Pre-Oscar watchlist: filmi iz zadnjih petih let, ki si zaslužijo več pozornosti

So dnevi, ko lahko pogledam tri filme zapored. Večinoma je to čas v letu, ko imam še dovolj časa, da si ogledam vse filme, nominirane za Golden Globes, medtem ko nestrpno čakam na nominacije za oskarja in počasi dopolnjujem seznam vseh filmov, ki jih moram pogledati do marca. Nedelja, telefon na do not disturb, debele nogavice, najljubša odeja in steklenica vode ob postelji ali kozarec vina, če ste v posebnem razpoloženju. Edina stvar, ki mi je takrat povzročala težavo, je bila izbira, kaj bo v prihodnjih urah zaposlovalo mojo pozornost, zato sem uporabila različne metode. Včasih je bil en film velik, znan, nagrajen in kritiško priznan film, ki ga še nisem videla ali pa sem ga gledala le enkrat dovolj dolgo, da bi bil spet zanimiv, medtem ko je bil drugi film iz istega leta, na katerega sem po naključju naletela na TikToku in nisem mislila, da mu bom kdaj posvetila pozornost. To so običajno filmi, ki izidejo v istem letu kot ta veliki dosežek in do katerih imam naravno nižja pričakovanja. Nižja pričakovanja morda pomenijo, da ima film veliko več prostora, da me navduši, saj kot pravi stari pregovor: manj kot upaš, manj boš razočaran? Kajne? No, morda, a ne glede na to, koliko filmov me je v tistih maratonskih udobnih nedeljskih popoldnevih razočaralo, je število tistih, ki so me navduševali, večje. V nadaljevanju vam prinašam seznam filmov iz zadnjih petih let, za katere menim, da bi si zaslužili več priznanja in jih lahko gledate do oskarjev, pa niso bili na nobenem od teh slavnih seznamov nominacij.

Povezano: Najboljši regionalni filmi leta 2025 po izbiri Katarine Bogdanović Kukle

Povezano: 13 srbskih filmov, ki jih morate poznati

Pleasure (2021), Ninja Thyberg

Pleasure (2021), Ninja Thyberg, Imdb

Pleasure Ninja Thyberg (2021) je film, ki niti za milimeter ne popusti pred realnostjo pornografske industrije. Z vidika ženskih delavk je to izjemno pomembno delo, saj prikazuje izkušnje tistih, ki jih industrija obravnava kot potrošno blago in ne kot ljudi. Prizori so brutalno vznemirljivi, ničesar ne omili, ni gladkih prehodov, ni estetizacije bolečine ali ponižanja. Thyberg ne poskuša romantizirati likov ali dati lažnega upanja, ni srečnega konca, ni luči na koncu tunela. Vsak prozir nosi težo odločitev, ki v resnici niso izbire, izkoriščanja in pritiska sistema, ki profitira na poniževanju žensk. Predpostavka filma je izjemno feministična, saj razkriva industrijo od znotraj in vztraja, da so pričakovanja in obljube glamurja lažne. Pleasure ni zabaven, ampak soočenje s kruto resničnostjo, zato dolgo ostane v mislih in mislim, da ni naletel na priznanja, ki sem jih pričakovala, nekako je tega leta 2021 šel mimo neopažen in tudi do mene prišel šele nekaj let kasneje.

Povezano: Generacija Z si je izbrala svojo, nepričakovano, feministično ikono

On The Count Of Three (2022), Jerrod Carmichael

On The Count Of Three (2022), Jerrod Carmichael, Imdb

On The Count of Three (2021) je film z Jerrodom Carmichaelom in Christopherjem Abbottom v glavnih vlogah. Zgodba spremlja dva prijatelja, ki se soočita s težkimi mislimi in se odločita za načrt, kako si vzeti življenje, a pred tem si želita preživeti še zadnji dan skupaj in narediti “velik zadnji korak”. Film je izjemno dinamičen in čustven, a hkrati uporablja črni humor, da odpre prostor za iskren pogovor o bolečini, prijateljstvu in o tem, kako se spopadamo s težkimi občutki. Tema je očitno resna, a film ne poveličuje trpljenja ali ponuja preprostih odgovorov. Namesto tega, On The Count of Three ponuja realistično, surovo in pogosto ganljivo upodobitev dveh ljudi, ki se skušata spoprijeti s tem, kar nosita v sebi. Če vas zanimajo zgodbe, ki vas bodo v nekaj minutah spravile od solz do smeha, bo to idealen film za vas.

