Po knjigi "Jaz sem Jugoslovenka", ki je edinstvena zgodba o ženskem uporu na presečišču feminizma, socializma in nacionalizma, Jasmina Tumbas prihaja z novim esejem, v katerem obravnava feministične figure jugoslovanskih umetnic, ki danes delujejo v diaspori.
Vogue Adria4 marca, 2024
Lahko so smešni in sardonični, humor pa uporabljajo kot orodje za upor. Vzamejo sistem in ga razbijejo na koščke. Lahko pa greste v nasprotno smer in uporabite čutnost za rušenje pričakovanj. Po knjigi “Jaz sem Jugoslovenka”, ki je edinstvena zgodba o ženskem uporu na presečišču feminizma, socializma in nacionalizma, Jasmina Tumbas prihaja z novim esejem, v katerem obravnava feministične figure jugoslovanskih umetnic, ki danes delujejo v diaspori.
V umetelnosti svoje nerešljive mnogoterosti in protislovnih manifestacij skozi desetletja, različne geografije in spopadajoče se feminizme je lik Jugoslovenka kot sem jo teoretično opisal v svoji prvi knjigi, so nekoč primerjali s frankensteinsko pošastjo. V feministični, queer in trans teoriji, pa tudi v popularni kulturi, je pošast dolgo časa veljala za veličastno ikono upora, ki ogroža represivne patriarhalne režime, ki želijo urejati spol, spolnost, telesno avtonomijo in skupnostno življenje.(1) Če citiram izvrstno teorijo zgodovinarke študij spolov Susan Stryker o usodi bitja, ki je analogna njeni trans izkušnji: moja izključenost iz človeške skupnosti v meni podžiga globok in trajen bes, ki ga tako kot pošast usmerjam proti razmeram, v katerih se moram boriti za svoj obstoj.(2) V času, ko je Strykerjeva leta 1993 začela s kritiko v ameriškem akademskem in medicinsko-psihiatričnem kontekstu, je socialistična Jugoslavija razpadala v državljanski vojni, v kateri so se rodile generacije neposlušnih ki še danes strašijo svoje ustvarjalce; ta esej se osredotoča na Jugoslovenkas ki danes delujejo v diaspori in katerih umetnost razkriva močne elemente pošastnosti, podedovane od propadle socialistične države, ki jih je rodila, in ki jih vnašajo zahodne demokracije, ki jih skušajo ukrotiti.
Feministke iz jugoslovanske diaspore so bile v središču močnih ideoloških spopadov v nekaterih najpomembnejših evropskih prestolnicah sodobne umetnosti; medtem ko pišem to besedilo, je pisateljica Lana Bastašić prekinila pogodbo s prestižno nemško založbo S. Fischer Verlag v protest proti cenzuri, ki je v Berlinu(3) zatirala propalestinska čustva; tam se ji pri kritiki nemških kulturnih elit in institucij pridružujejo številni drugi, med njimi Hana Ćurak, ustanoviteljica znane multimedijske in kolektivne platforme, Vse to so čarovnice (Sve su to Vještice), ki se osredotoča na ustvarjanje protiarhiva jugoslovanske feministične zgodovine z namenom radikalne intervencije v možne feministične prihodnosti.(4) Jeza in humor imata enako pomembno vlogo v feminističnem in diasporičnem olajšanju, ki je potrebno za oblikovanje takšnih alternativnih prihodnosti, zlasti za tujce v Nemčiji. Avtoportret Mile Panić Jezna priseljenka v ospredje postavlja groteskno moč prisilne asimilacije v popolnem nasmehu, ki je namenjen privilegiranim in je pritrjen na usta umetnice, ki ima nagobčnik, njen gnev pa se razliva čez robove njenega zadržanja. S tako iznakaženostjo pridobiva moč, ki zaznamuje njen drzni govor; Panićeva kot stand-up performerka obiskuje tako umetniške kot komedijske dvorane, pri tem pa spretno ocenjuje svoje občinstvo in se predstavlja kot barbarska druga oseba iz osovražene regije Balkana: …Medtem ko so se drugi otroci igrali z lego kockami, sem se jaz igrala s kostmi na nogah. Niso bile vedno od živali. V Bosni je bila vojna, kaj sem vedela? Igra je bila zbiranje kompleta. V redu, fantje, lahko se smejite. Zaradi mene je moja družina končno skupaj. Panić opozarja na boleče posledice vojne, ko družine obupano iščejo posmrtne ostanke svojih bližnjih: To je bila zelo težka igra. Moja vas je bila v vojni frontna črta. Ali veste, kako težko je ločiti muslimanske in srbske kosti?(5) Medtem ko se njena publika smeji, se številni med nami iz regije zgražamo nad bolečino žalovanja, ki se skriva pod našo globoko, a diskretno hvaležnostjo za njen pogum.
