Pred svojim prvim koncertom v Beogradu nam je Petar Martić razložil, kaj je "block pop"

Ko sem bila mlajša, je bila moja najljubša dejavnost ležanje na postelji s prenosnikom in raziskovanje najbolj skritih kotičkov interneta v iskanju kul glasbe. Moj cilj je bil vedno, da se naslednji dan pojavim v šoli z neko novo, super skupino, za katero moji prijateljice niso še nikoli slišale in ki bi jo oboževale – in enako so počele one. Bil je nenavaden, najstniški love langauge. Na eni od naših ekspedicij po številnih nišnih palylistah je ena od nas – čez nekaj časa ni bilo več pomembno, katera – naletela na punk skupino Pasoš. Bile smo popolnoma očarane. Ta skupina je zaznamovala našo fazo poslušanja alternativne glasbe, punka, za katerega smo imele občutek, da ga nihče ne izvaja tako kot oni.

Ker se življenje ponavadi rado poigrava z nami in dokazuje, da nismo mi tisti, ki vlečemo niti, sem se nekaj let pozneje spet znašla v svoji najstniški sobi in poslušala Pasoš – tokrat pa sem se pripravljal na intervju s Petrom Martićem, ki je bil v tisti skupini vokalist in basist. Bilo je kot nekakšen nori déjà vu, dokaz metuljevega učinka. “Pasoš je bil res velik bend, veliko smo igrali po vzhodni Evropi,” se je Petar smejal mojemu ogromnemu, skoraj pubertetnemu navdušenju. Pred intervjujem sem si v mislih zabeležila mentalno opombo, naj ne govorim preveč o Pasošu, saj sem se želela osredotočiti na Petrovo novo delo – glasbo, ki jo snema v srbščini –, a sem se morala pred njegovo selitvijo v Beograd vseeno vsaj na kratko ozreti na njegov bogat opus.

Petrovo delo v številnih skupinah ga je oblikovalo in spremenilo, vendar ne nujno tako, kot si morda mislite. Njegov trenutni zvok ne temelji na vseh punk, rap in elektronskih projektih, na katerih je delal prej (in teh je bilo veliko). “Moja nova glasba ne zveni kot punk, je precej počasna, lahkotna, včasih nežna ali romantična. Po drugi strani pa se dejstvo, da sem sedem let igral v punk skupini in da sem ob tej glasbi odraščal, čuti tudi skozi nekatere druge stvari – skozi moj ustvarjalni proces,” mi je razložil glasbenik. “Katero obdobje ti je najljubše?”, sem ga vprašala in preletela vse skupine, v katerih je igral – bodisi kot frontman bodisi v ozadju – od Prigai Kiska, preko Ozerja in Pasoša, pa vse do solo kariere. “Mislim, da je najljubše obdobje vsakega glasbenika in umetnika ravno zadnje, tisto, v katerem je trenutno. In najboljši album je vedno tisti, ki si ga napisal nazadnje, ker je nekaj, kar je zate sveže in te še vedno navdihuje. Morda to objektivno ni vedno res, ampak mislim, da je to edini pravilen odgovor,” je dejal Petar.

Ko ima glasbenik kariero, ki traja več kot desetletje in jo zaznamujejo različni projekti in skupine, ga je občinstvu vse težje jasno opredeliti in umestiti v en sam kalup. Zato boste o Petru povsod brali, da je “večžanrski glasbenik” – opis, ki si ga je izbral sam. In res je: če se posvetite poslušanju njegove diskografije, se boste podali na dolgo glasbeno potovanje skozi različne žanre, zvoke, instrumente in v zadnjem času tudi jezike. Vseeno me je zanimalo, kako bi sam opisal svoj zvok. “Preprosto povedano, najlažje mi je reči ‘večžanrsko’, saj ima vsak projekt drugačen zvok,” pravi Petar.

Glasbo, ki jo ustvarjam zdaj, bi uvrstil med nekakšen eksperimentalni jazz, lo-fi, trip-hop, nekaj takega – ampak za ta žanr sem si izmislil svoje ime, imenuje se “block pop”. To je moja različica pop glasbe iz blokov Novega Beograda.

