Saša Tkačenko o novi razstavi, ki jo je navdihnila glasba skupine Low

Saša Tkačenko je eden tistih umetnikov, ki bi mu lahko rekli uomo universale, renesančni človek ali preprosto človek z mnogimi poklicnimi interesi. Na regionalno umetniško sceno je vstopil že davno, leta 2008 ; njegova umetniška praksa se ukvarja s prostorom, njegovo preobrazbo, še posebej ko gre za drug medij. Interakcija arhitekture, kiparstva, videa in instalacije tvori hrbtenico njegovega dela. Dejansko ustvarja dinamične situacije, v katerih ima občinstvo enako pomembno vlogo, v teh interakcijah pa se pogosto nanaša na motive iz popularne kulture in (svojega) sodobnega življenja.

Saša trenutno živi v Zagrebu in dela na večih relacijah; trenutno razstavlja v Beogradu v galeriji Eugster, razstavo I Could Live In Hope, ki si jo lahko ogledate do 17. avgusta in 9. junija je svoja dela I’ve chased my broken dreams and I used to dream awake predstavil v Basel Social Clubu, ki si jih lahko ogledate do 16. junija. Ujela sem ga ravno med tema dvema dogodkoma v Zagrebu, najprej v Proljeću, zelo kul lokalu v Zagrebu, še enem izmed njegovih projektov, a tokrat na področju gastronomije. Pogovor sva začela prav tam, v Proljeću, končala pa v enem najbolj reprezentativnih primerov zagrebške arhitekture in interierja sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v stavbi Pučkog otvorenog učilišta, kjer je Saša razgrnil in postavil delo, I used to dream awake, za katerega ime se zdi, da je ime postalo lajttmotiv najinega pogovora.

Čeprav njegova dela spremljam že od konca 2000-ih, sem ga prvič v živo videla konec lanskega leta v zagrebški galeriji Trotoar na razstavi Stranger Danger, kjer je njegovo delo Unknown, talk to unknown bilo naslovno delo razstave. Sašino delo, postavljeno v izložbo galerije, z neonsko svetlobo izpisuje besede stranger in danger, poziva k previdnosti in daje ton razstavi pred samim vstopom v prostor.

Rimani samostalniki so citat iz razmišljanj Vladimirja Nabokova o tegobah individualizma, prevedenih v kontekst današnjih družbenih izzivov. Ta dokument ima dejansko več branj. – pojasni Saša in nadaljuje – Pravzaprav je nastalo, ko sem iskal nekaj za čisto drugo zadevo. Naletel sem na Nabokova, tj. nekdo je citiral Nabokova o tem, kako se ljudje bojijo umetnosti, bojijo se umetnikov kot nekih nevarnih stvari, se temu umikajo in pravzaprav… Stranger is always rhymed with danger. In ti dve besedi sem prekril, kot dve ideji, ki se prelivata druga v drugo. Iskal sem medij zanju in neonske cevi so bile moja najboljša izbira. Bilo je tudi nekaj drugih različic, vendar se mi je najboljša rešitev zdelo sijanje. Delo je bilo prvotno razstavljeno v kleti, tako da je sijaj še bolj prišel do izraza.

Morda bi delo dojemala povsem drugače, če bi ga videl in opazoval v takšnem kletnem prostoru, saj je Sašina izvirna ideja in predstavitev izgledala drugače: Šlo je za nekdanji prostor nekakšnega butika z ekskluzivnimi izdelki, v katerem je bilo veliko ogledal. Delo je v svojem sijaju in refleksiji odražalo učinek nevarnosti, nekaj, na kar se moramo odzvati. V Trotoarju so to delo takoj zagledali v izložbi, skoraj v javnem prostoru. Osebno sem v njegovem delu prebrala čustvo tesnobe; osvetlitev z neonsko cevjo, vabljiva roza barva + grozeč napis = tesnoba. Kot bi želeli pobegniti od imena in zapisanega sporočila, po drugi strani pa je izjemno privlačno, je v izložbi in osvetljuje ulico. Moja dela nimajo konsistentne linije, ne gre za to, da se ukvarjam izključno z enim medijem, raziskujem, mešam. – Mislim, da je Saša s tem stavkom jasno pojasnil moje čustvovanje. Saša izhaja iz ideje, ne iz medijev. Medij je oblika učinkovitejše komunikacije dela, katalizator sporočila – Stvari so pomembne le, če jih mi beremo. – in nadaljuje – Če ti rečem, da je nekaj pomembno, morda res ni pomembno, verjamem pa, da je nujno, da opazovalec, človek, to sam razume. Moje vztrajanje pri razumevanju pomeni tudi iskanje osebne resnice. Zanimivo mi je govoriti o stvareh v sedanjem trenutku in pojasnjevati ter izražati, kako se takrat počutim, ali kako se sam vidim in morda se motim. Tukaj sem, da odpiram vrata, ne da ponujam odgovore.

