Njena umetnost me je spominjala na poezijo Vaska Popeja. Resnično sem si želela to nalogo na sprejemnem izpitu, analizirati Koro, v kateri predmeti oživijo, obširno govorijo iz svoje nevidne perspektive; nikoli nismo bili na teh vogalih, nikoli nismo plezali po teh zidovih, nikoli nismo opazili sončnega žarka na njih. Stol ni več samo stol. Kako z veseljem bi stekla po stopnicah navzdol ali plesala v mesečini ali pa preprosto sedla na utrujene obline nekoga drugega, da bi si odpočila. Niti pepelnik, ne krožnik, ne obešalnik, ne pozabljivost, ne nasmeh. V kotičku ustnic se mu je pojavil zlati žarek. O tem razmišljam, preden vstopim v Reichl palačo v Subotici, mojstrovino madžarske secesije, v kateri se od leta 1969 nahaja Sodobna galerija – zadržujem se v želji, da napišem kdo ve, kakšno ljubezensko pismo svojemu rodnemu mestu. Lana Vasiljević, umetnica z več kot dvema desetletjema ustvarjalnih izkušenj, je znana po svojem specifičnem pristopu k kiparstvu – skozi prepoznavanje in preoblikovanje vsakdanjih predmetov v kompleksne, skrivnostne predmete. Z razstavo z naslovom Heterotopije umetnica razvija prepoznavne principe svoje prakse in jih postavlja v dialog s specifičnim secesijskim ambientom, ki postane aktivni udeleženec umetniškega procesa.
“Predmeti imajo lahko poleg utilitarne vloge tudi tisto simbolično. Lahko nas popeljejo nazaj v preteklost ali govorijo o trenutnih aktualnih temah. Izbiram predmete iz svojega neposrednega okolja, vendar se pomen oblikuje šele, ko jih postavim v določen kontekst ali obliko. Včasih so ti predmeti le izhodišče za oblikovanje samostojnega objekta ali kompleksne instalacije – takrat postanejo metafizični. V njih razbiram različne pomene, ki so odprti za labirint posameznih interpretacij. Skulptura pa nastaja v dejanju te konstrukcije, konstrukcije, ki izhajajoč iz znanega in obstoječega preraste v nov in skrivnosten objekt,” začne Lana takoj po samem odprtju razstave v Subotici.
Podobe, besedila, besede, predmeti in spominki, ki jih Lana Vasiljević reinterpretira v nove, metaforične in kompleksne pomene, kažejo na intimne prostore mišljenja – mesta, v katerih se odraža njen odnos do različnih vidikov in položajev posameznika v družbi; Govorijo o osebnih zgodovinah in širših zgodovinah, o spominih in ideologijah, ki jih oblikujejo. Je ta proces rekontekstualizacije bolj arheološko ali alkimistično dejanje? “Rekla bi, da je ta proces rekontekstualizacije, odkrivanja obstoječih pomenov in ustvarjanja novih, bolj alkimistično dejanje. Izbrani materiali in predmeti so vedno v službi ideje, koncepta. Ustvarjam nove predmete, oblike, atmosfere. Umetnost je nenehno prizadevanje, da bi si ustvarili drugačen red od realnosti, ki nam je bila dana, in pri tem mi je proces dela zelo pomemben. Včasih z osebnim preučevanjem sebe in opazovanjem sveta okoli sebe poskušam ta stanja prevesti, jih razbremeniti osebnega branja in jih tako približati gledalcu.”
V glavi mi rojijo misli o tej gostoti jezikovnega, oziroma umetniškega izraza, ki ustreza arhetipskemu, folklornemu, podzavestnemu, pa tudi izkušnjam nadrealističnega – kot v Popovem delu. Ona nadaljuje: “In včasih se mi v tem procesu zdi, kot da – kot pri poeziji – ustvarjam novo črko, kjer vsak predmet postane beseda, njihova skupna konstelacija pa postane skrbno izrezljan stavek.”