Hvaležnost, če jo pričakujemo od drugih, lahko svojega nosilca ovira; to še predobro vedo tisti, ki si mobilnost in dostop do elitnih kontekstov umetnosti in akademije pridobijo z zaslugami in čitljivostjo dobrega tujca. Hvaležnost ti lahko požre srce, je nekoč pripomnila feministična pisateljica Dorothy Allison, ki je pripadala delavskemu razredu, saj te prisili, da se prepustiš gotovosti, da si v družbi manjvreden ali da si berač.(6) Upor temu ponižanju zaznamuje izjemno sposobnost Selme Selman, da se odzove svetu umetnosti in razkrije izkoriščevalske režime, ki hranijo elite, ki ga vodijo. Moji starši niso bogati kot vaši, piše v enem od svojih Pisma Omeru.(7) V drugem piše: Vem, da si nihče ne zasluži moje hvaležnosti.(8) V ozadju Selmanove nepopustljive zavezanosti k temu, da na glavo obrne družbeno ekonomijo pričakovane pokorščine, je strašen ponos: namesto poslušnega hvaležnega spoštovanja Zahoda umetnica svoje občinstvo sili na kolena v začudenju nad svojim prometejskim znanjem, ki ji ga je podedovala družina, da razstavlja zavržene stroje in iz smeti, ki ji ležijo pod nogami, pridobiva dragocen kapital.(9)
Šejla Kamerić i Aleksandra Vajd, Review, 2023 Part of Darker, Lighter, Puffy, Flat u Kunsthalle Wien, kustosica: Laura Amann (November 29, 2023–April 14, 2024)
V skupni reviji Šejle Kamerić in Aleksandre Vajd, ki jo zanimajo erotično nabita telesa, ki se morfirajo in trkajo Review(10), ki je trenutno razstavljena v Kunsthalle Wien, se gledalci na Dunaju kleče dotaknejo njenih vabljivih strani, ki so perforirane in s kovinskimi palicami pritrjene na podstavek ter razpršene po tleh galerije. S sprostitvijo pritiska telesne kohezije v številnih bližnjih posnetkih trkov gole kože, prstov v usta in druge odprtine se meje jaza razkrojijo: stvari se zdijo obrnjene in diagonalne, genitalije so zamenljive, erotična želja prežema vse, tudi nežive predmete. Ranljivost, čutnost in povezanost rušijo pričakovanja glede diasporične celovitosti v obeh pomenih: odpor ni v telesni avtonomiji, temveč v umetnikovi želji po zlitju s svetom, ki se tudi tu razlije čez robove moralne zadržanosti, kot so pripisana heteroseksualnost, poklicne meje in pričakovana vloga žrtve, ki se tako zlahka prenašajo na ženske iz vojnih okolij. Po besedah skupine Bikini Kill: Kot žensko so me učili, da moram biti vedno lačna. Ženske dobro poznamo žejo. Ja, lahko pojemo skoraj vse. Celo tvoje sovraštvo bi pojedle kot ljubezen.(11)
V središču najnovejšega filma Jasmine Cibic je kolektivni upor namesto kapitalističnega individualizma, Beacons (2023), v katerem umetnica svoje občinstvo popelje v z mahom poraščene gozdne in zasnežene gorske kraje, ki nosijo jugoslovansko zgodovino antifašizma in njihove spektakularne spomenike. Protagonistke z različnimi ustvarjalnimi strategijami, kot so ples, Morsejeva abeceda, svetlobni signali in igranje na različne glasbene instrumente, rehabilitirajo revolucionarne izjave, ki so bile prvotno sprejete leta 1985 na prvi konferenci kulturnih delavcev neuvrščenih v Titogradu (danes Podgorica).(12) Ta sporočila upora so na začetku predvajana po megafonu.
Svetilniki, osamljenega jezdeca, posnet v gozdu Jelovica nad Dražgošami, slovensko vasjo, ki so jo nacisti leta 1942 požgali do tal. Obujanje spomina na to, kar umetnica imenuje odpornost prednikov, prikazuje verigo izurjenih ženskih glasnic, ki s svojo obrtjo opravljajo edinstveno nalogo premagovanja obsežnih pokrajin – ideoloških in resničnih. So svetilniki, ki presegajo neizpolnjene obljube iz preteklosti, vrhunec pa doseže v očarljivem govoru, v katerem poudari osvoboditev delavcev po vsem svetu. Njena sporočila so vse prej kot zastarela, zlasti glede na težke razmere v današnjem svetu. Svetilniki tako postane močna analogija za nastajajočo feministično jugoslovansko diasporo v umetnosti: umetnice so razpršene in razdrobljene, vendar si delijo trdno, čeprav različno zavezanost feminističnemu odporu.; uokvirjeni kot kolektivno telo, ki izhaja iz edinstvene dediščine Jugoslavije in se razteza med različnimi generacijami in geografskimi mejami, so pošastna sila lepote ali, kot pravi Cibic, osvobajajo se skozi imperije kljubovanja.
