Kurirala sem razstavo, navdihnjeno z novo Rosalíjino pesmijo Berghain

Louvre je oropan, Rosalía je vrnila klasično glasbo v središče mainstreama, kaj sledi – vrnitev Velike depresije? Internet je v zadnjih dneh postal prizorišče za nekaj, kar deluje kot baročna drama, polna simbolike, teatralnosti in tistega vznemirljivega občutka, da smo priča nečemu, kar presega nas same. Vse deluje poudarjeno, čustveno, z rahlo tragičnim sijajem, kot da se kolektivno vračamo v čas, ko sta bila strast in patos merili resnice. Zadnja dva dneva na vsakem družbenem omrežju in platformi slišim tiste nemške besede, s katerimi se začne Rosalíjina, lahko že rečemo kultna, pesem Berghain. Vsi so, in to z dobrim razlogom, obsedeni z novim albumom, ta pesem pa je zagotovo nekaj najbolj izvirnega in kakovostnega, kar sem slišala v zadnjih nekaj letih. Poleg tega, da Rosalía v videospotu nosi različne vintage modne dragocenosti, je sam videospot kot majhno umetniško delo. V zvezi s tem moje malo kustosovsko srce ni moglo, da ne bi takoj pomislilo na umetniška dela, ki bi ustvarila popolno razstavno celoto, zato vam v nadaljevanju predstavljam celoten kustosovski koncept razstave, ki bi jo kurirala, navdihnjena s pesmijo Berghain.

SOBA 1

Predstavljajte si zapuščeno gotsko cerkev v gozdu ali ruševine antičnega mesta, ki jih je prerasla narava. Si predstavljate? Prav tukaj bomo postavili svojo razstavo. Ogromen prostor, poln odmeva in visokih stropov, s prostori, povezanimi s temnimi hodniki. Notranjost je v vseh prostorih opremljena s pohištvom iz nove razstave pohištva Ricka Owensa z naslovom Rust never sleeps, ki jo je kurirala Michèle Lamy, prva stvar, na katero naletite na steni – delo, ki odpira razstavo – pa je najznamenitejše delo enega od začetnikov romantičnega slikarstva v Franciji, Théodora Géricaulta, Splav Meduze (Le Radeau de la Méduse) iz 1818–19.

Le Radeau de la Méduse, Théodore Géricault, 1818–1819, Louvre, Paris

© Bill Viola
This work was commissioned by the J. Paul Getty Museum, Los Angeles

Nekaj tako monumentalnega in starega želim postaviti v kontrast z nečim zelo sodobnim, kar nas pripelje do tega, da nasproti Splava Meduze stoji video delo ameriškega sodobnega umetnika Billa Viole z naslovom Emergence. Tako Géricault kot Viola uporabljata vodo kot mejo med življenjem in smrtjo; pri Splavu Meduze je simbol obupa, kolektivnega brodoloma in človeške nemoči, medtem ko v Emergence postane sredstvo ponovnega rojstva, transcendence. Vzporednica med tema dvema deloma odpira prostor za dialog med preteklostjo in sedanjostjo, tako kot Rosalía v Berghainu združuje baročno dramatiko in sodobni ritem.

Rick Owens Double Bubble Steel Rust, 2025.

Rick Owens, Tomb Chair black oak right, 2025.

SOBA 2

V temačnem hodniku, ki povezuje dve sobi, katerega strop je odprt proti nebu, naletimo na znamenito delo španskega slikarja Francisca Goye Saturn Devouring His Son iz let 1820–23, nasproti njega pa stoji umetnina Damiena Hirsta Saint Sebastian, Exquisite Pain iz leta 2006. Ti dve deli, postavljeni drugo nasproti drugemu, stojita kot dve različici istega mita o telesu in moči. Saturn, zaslepljen od strahu in poželenja, požira lastnega sina v blaznosti božanske norosti, medtem ko Hirstov sveti Sebastian, potopljen v hladen formaldehid, pretvarja bolečino v spokoj. Med njima se prostor spremeni v metaforo in ustvari se razpoka med nagonom in vero, kjer telo postane prizorišče spopada med uničenjem in odrešitvijo.

