Izvedite vse o novi razstavi v Parizu, ki združuje spolnost in politiko

Vse je politika. Zavedam se, da to zveni preveč radikalno za tiste, ki radi pravijo, da se ne ukvarjajo s politiko in da jih ne zanima, vendar dejstvo je, da se na tak ali drugačen način z njo ukvarjamo prav vsi. Če se mi ne ukvarjamo s politiko, se politika ukvarja z nami in od nje smo neločljivi, pa če nam je všeč ali ne. V sami biti besede predstavlja teme, ideje, vprašanja, ki zadevajo polis, torej mesto ali državo – v prevodu vse tisto, kar zadeva skupnost. Prav zato biti političen pomeni biti zavesten v  skupnosti, odgovoren do drugih, razmišljati o razmerjih moči, v današnjem kontekstu pa tudi prepoznati, da politika ni več omejena na parlament ali institucije. Spustila se je na vsakdanjo raven, vstopa v vse pore družbe in poteka povsod, kjer obstaja razmerje moči, telesa, identitete. Torej povsod – od družbenih omrežij in mode do odnosov, v katere vstopamo. Vsaka odločitev o telesu, delu, ljubezni, identiteti ali prostoru zadeva skupno življenje, od česar razumljivo nista izvzeta niti seks niti seksualnost.

Tako se Pariz, potem ko je tedne posvečal pozornost modi, pripravlja, da preusmeri svojo pozornost na vodilni svetovni sejem fotografije, Paris Photo. V njegovem okviru razstava “Sex and Politics”, ki se je odprla 13. novembra v Bastille Design Centru, vabi k raziskovanju enega najvibrantnejših srečanj sodobnega življenja – tistega, kjer se seksualnost sreča in prepleta z močjo, telo pa postane prostor političnih in kulturnih pogajanj. Ta projekt združuje mednarodno skupino umetnikov, ki skozi svoja dela raziskujejo seksualnost kot politično polje, točko, kjer se osebna svoboda, družbene norme in kulturne naracije nenehno prepletajo, trčijo in prevprašujejo.

Povezano: Razstava o grenko-sladkem obdobju življenja, ki se ga danes spominjamo z nostalgijo

Elizabeth Waterman

V svoji knjigi “The Plague of Fantasies”, ki predstavlja izhodišče raziskovanja razstave in iz katere je besedilo vključeno tudi v katalog, je Slavoj Žižek pojasnil, da je to bistvo delovanja seksualnosti, ali kot pravi sam: “Seksualnost ni zgolj vprašanje zasebnega užitka ali osebne svobode – je prostor, v katerem se pogajajo ideološke predpostavke, družbene hierarhije in simbolna moč. V sferi seksualnosti se meje med zasebnim in javnim, med osebno željo in družbenimi omejitvami nenehno premikajo.” S tem v mislih se ob pogovoru s kustosinjama razstave nisem mogla izogniti razmisleku o predsodku, ki ga imamo skoraj vsi – da je seks globoko intimen akt, hkrati pa je veliko v zvezi z njim nejasno prav zaradi družbenih predsodkov. O čem torej pravzaprav govorimo, ko govorimo o seksualnosti? “Podobno kot mnogi sva tudi midve verjeli v iluzijo, da je seksualnost zasebna stvar – nekaj intimnega, osebnega. Toda sčasoma je preko teorije, umetnosti in izkušenj postalo jasno, da je to eden najbolj nadzorovanih, najbolj reguliranih in najpogosteje zlorabljenih vidikov človeškega življenja. Seksualnost je politična zato, ker odraža način, kako družbe ravnajo z razliko, nadzorom, sramom, močjo in svobodo. Ne govorimo zgolj o biologiji ali intimnosti – govorimo o moči. Seksualnost nikoli ni nevtralna. Oblikujejo jo jezik, politika, institucije in kulturni vzorci. Ko govorimo o seksu, govorimo o tem, kako ljudem sploh dovolimo, da obstajajo, da izrazijo željo, da želijo – ali pa so zaradi tega kaznovani. Seksualnost je enako vprašanje sistemov nadzora kot tudi osebnega občutka.”