Photo: Milya Kpst
Devet razstavnih dvoran je preoblikovanih v devet pripovednih enot, oziroma prostorsko-časovnih enot, ki gledalca vabijo k raziskovanju, introspekciji in interakciji z deli. Povedala mi je, da je zanjo Subotica v očeh obiskovalcev hektičnega Beograda skrivno mesto, krotko, poetično, zgodovinsko jedro s skritimi dvorišči, vrati, okni, avenijami, ki nosijo patino preteklosti. Sodobna galerija je pravljična kulisa, tako znotraj kot zunaj, po drugi strani pa z izjemno močnim značajem. Zanima me, kako je našla ravnovesje med svojo identiteto in identiteto svojega dela.
“Galerija, ki se nahaja v Reichlovi palači, zgrajena v začetku prejšnjega stoletja, vključuje impozanten ambient, ki ga sestavlja več velikih dvoran v izrazitem secesijskem duhu, pri čemer arhitektura na nek način postane aktivna udeleženka v umetniškem procesu. Zato sem o razstavi razmišljala v povezavi s samim razstavnim prostorom, ob upoštevanju njegovih arhitekturnih, ambientalnih in časovnih plasti. Vsaka od devetih enot predstavlja avtonomno intervencijo, hkrati pa je del enotnega, notranje povezanega sistema. Gradim več kiparskih kompozicij, polnih simbolov, pomenov in intimnih zgodb, v odnosu do samega predmeta in strukture. Tam so, da pokažejo na medprostor, to je fizionomijo samega koncepta heterotopije.”
Kar zadeva sam izraz, Foucaultova ideja o heterotopiji govori o mestih, ki so resnična in namišljena hkrati. Za njo so to svetovi znotraj svetov. Poznamo jih, vendar nismo šli dovolj globoko v njih, da bi videli vse njihove obraze. V današnjem svetu bi bila internet in tehnologija dober primer. “V odnosu do resničnega prostora, obremenjenega z zgodovino in časom, obstaja še en, prazen prostor – prostor označevanja, ki omogoča izmenjavo in nove izkušnje. Prostori se seštevajo, preoblikujejo in srečujejo v različnih časovnih, zgodovinskih dimenzijah resničnosti. To so svetovi znotraj svetov. Zaprte celote, ki prebivajo v resničnem svetu, hkrati pa nas vodijo v svet tišine in drugačnega obstoja. Vzporedni svetovi. Odsev obstoječega. Knjižnice, muzeji, pokopališča, ogledala, ladje in celo internet so neke vrste heterotopije.” Umetnost, ki jo gradi, obstaja kot povezava med našim svetom in tem nevidnim delom resničnosti.
Lana Vasiljević razstavlja skulpture in predmete že od leta 1997 – bila je štipendistka programa KulturKontakt na Dunaju in rezidenčnega programa ArtsLink ISCP New York, razstavljala je na 16 samostojnih in več kot 50 skupinskih razstavah v Beogradu, New Yorku, Parizu, na Dunaju, v Varšavi, Haagu, Pekingu… Prejela je več prestižnih nagrad, vključno z nagrado za kiparstvo Oktobrskega salona, leta 1997 GRIFON priznanja za vizualno podobo 2006 in 2010, Letne nagrade za skulpturo ULUS 2020, danes pa so njena dela del zbirke Muzeja sodobne umetnosti Beograd, Mestnega muzeja v Beogradu, Umetnostne galerije Nadežda Petrović in mnogih drugih. Ali jo po dveh desetletjih nenehnega raziskovanja kiparstva njeno ustvarjanje še vedno preseneča? “Presenečenje je vedno prisotno in je del čarobnosti procesa ustvarjanja. Ta proces ni enostaven in zahteva veliko časa, čustvenih in fizičnih naložb. Delo na skulpturi je tako težko, kot je življenje v umetnosti zapleteno, vendar lepota in veselje ustvarjanja to nadoknadita.”
Photo: Milya Kpst
Ni nobenega posebnega občutka ali sporočila, s katerim bi nas rada zapustila po razstavi, ki bo trajala do 29. novembra, pod vodstvom kustosinj Une Popović in Tamare Kucor. “Rada bi, da z opazovanjem mojih del upočasnite čas, opazite podrobnosti, začutite povezavo, odplujete v vzporedne resničnosti in se povežete s svojim notranjim svetom.” Se vidimo v Subotici!