SOBA 3

V naslednji veliki, prostorni dvorani, ki je bila nekoč cerkvena ladja, ob gotskih prelomljenih lokih in špičastih oporah, ki poudarjajo navpičnost prostora, se v samem središču nahaja instalacija Sun Yuan and Peng Yu, Can’t Help Myself. Tokrat ni predstavljena v institucionalnem okolju, omejena z zidovi ali steklom, temveč svobodno brizga razpršeno rdečo tekočino, podobno krvi, do kamor seže. To delo, postavljeno v središče nekdanje cerkvene ladje, deluje kot mehanski dvojnik Géricaultovega in Goyinega sveta – telo brez duše, ki v neskončni zanki skuša očistiti samo sebe, a v resnici tone globlje v lastno okuženost. Tako kot v Rosalíjini pesmi, kjer svetost in dekadenca trčita v istem ritmu, ta instalacija pretvarja ritual v krvavo mašo sodobnosti – ekstazo in razpad, željo in kazen, mehansko gibanje, ki se bori za odrešitev v svetu, ki je vero že izgubil.

Sun Yuan and Peng Yu, Can’t Help Myself, 2016, Guggenheim Museum

SOBA 4

V naslednjem prostoru, pod baldahinom iz belega prosojnega materiala, ki visi s stropa, nas najprej pričaka bronasti kip Marije Magdalene umetnice Kiki Smith iz leta 1994. Stene so osvetljene s pridušeno rdečo svetlobo, na njih pa visita dve sliki – Bride in Teeth južnoafriške sodobne umetnice Marlene Dumas (obe iz leta 2018). V tem prostoru se vse kristalizira v figuri ženske – fatalne, grešne in ranljive hkrati. Marija Magdalena Kiki Smith, bronasta in težka, deluje kot telo, ki je šlo skozi odrešitev in na koži ohranilo sledi zemlje. Njena prisotnost je skoraj liturgična, toda svetloba je rdeča, zatemnjena, in namesto čistosti prikliče željo. Stene okoli nje nosijo obraze in usta ženske, ki ljubi, požira, čaka, vene. V tem trikotniku – Smith, Dumas, Rosalía – se rojeva sodobna različica Magdalene: ne več sveta niti demonizirana, temveč bitje, ki razume, da sta ljubezen in kazen, eros in krivda le dve plati istega telesa.

SOBA 5

Na samem koncu tega zelo intenzivnega, temačnega in čustvenega potovanja pridemo do prostora, ki sem ga zasnovala v krožni osnovi; stene so razpokane, narava pa je tukaj – bolj kot kjerkoli prej – prevzela oblast. Veje, mah in razno rastlinje prodirajo skozi starodavne zidove in neizbežno razkrivajo svojo moč. Celoten prostor zapolnjuje le ena stvar – imerzivna prostorska instalacija We Walked the Earth danskega umetnika Uffea Isolotta, ki je zastopal Dansko na Beneškem umetnostnem bienalu leta 2022. Tri kentavroidna telesa, napol človeška, napol živalska, ležijo v prostoru, ki je hkrati dom in grobnica. So tragična in spokojna hkrati, združena z okoljem, ki je prevzelo vse. V kontekstu te imaginarne razstave to delo deluje kot trenutek po ekstazi, po obredu, po očiščenju. Tako kot pesem in video združujeta religiozne motive in telesno energijo, sakralne in sodobne elemente v istem dihu, tudi Isolottova instalacija briše meje med svetim in profanim, življenjem in smrtjo, telesom in naravo. Zaključi krog – od Géricaultovega obupa, prek Hirstove in Goyine borbe, do mehaničnega vrtinca Sun Yuana in Peng Yu – in nas pripelje do točke, kjer človeško telo ni več središče, temveč le ostanek sveta, ki je prešel v drugo stanje.

Photo: Anders Sune Berg / Courtesy of Uffe Isolotto and The Danish Pavilion, La Biennale di Venezia 2022