Povezano: Kako so meje postale najtežji del prijateljstva

Little Trouble Girls (2025), Urška Đukić

Kaj ti je deklica (2025), Urška Đukić, Heretic Films

Vsekakor nepopularno mnenje, ampak če vprašate mene, je Kaj ti je deklica? eden najboljših filmov letošnjega leta, ne le v naši majhni, pogosto ne tako filmsko bogati regiji, ampak tudi veliko širše. Razlog za to je morda ta, da sem večni oboževalec filmov o odraščanju in se jih vedno neskončno veselim, medtem ko v poznih dvajsetih odkrivam vse čare, ki jih lahko prebudi določena doba, od katere sem zdaj že skoraj desetletje oddaljena. Kaj ti je deklica? Poleg tega, da je vizualno čudovit in se na zelo specifičen način ukvarja s temami spolnosti in vere, vam omogoča tudi, da uživate v nagajivostih teh deklet in se spomnite svojih.

Povezano: Ogledala sem si film, ki je slovenski kandidat za oskarja

Bones and All (2022), Luca Guadagnino

Bones and All (2022), Luca Guadagnino, Imdb

Čeprav je morda eden najbolj znanih in prepoznavnih na tem seznamu, mislim, da se o njem ne govori dovolj, vsaj ne tri leta po njegovem izidu. Kot nekdo, ki vedno gleda film z minimalnim predhodnim znanjem in nikoli ne pogleda napovednika, me je ta film za nekaj sekund dobesedno pustil brez sape, ko se je pojavila odjavna špica. Kasneje nisem mogla nehati razmišljati o njem dneve ali celo tedne, zato sem se k določenim segmentom večkrat vračala in ga pogledala vsaj desetkrat. Mislim, da je to leto popolno za ogled takšnega filma, v skladu z vznemirljivimi in zelo napetimi temami, ki se pojavljajo na letošnjih seznamih nominacij pred zadnjimi oskarji, in da bo to dobra osnova, da si ogledate nekaj globoko ganljivega, iskrenega, uničujočega, a tudi boleče lepega. Dodaten nasvet: Dodajte ta film na seznam filmov, ki jih morate videti, preden umrete.

Sick of Myself (2022), Kristoffer Borgli

Sick of Myself (2022), Kristoffer Borgli, © Oslo Pictures

Sick of Myself (2022) Film Kristofferja Borglie je film, ki brez zadržkov zadene tja, kjer najbolj boli, in v tem primeru gre za sodobno obsedenost s pozornostjo, potrditvijo in lastnim značajem. Tukaj smo spet pri bizarnosti, črnemu humorju in pripovedi, ki nenehno premika meje nelagodja, a to počne z razlogom. Borgli vzame narcizem, družbena omrežja, umetniško sceno in kult žrtve ter jih spremeni v groteskno satiro, v kateri ne prizanaša nikomur, še najmanj glavnemu liku. Film je hkrati zabaven in neprijeten (nekoliko bolj neprijeten), pogosto v istem prizoru, in vas sili k razmišljanju, kako daleč smo pripravljeni iti, da bi nas videli. Ni moraliziranja, ni enostavnih sporočil, le stopnjevanje absurdnosti do samega konca, ki vas bo pustil v strahospoštovanju. Sick of Myself je ogledalo, ki ne olepšuje ničesar in zato deluje tako dobro. Definitivno nekaj, kar je vredno ogleda, ko želite nekaj, kar bo držalo vašo pozornost od začetka do konca.

Povezano: Medtem ko so družbena omrežja polna fotografij iz leta 2016, se spominjamo trendov, okoli katerih je takrat vladal hype

Za danas toliko (2024), Marko Đorđević

Za danas toliko (2024), Marko Đorđević, KCB

Iskreno lahko rečem, da je to eden mojih najljubših filmov vseh časov. Izjemen je zato, ker mi ni dal nič in hkrati vse. Dal mi je osvoboditev, smeh, srečo, smeh na kino sedežu in solze veselja ter tiste solze življenja, ki niso tako vesele. Ta film govori o vsem in ničemer, o vsakdanjem življenju, o človeških strahovih, smehu ter prvinski družinski ljubezni in izgubi. Za danas toliko Ne trudi se biti večji, kot je, ne pojasnjuje čustev in ne vsiljuje sporočila v grlo. Zaupa gledalcu. Morda ni prejel dovolj pozornosti, ker nima “velike” teme ali spektakla, a prav v tej skromnosti in iskrenosti leži njegova moč. Če želite nekaj, kar vas bo na koncu dneva sprostilo in ima velik potencial, da postane eden vaših najljubših filmov, ki ga boste priporočali vsem, tako kot jaz vam, si ga oglejte Za danas toliko.

