Ivana Mrčela in Marija Kulušić v pogovoru o umetnosti v javnem prostoru, odzivih družbe in ustvarjalnem procesu

Ko se sprehajam po Zagrebu in moje misli niso izgubljene v vsakdanjih skrbeh ali prilepljene na zaslon telefona, se trudim hoditi po ulici kot nekdo, ki še nikoli ni bil tukaj. Upam, da bom, čeprav so moji koraki šli tu mimo že tisočkrat, vseeno opazila kaj novega – balkon, poraščen s cvetjem, ki sem ga nekako spregledala, skriti prehod, ki vodi v še bolj skrito notranje dvorišče, ali okras na kakšni dotrajani fasadi. Radovedna in malo igriva si predstavljam, da me bo mesto, kjer sem napisala vse svoje spomine, presenetilo in me prisililo, da nanj pogledam z drugačnimi očmi.

Prav to prinaša projekt Okolo//Around: z umetniškimi instalacijami in intervencijami v javnem prostoru spreminja zagrebške ulice v odprto galerijo in vrača navdušenje nad novim in nepričakovanim. Znani kraji nenadoma postanejo drugačni, zaradi česar se ustavimo, dvignemo pogled s telefonov in se ponovno ozremo naokoli. Kot vsako leto doslej, nova izdaja projekta – od 20. do 30. avgusta – je na ulice Zagreba prinesla kanček ustvarjalne osvežitve. Od skupno 12 instalacij sta dve tekstilni instalaciji, na videz povsem različni, pritegnili pozornost mimoidočih – tako tistih, ki so se prvič prebijali skozi mesto, kot tistih, ki poznajo vsak njegov kotiček. Na Varšavski ulici je umetnica in oblikovalka Ivana Mrčela postavila presenetljivo rožnato instalacijo z naslovom Naše sestre, na Zrinjevcu pa je modna oblikovalka Marija Kulušić posebno drevo oblekla v praznično preobleko in ga poimenovala Sklonište/Zavetje. Tudi navdih za dela je bil drugačen: medtem ko je Mrčela svoje izhodišče našla v ženski solidarnosti – tisti, ki skozi zgodovino zagotavlja preživetje skupnosti in posamezniku omogoča, da ne nosi bremena življenja sam – je Kulušićeva navdih našla v varnosti, toplini in mehkobi zatočišč, kakršna smo si v otroštvu zgradili iz rjuh, najdenih v omarah in predalih. Da pa bi ugotovili, kaj imata skupnega, smo jih povabili za isto mizo. Njun pogovor je tekel točno tako, kot smo upali – k temu, kar jima je bilo skupnega: težavnost in lahkotnost ustvarjalnega procesa, vihar čustev, ki se je vrtinčil med ustvarjanjem, misli o družbenih odzivih na dela, razstavljena v “galeriji”, kot je ulica, in pomen, ki ga njuno delo navsezadnje nosi.

Inia Herenčić

Ivana: Marija, to je tvoja prva instalacija v javnem prostoru. Kaj te je navdihnilo, da si se odzvala povabilu festivala in prvič razstavila svoje delo na ulici?

Marija: Nekoč sem imela priložnost delati v prostoru velikih dimenzij – stropi so bili visoki šest metrov, in takrat sem se prvič morala domisliti načina, kako ga porazdeliti. Edina rešitev je bila nekakšna karnisa. Imela sem staro tkanino, ki sem jo pobarvala z rjo, in poskus barvanja se je izkazal za zelo zanimivega – ustvaril je edinstven vzorec. Ta izkušnja mi je ostala v spominu, zato sem se, ko sem prejela povabilo za sodelovanje na festivalu OKOLO, odločila, da se še enkrat preizkusim s podobnim izzivom. Že od začetka sem se zavedala, da se instalacija lahko “izgubi” v odprtem prostoru, zato sem vedela, da mora biti velika, da bo imela učinek.