Lars von Trier, Nymphomaniac

Slavici in Danili sem rekla, da sta me med svojim odgovorom skoraj hipno spomnili na citat Anaïs Nin, da je “erotično eden temeljnih načinov samospoznanja, enako nujno kot poezija”, ter na Foucaulta, ki v naslovu svoje knjige združuje sintagmi “zgodovina seksualnosti” in “volja do vednosti”. Seksualnost je neločljiva od spoznanja in samospoznanja, kar posledično vodi k temu, da se jo pogosto zadržuje, duši in cenzurira – saj znanje vodi k osvoboditvi. Tako odnos do seksualnosti postane ogledalo stopnje družbenega nadzora v določenih skupnostih in družbah. “Nin je imela prav: erotika ni distrakcija, temveč diagnostično orodje. Je poezija, hkrati pa tudi politika, identiteta in včasih celo revolucija. Način, kako neko družbo obravnava seksualnost, razkriva vse o njenih strahovih, mejah in hinavščini. V represivnih sistemih postane seksualno prostor subverzije. V bolj liberalnih družbah se pogosto komercializira, vendar kljub temu še naprej sproža polemike. V bistvu ni mogoče govoriti o demokratičnih pravicah ali osvoboditvi, ne da bi vključili pravico, da svojo seksualnost izrazite, opredelite in živite brez strahu, sramu ali institucionalnega nasilja. 

Ko je seksualnost osvobojena, destabilizira avtoritarne strukture. Zato je tako pogosto cenzurirana ali nadzorovana. S tem v mislih sem ju vprašala, kako ocenjujeta sedanji trenutek, ki po vsem sodeč kaže vse bolj retroaktivne oziroma nazadnjaške tendence, medtem ko se hkrati še nikoli ni glasneje govorilo o svobodah, za katere sama nisem več prepričana, ali so navidezne ali resnične. “Živimo v protislovju. Na površini vladata večja odprtost, vidnost in pogovor. A pod tem raste moraliziranje, nadzor in nove oblike sramotenja. Nadzor ni izginil; postal je algoritmičen, bolj subtilen. Hkrati so ljudje vse bolj samozavedni in sposobni prevpraševati norme. Prav zaradi tega napetega ravnotežja ima ta razstava danes poseben pomen.”

Poleg tega, da se soočamo z vse večjim številom avtoritarnih sistemov, v katerih queer poljub in trans telo še vedno predstavljata prostor cenzure in prevzgoje želje, je še en nasprotnik kapitalizem. Če je uspel skomercializirati celo željo, jo spremeniti v blago, kje danes sploh prepoznamo avtentičnost želje? “Željo oblikujejo podobe – danes bolj kot kadarkoli prej smo z njimi nasičeni. Družbena omrežja, pornografija, oglasi – ti ne odražajo zgolj želje, temveč jo tudi proizvajajo. Kapitalizem nas je naučil, da želimo tisto, kar lahko potrošimo, objavimo, prodamo ali primerjamo. Toda želja se tudi upira. “Prikrade se v sanje, tabuje, iracionalne fantazije. Ta napetost med skonstruirano željo in avtentičnim hrepenenjem je v središču te razstave. V tistem, česar ni mogoče ujeti. V trenutkih intime, ki niso posredovani. V fantazijah, ki se ne prodajajo. V telesih, ki se ne prilegajo. V umetnosti, ki vas spravi v nelagodje ali zmedo. Avtentičnost ni povratek k neki ‘čisti’ želji, temveč priznanje, da je bila želja vedno razcepljena, protislovna in malce nevarna.”

Antoine d’Agata

Prikimavam, ker se ne bi mogla bolj strinjati, hkrati pa z njima delim vprašanje in zaskrbljenost, da je danes le malo stvari zares avtentičnih. Celo želja. V tem smislu me je zanimalo, kam v tak krajinski zemljevid sploh sodijo fantazije. So morda tabuji in fetiši edini prostori resnične svobode? “Fantazije so slovnica želje. Razkrivajo tisto, česar ni mogoče izreči, tisto, kar je potlačeno ali kar družba prepoveduje. Žižek pogosto pravi, da fantazija strukturira našo realnost. Na tej razstavi je fantazija povsod – v poziranih telesih Rogerja Ballena, v erotičnem nadrealizmu Vitkina, v filmski perverziji von Trierja. Fantazija ni beg iz resničnosti, temveč ključ za njeno razumevanje. Vendar kapitalizem rad zapakira transgresijo. Pravo vprašanje je: ali nas tabuji sploh še lahko šokirajo? Ali lahko še vedno varujejo nekaj surovega, neizrečenega, neobdelanega? Resnica pa je, da bi prav ti lahko bili zadnji neukročeni prostori psihe. Tabuji in fetiši nas spominjajo, da želja ni racionalna. Ne spoštuje norm. Upi­ra se temu, da bi bila produktivna ali uglajena,” in malce več upora formalizmu je danes bolj kot kdajkoli prej nujno potrebno.