Babysitter (2022), Monia Chokri

Babysitter (2022), Monia Chokri, Imdb

Babysitter (2022) Monie Chokri je film, ki združuje oster humor, rahlo neprijetnost in ostro družbeno satiro. Zgodba spremlja žensko, ki dela kot varuška in se znajde v vedno bolj zapletenih situacijah, ki razkrivajo vrzel med tem, kar od nje pričakuje svet, in tem, kar si ona dejansko želi. Prav tako je popoln za ljubitelje tako imenovanih artsy filmov, barve pa bodo zagotovo pritegnile vašo pozornost. Kar ga loči od drugih, je način, kako gleda na običajne človeške odnose in ambicije brez patosa, a z veliko inteligentnega, črnega humorja. Vredno si ga je ogledati zdaj, ker gre za film o obdobjih v življenju, ko se pričakuje, da “veš, kaj počneš”, in se dejansko počutiš izgubljenega ali zmedenega. To je film, ki ga je vredno gledati, ko si v fazi premisleka, pa tudi, ko si želiš nekaj pametnega, zabavnega in iskrenega.

Sanctuary (2022), Zachary Wigon

Sanctuary (2022), Zachary Wigon, Courtesy of TIFF

Sanctuary To je močan film o iskanju pripadnosti, vere in tega, kaj počnemo, ko se počutimo izgubljene. Zgodba spremlja mlado žensko, ki se poveže z skrivnostnim kultom in njegovim karizmatičnim vodjo, ter raziskuje, kako lahko ljudi pritegnejo ideje, ki obljubljajo smisel in povezanost. Film deluje brez spektakularnih učinkov ali glasnih razlag, a prav zato je točno tisto, kar sem želela, vsak kader in dialog gradita plasti negotovosti, dvoma in čustvene ranljivosti. Vredno si ga je ogledati, ker vas bo spodbudil k razmišljanju o mejah med skupnostjo in nadzorom, o tem, kako travma in osamljenost vplivata na naše odločitve.

Rotting in the Sun (2023), Sebastián Silva

Rotting in the Sun (2023), Sebastián Silva, Imdb

Rotting in the Sun je film, ki vas namenoma popelje iz cone udobja in se pri tem zelo zabava med opazovanjem vaših reakcij. Vstopite v zgodbo, ki vam nenehno uhaja, spreminja ton in ruši pričakovanja, kot da vam film sporoča, da se prepustite in spustite nadzor. Dobili boste črni humor, surovost, nerodne tišine in like, ki se zdijo preveč resnični, da bi bili izmišljeni. Poseben je, ker igra na meji med fikcijo in resničnostjo, javnim in zasebnim, umetnostjo in čistim kaosom. Daje vam reset, opomnik, da filmu ni nujno treba biti popoln, da bi bil popolnoma nepozaben. V tem letnem času, medtem ko čakate na oscar nominacije in vse tiste znane, zanesljive okuse, vas Rotting in the Sun pripravi na nekaj drugačnega. Opomni, da najbolj zanimivi filmi pogosto prihajajo z roba, brez ambicije, da bi bili vsem všeč.

Povezano: Vznemirljiva zgodovina obravnave LGBTQ tem v domači kinematografiji

Yugo Florida (2025), Vladimir Tagić

Yugo Florida (2025), Vladimir Tagić

Prva stvar, ki sem jo pomislila po ogledu tega filma, je bila, da zdaj pesem Mišo moj avtorice Ane Nikolić dojemam veliko bolj resno, ganljivo in globoko kot kdajkoli prej. Če tega filma še niste videli, naj bo to tisto, kar vas bo prepričalo, da ga pogledate. Film spremlja očeta in sina, katerih odnos je že dolgo prekinjen, vendar ne v smislu, ki je jasno razložen v filmu. To so razpoke, ki so se v letih naselile skozi neuspehe, tišine, malenkostne agresije in neizrečena pričakovanja. Liki niso simboli, niti ne služijo za prenašanje sporočila, so ljudje, ki se nenehno spotikajo ob svoje lastne slabosti. Film je hkrati brutalen in humoren, s humorjem, ki vam bo narisal nasmeh na obraz, poln solz, in vam realno pokazal čustveno breme ter tišino med generacijami. Yugo Florida Gre za brutalno natančen portret moškosti, družine in čustvene nepismenosti, brez želje po reševanju ali opravičevanju kogarkoli. In verjemite mi, če boste gledali ta film v kinu, boste jokali pred neznanci, točno tako kot v pesmi Mišo moj.

Povezano: Vladimir Tagić je sestavil seznam filmov, kibodo prikazani na Festivalu avtorskega filma v Beogradu

Povezano: Po osvojitvi Srca Sarajeva, Andrija Kuzmanović za Vogue Adria o filmu Yugo Florida in vlogi, ki ga je spremenila