“Odraščal sem v bloku. Naše stanovanje v Bloku 23 je bilo zame vedno glavna lokacija v Beogradu. Nikoli nisem živel nikjer drugje in iskreno povedano, nimam nobene želje živeti kjerkoli drugje – nekako je to moja glavna asociacija na Beograd,” pravi Petar. In improvizirano žanrsko ime Blok Pop je tudi naslov njegovega prvega EP-ja v srbskem jeziku, ki je izšel konec lanskega leta. V njem nam Petar Martić skozi štiri pesmi posreduje svojo izkušnjo novobeograjskih blokov. “Všeč mi je arhitektura Novega Beograda, še posebej mojega bloka – ta brutalizem, modernizem, ki je resnično edinstven pojav,” mi pove Petar, in beseda edinstven je bila ravno tisti epiteton, ki sem ga iskala za opis njegovega novega zvoka. Blok Pop je glasbena refleksija prostora, v katerem Petar živi in ​​v katerem je na nek način odraščal. V EP je prinesel svojo edinstveno občutljivost. Njegove pesmi so prežete z ljubeznijo, ki jo čuti do tega dela mesta – dela, ki ga ne bi vsakdo označil za estetsko lepega in kateremu bi le malokdo posvetil pesmi.

V začetku maja je Petar izdal svoj drugi EP v srbščini, Cafe Bar Almira, na katerem resnično poje o ljubezni. “Zame sta oba EP-ja zelo pop, ampak Cafe Bar Almira je nekoliko bolj romantičen in čustven, ker so na njem pesmi o osamljenosti, dolgčasu in trenutkih, ko partnerja ni ob tebi,” mi razlaga Petar. Njegova nova glasba se prepleta s številnimi žanri in imam vtis, da je navdih našel na vsakem koraku in v mnogih državah, svoje bogate izkušnje pa je združil v več pesmi. “Navdihnil me je zvok serije Twin Peaks. Pravzaprav skladatelj Angelo Badalamenti, ki je napisal glasbo za številne Lyncheve filme. Nekateri pravijo, da bi mojo novo glasbo zlahka slišali v tistem baru iz Twin Peaksa,” mi pove glasbenik. Resno, če mene vprašaš, se Cafe Bar Almira odlično poda k damn fine cup of coffee.

Nova glasba Petra Martića je precej eskapistična – poslušalce popelje v nekoliko lynchevski svet in prebudi poplavo čustev. Ker sem vedela, da je skoraj vedno lažje izraziti svoja čustva v jeziku, ki ni naš materni jezik, saj še vedno lahko od besed v tujem jeziku držimo določeno distanco, sem se spraševala, ali je Petru težko napisati tako čustveno glasbo v srbščini. “To je bil zame res izziv,” prizna. “Srbsko govorim že vse življenje, ampak eno je govoriti jezik, nekaj povsem drugega pa znati ga spretno uporabljati. Znati ga uporabljati na prilagodljive načine. Ko se ukvarjaš z glasbo, poezijo, umetnostjo, kjer so besede tvoj glavni instrument, je zelo pomembno, da jih znaš dobro uporabljati.” Pojasnjuje, kako je srbski jezik vse življenje uporabljal za druge namene, nikoli pa za pisanje besedil. Vendar mu je na koncu uspelo najti svoj slog – izjemno prepoznaven. Skozi kratke verze in preproste besede prenaša čustva, ki v poslušalcu prebudijo občutke, za katere morda sploh ni vedel, da jih ima v sebi.

Moja besedila v srbščini so morda nekoliko minimalistična, upam si reči celo primitivna. Mislim, da so najbolj kompleksne pesmi tiste, kjer lahko s preprostimi besedami izraziš globoko misel, deliš čustvo, občutke ali vzdušje.

Kmalu, 22. maja, bo Petar Martić v beograjskem klubu Karmakoma v živo izvedel vse svoje pesmi v srbščini. “Ravno včeraj sem bil v Karmakomi,” se smeji glasbenik, “to je verjetno najbolj reprezentativen klub v Beogradu in imajo dober zvok.” Kljub karieri, ki traja več kot deset let, ta koncert dojema kot nekakšen svojevrsten debi. Petar je že nastopal v Beogradu, vendar so bili to manjši koncerti, kjer ni pel v svojem maternem jeziku. To je prvič, da je imel večji nastop, posvečen izključno njegovemu solo delu v jeziku, v katerem je odraščal – kar s seboj prinaša neizogibno mero živčnosti, a tudi neverjetno mero navdušenja. Na odru se mu bodo pridružili še drugi glasbeniki – saksofonist Jakov Feinberg, kontrabasist Danijel Izmailov ter bobnar in producent Leonid Lipelis.

Blok Pop in Cafe Bar Almira sta prava osvežitev na naši glasbeni sceni – EP-ji, ki se (tokrat v moji delovni sobi za odrasle) predvajajo na repeat. A kariera Petra Martića v maternem jeziku se šele začenja, zato sem prepričana, da je koncert v Karmakomi le prvi korak in da bodo kmalu neka nova dekleta odkrivala njegovo glasbo – in se ponosno pohvalila s svojim prefinjenim glasbenim okusom.