi prevedeš v angleščino, izpadejo zelo čudno. Imamo malo bolj zapletena besedila in ponavadi govorijo o trpljenju v ljubezni, to je tisto, kar imajo radi ljudje v naši državi.

Konstrakta:Da, ljubijo katarzo skozi pesem in sevdah. Za dober prevod je res potrebno, da nekdo zelo dobro pozna duh jezika in ga ne prevaja dobesedno. To je posebna spretnost. Imaš kakšen strah pred življenjem, ki sledi, če se bo priljubljenost ugasnila?

Teya Dora: Verjetno sem tako kot vsi ostali. Trudim se, da ne. Grejo skozi mene neki dvomi, lahko se ujamem, da preveč premišljujem, vendar sčasoma postajam vse bolj lahkotna.

Konstrakta: To je odraz zrelosti. In kar se tiče pretiranega razmišljanja, mislim, da to ni slabo, razmišljati. Obstajajo faze, ko je treba nekaj misli in besednih zvez prevesti k sebi. Morda bi morali razmišljati, dokler nimamo dovolj, dokler ne bo vse padlo na svoje mesto in se temu ne bi smeli izogibati. Danes se želimo znebiti vseh nevšečnosti, zato jih poimenujemo, tako je tudi ta “overthinking” (pretirano razmišljanje) in označimo to kot nekaj, kar je nujno treba odpraviti.

Teya Dora: Samo razumeti moraš sebe, a to ni lahko, okoli nas je preveč stvari.

Konstrakta: Zato še naprej propagiram izključenost, res je potreben nekakšen razdraženi post, da se stvari združijo. Mislim, da fiziloško ne moremo obdelati vsega, kar se zgodi. Ko že govoriva o tem, “kako se vidiš”, si kdaj predstavljaš, da si upokojenka?

Teya Dora:Sanjam, da bi v kasnejšem obdobju živela malo dlje od mesta. “Kar se tiče dela, mislim, da ne morem zapustiti glasbe in trenutno se mi zdi, da bom to vedno počela.”

Konstrakta: Si kdaj razmišljala o tem s čim bi se še lahko ukvarjala?

Teya Dora:Nikoli. Če ne bi ustvarjala glasbe, ne vem kaj bi počela. Mislila sem, da ne znam peti (smeh). Zgodilo se mi je zdaj s to matrico. Pred vajo sem jo poskusila doma s slušalkami v ušesih. Pojem, snemam sebe, igram, katastrofa, pol tona previsoko.

Konstrakta: To je povsem posebna stvar s slušalkami v ušesih. Nimate nadzora, to je frustrirajoče. Zato bi morali imeti še eno mešanico; za to, kar slišite, in eno za tisto, kar se sliši zunaj. Povej mi, kako zelo si instinktivna, koliko slediš temu jeziku?

Teya Dora: Mislim, da je prva stvar, ki ti pride v glavo, ponavadi resnična, samo da se jo bojiš sprejeti. Še posebej, če ne želimo, da je tako. Zgodi se mi, da je to točno to, kar mislim, ampak da se zadržujem pri hitrih odločitvah. Mislim pa, da imam dobro intuicijo in da jo bom poskušala malo bolj uporabljati.