Razstava v Skopju prinaša specifičen pogled na jugoslovansko punk subkulturo

Priznam, premlada sem, da bi resnično začutila, kaj je punk pomenil takrat, v realnem času, na teh območjih. Nisem bila tam, ko so fotografije, fanzini, koncerti in skvoti zgradili eno najbolj pristnih subkulturnih scen v nekdanji Jugoslaviji. Vendar mi je punk, odkar pomnim, blizu kot koncept in kot duh, ne nujno kot glasba, niti ne kot estetika, ampak kot stališče. Kot vztrajnost, da rečeš družbi “ne”, da ubežiš pravilom, da pustiš telesu in identiteti ubežati normi. Zato je ta razstava z naslovom “PUNK. SUBKULTURA. SOCIALIZEM. ARHIVI IN FOTOGRAFIJE IZ SLOVENIJE”, ki jo je kurirala Marina Gržinić v sodelovanju s Slavčom Dimitrovom in si jo lahko ogledate do 13. julija, zame pomembna ne le kot pregled preteklosti, temveč tudi kot ogledalo sedanjosti.

Razstava, ki odpira letošnji Skopje Pride Weekend v Muzeju sodobne umetnosti, prinaša obsežen arhiv podob, dokumentov in znakov prizora, ki je obstajal kot kontrapunkt takratnemu socialističnemu vsakdanjemu življenju. Vendar le-ta ni muzejska mrtva stvar – ne zdi se kot čas, ki je minil, kot nekaj zaprtega. Ravno nasprotno. V pogovoru je Gržinićeva omenila, da arhiv vidi kot živo tkivo, ki ga je mogoče brati v več plasteh: kot avtentičen zapis osemdesetih let, pa tudi skozi današnjo queer in feministično optiko. To je morda najpomembnejše, da tisto, kar je bilo nekoč upor proti državi, partiji, vsakdanjemu življenju, danes spregovori v bojih proti kapitalizmu, fašizmu, nacionalizmu, proti vse bolj agresivnim desničarskim diskurzom, ki se vračajo.

Siniša Lopojda, Laibach, Novi rok, Ljubljana 1982

Na moje vprašanje, kako se je lotila uravnoteženja med zgodovinsko dokumentacijo slovenske punk scene in njeno reinterpretacijo v sodobnem queer in feminističnem kontekstu, Marina Gržinić odgovarja: “Arhivom sem pristopila kot prostorom upora, a tudi kot živemu tkivu, ki ga je mogoče brati v več plasteh – tako kot tudi dokumentu časa kot skozi sodobno queer in feministično optiko. Ni bilo dileme, ali te arhive “pustiti” v preteklosti. Ravno nasprotno – bila je priložnost, da jih aktiviram iz sedanjosti. Današnje branje ne izbriše njihove zgodovinske avtentičnosti, temveč jo bogati: subverzivne geste, estetika upora in politična nujnost punk fotografije iz 80-ih let močno odmevajo z današnjimi vprašanji identitete, telesa in pripadnosti.”

Prav zaradi te možnosti večplastnega branja arhiva je ta razstava zelo relevantna v sodobnem diskurzu. Punk je bil takrat več kot le glasba, bil je prostor politične artikulacije, ki je v sebi že vseboval zametke tega, čemur danes pravimo kombinacija razrednega boja, antiavtoritarizma, seksualne in spolne transgresije, podobnost med takratnim odporom in sodobnimi boji queer in feminističnih skupnosti proti kapitalizmu, nacionalizmu, fašizmu pa je danes več kot vidna. “Punk je bil del leve fronte, neločljivo povezan z razrednim bojem in kritiko oblasti. Danes queer in feminističnih bojev proti kapitalizmu, fašizmu in nacionalizmu ni mogoče razumeti brez te zgodovine upora. Punk je takrat artikuliral tisto, čemur danes pravimo intersekcionalnost: glas proti več oblikam represije. Lahko je referenčna točka in navdih, ne kot nostalgičen artefakt, temveč kot aktivna metoda političnega mišljenja,” pojasnjuje Gržinićeva.