Enako je z razstavo v Eugstru. Dela, tj. razstave ne spremlja nobeno besedilo, kuratorski tekst ali izjava umetnika, ni ničesar napisanega, kar bi razložilo delo. Želim, da se ljudje srečajo s stvarmi, ki sem jih postavil v prostor in najdejo tisto, kar mislijo, da morajo najti. Zame so stvari osebne, zato sem tematiziral ime albuma, sporočilo I could live in hope skupine Low. Na mizici na razstavi so vgravirana imena pesmi z albuma, na mavčni plošči na razstavi je zelo majhen tekst o skupini Low, z Wikipedije. Dal sem namig, da je vse predstavljeno povezano v enem konceptu. Pravzaprav je bila moja želja, da se začuti praznina, da ni ničesar, da je pomembno in da smo dejansko pozabili, koliko smo napolnjeni z informacijami.

Koliko smo izpostavljeni in se želimo kazati na socialnih omrežjih ali kupovati stvari, ki so statusni simboli, katerega koli statusa, pravzaprav gre za eno veliko prazno luknjo.

Zakaj je potem vzel ime tistega albuma, te skupine, ker meni se zdi – pozitiven? Takoj me pomiri – Ker mislim, da je pravzaprav vse OK. Ne glede na to, da gre za praznino, ona je v redu. Ko si mlajši, misliš, da je najtežji čas tisti, v katerem si, a živimo v trenutku in vsakič je trenutek v redu. Jaz sem kot tista galerija, jaz sem isto medij, filtriram stvari na enak način in ta razstava je hommage bendu. Jaz tega ne skrivam. Pogosto se delajo hommagei. Mislim, da je v redu govoriti o nečem, kar nas zanima in tisti koncert Low banda, ki sem ga doživel, je bil zame pomemben. Ti je glasba pomembna v življenju? – sem ga vprašala v pričakovanju – Skozi glasbo doživljam in ubesedim marsikaj. Skozi njihov koncert sem doživel neko katarzo. In želel sem ga nekako preoblikovati v neko mapo, da te spodbudim k poslušanju albuma.

Kaj poleg glasbe še vpliva nate, vaše delo, kateri umetniki? Vsekakor Jim Jarmusch s svojimi filmi. Ima to praznino, to polno praznino. Če bi se poklonili Jimu Jarmuschu, na kateri prizor njegovega filma ali filma bi se sklicevali? Stranger than Paradise, vsekakor. Cel film ima tisti nek vtis, da je umetniški, lahko bi ga predvajali v muzeju ali galeriji. Ni nujno, da greste v kino za ogled. Tudi vsi drugi njegovi filmi so me estetsko navdušili. Ima tudi zanimivo dozo humorja, ki je pri svojem delu nisem pokazal. Kakšni so vplivi v glasbi? Vsekakor punk. Clash, Sex Pistols, Ramones … to me je definiralo. In Joe Strummer je bil blizu Jarmuschu, tako da je tudi tu povezava. Pri teh ljudeh mi je bilo vsekakor všeč to, da so OK sami s seboj, s svojimi slabostmi in v tem se pravzaprav vidi njihova moč. To vključuje Nirvano in fenomen Kurta Cobaina. Nikoli nisem poslušal hip-hopa, vendar so Beastie Boys zelo vplivali name. Tisto, ko jih slišiš, poslušaš in razmišljaš – vau! Take umetnike zelo cenim.

Vplivi v likovni, vizualni umetnosti? Razstava Mika Kelleyja v prostoru MoMA PS1, leto po njegovem samomoru, je name pustila velik pečat. Ob njej je avtomatsko šla Sonic Youth glasba, Yo La Tengo… Takrat sem videl tudi Low na koncertu.

Svoja dela nosiš v Basel, razstavljaš v Beogradu, zadnjih pet let živiš v Zagrebu, kako je delati in živeti na več lokacijah? Ali te to moti, še posebej za tako občutljivo osebo, kot si sam? Nikoli nisem razmišljal o tem na ta način. Nekoč sem živel na relaciji Beograd–Zagreb–Novi Sad, poučeval sem na univerzi v Novem Sadu. Ta izkušnja je trajala pet let. In potem sem ugotovil, da med mesti ni primerjave. Mesta so – mesta. Vsak je zase. In potem se zaveš, zavedel sem se, da sem že v nekih specifičnih letih, starejših letih, kjer mi je moj osebni svet pomembnejši od konzumiranja mest. Zdaj imam raje vedno ožje osebno življenje. Ivana in psi.

Photo: Vana Katančić