Zato izbira avtorjev in del ni bila nevtralna, temveč jo je vodil namen popraviti zgodovinske krivice in odpreti prostore za glasove, ki so prej ostali nevidni. “Izbor avtorjev in del vodi želja po odpiranju prostorov, ki so bili prej utišani ali marginalizirani,” pravi Gržinićeva. “Punk scena je bila, tako kot mnoge druge subkulture, v zgodovini pogosto predstavljena skozi moško prizmo. S to razstavo želimo ta pogled dekonstruirati in osvetliti prisotnost in delovanje ženskih, queer in feminističnih akterk, tako skozi same fotografije kot skozi narativ, ki jih spremlja.”

Dušan Gerlica, Pankrti, MENZA, Student campus, Ljubljana, 20 April 1979

V tem smislu razstava v Muzeju sodobne umetnosti v Skopju presega lokalni kontekst in postaja del širšega, postjugoslovanskega queer zemljevida. Gržinić sama kot filozofinja, teoretičarka in kustosinja vztraja, da njeno kuratorsko delo ni nikoli ločeno od njenega teoretičnega dela. “Ta razstava je podaljšek mojega dela na področju kritike kapitalizma, telesa, postkolonialnosti in evropske normalizacije. V tem smislu je oblika vizualne teorije, prostor, kjer se koncepti prevajajo v materialno obliko, dostopno širšemu občinstvu. Je, tako kot besedilo, argument, analiza in poziv k dejanju,” pravi. Njen osebni odnos do punka je globoko zakoreninjen v tej razstavi. “Sem sodobnica punka, odraščala sem z njim, še bolj pa s širšo subkulturno sceno. Od leta 1980 sem vodila Galerijo ŠKUC, pred tem pa smo delovali kot skupina navdušencev, na čelu z Dušanom Mandićem,” se spominja Gržinić. Spominja se tudi pogostih obiskov Beograda, sodelovanja z galerijo Happy Gallery, umetniške prakse Polaroid, pa tudi močnega vpliva beograjskega feminističnega kroga okoli Žarane Papić, ki je pustil pečat tudi na njenem teoretičnem delu. “Jasno je, da je bila slovenska homoseksualna scena najpomembnejša za moj umetniški pogled, spolnost, transgresivnost in boj za socializem in človekove pravice vseh.”

Vendar ta razstava ne poskuša razglasiti slovenske izkušnje za univerzalno. Nasprotno, zavestno je postavljena kot eno od središč širše jugoqueer scene. “Ljubljana je bila specifična – glede infrastrukture, kulturne politike, pa tudi radikalne umetniške scene. Vendar cilj ni predstaviti slovensko izkušnjo kot univerzalno, temveč kot eno od možnih središč jugoqueer geografije,” pravi Gržinićeva. “Tukaj kažemo, kako lahko lokalna izkušnja osvetli širše postjugoslovanske procese. S to razstavo ne govorimo le o Ljubljani, govorimo iz Ljubljane, vendar z zavedanjem mreže, v kateri smo vsi povezani.”

Tone Stojko, The audience, Novi rock ’84, Ljubljana, September 1984. / Kept by the National Museum of
Contemporary History of Slovenia.

In to je morda njegova največja vrednost, sposobnost, da skozi specifičen arhiv ponudi nov zemljevid identitete, solidarnosti in odpora. Ker so festivali, kot je Skopje Pride Weekend, nekakšno politično srečevališče. “Koncepti, kot sta YugoQueer ali Queerslavia, niso le teoretični, nastajajo skozi srečanja, razstave, pogovore. Takšne platforme odpirajo prostor za transnacionalne solidarnosti, ki presegajo državne, etnične in jezikovne ovire – ponujajo drugačno politično imaginacijo postjugoslovanskega prostora,” pravi Gržinić.

V mesecu juniju, mesecu ponosa, ta razstava deluje kot opomnik, da je punk še vedno prisoten – ne le kot glasba ali vizualna estetika, temveč kot trajna metoda mišljenja in bojevanja. Njegov duh, tako kot duh queer odpora, ostaja živ v podobah preteklosti, v vprašanjih sedanjosti, v potencialih prihodnosti.

Bojan Radovič, The audience, Gymnasium, Novo Mesto, Slovenia, 10. June 1983