Že sama lokacija, pa tudi drevo z značilno votlino, sta me spodbudila k igri z idejo zavetja. Na koncu sem se odločila, da bom zavese naredila iz recikliranih bombažnih rjuh – nekatere sem dobila z donacijami, nekatere pa sem odkupila. Vedela sem, da ne želim uporabiti poliestra, temveč že uporabljene tkanine, karkoli drugega preprosto ni prišlo v poštev, ker ni bilo v skladu z mojim delom in mojo filozofijo dela. Prav zaradi velikih dimenzij nisem mogla vnaprej vedeti, kako bo videti v vesolju, a na neki točki sem ga moral “razglasiti” za končanega. Ko sem dosegla 6,5 metra višine in približno 7 metrov širine, sem spoznala, da ni več prostora za širitev. Mislim, da je izpadlo čudovito, čeprav nisem mogla predvideti vseh elementov – navsezadnje gre za zunanji prostor, izpostavljen vremenskim vplivom.

Ivana: Ravno to sem te hotela vprašati – ko si omenila vremenske razmere, sem opazila, da so bile nekatere rjuhe temnejše. Si jih sama obdelala ali “gredo zasluge” za to vremenu?

Marija: Ne, nisem posredovala. Na neki točki sem razmišljala, da bi jih pobarvala z naravnimi pigmenti, ker imam poleg hiše oreh, a sem na koncu obupala. Glede na velikost namestitve se mi zdi, da je bila to dobra odločitev.

Ivana: Koliko časa si potrebovala, da si vse skupaj dokončala?

Marija: Približno deset dni.

Ivana: Instalacija me je spomnila na moje otroštvo in tista “zavetišča”, ki smo jih gradili iz rjuh – kot naša majhna “stanovanja”, kjer smo živeli svoje skrivne zgodbe.

Marija : Ja, moja prva asociacija je bila točno to. Takšna zavetja sem tudi sama gradila v sobi, tako da sem rjuhe raztegnila od enega roba postelje do drugega. To so bili varni in lepi kraji. A tukaj sem želela iti še korak dlje – z nabiranjem blaga dodati praznični element, ki se spodobi za Zrinjevac. Starinska zavesa pričara vzdušje starih kavarn in hotelov. Na ta način sem združila nostalgijo in slovesnost z nečim naivnim in otroškim.

Inia Herenčić

Ivana: Ko sem se sprehajala po parku, sem opazila, da otroci dejansko vstopajo v duplo drevesa in instalacijo doživljajo kot skrivališče.

Marija: To mi je čudovito videti. Že samo dejstvo, da je instalacija na ogled javnosti, pomeni, da bo izzvala reakcije, delo te velikosti pa je skoraj nemogoče spregledati. Podobno je tudi s tvojo instalacijo na Varšavski ulici – težko je iti mimo nje, ne da bi pritegnila pozornost in ljudi spodbudila k reakciji.

Ivana: Da, pritegnila je pozornost že med samo montažo, čeprav smo izbrali pozne večerne ure v torek.

Marija: Misliš, da je občinstvo najbolj pritegnila tema tvojega dela ali njegov vizualni vidik? Kako prišla do odločitve, da se osredotočiš posebej na vprašanje ženske solidarnosti?

Ivana: Moja umetnost ima skoraj vedno aktivističen značaj – ukvarjam se s pravicami živali, feminističnimi vprašanji ali dajanjem glasu tistim, ki so pogosto marginalizirani, kot so na primer tekstilne delavke. Ko sem razmišljala o tem delu, se mi je zdelo, da je pravi čas, da ženskam spet dam glas. Hkrati pa je mogoče instalacijo gledati tudi skozi prizmo tekstilnih lutk, ki so tukaj predimenzionirane.

Marija: Ali to pomeni, da si motiv lutke zavestno izbrala kot nekakšno kritiko – način prikaza položaja žensk v patriarhalni družbi?

Ivana: O tem vidiku sem začela razmišljati šele kasneje. Sprva je odločitev narekoval material – figure so morale biti dovolj lahke, da so lahko stale v zraku, in prav to jih je oblikovalo v figure, podobne tekstilnim punčkam. Navsezadnje je to šele začetek; nameravam jih narediti še več, vendar je v tem primeru njihovo število dejansko določila sama ulica. Že od samega začetka sem vedela, da želim, da so rožnate, druge elemente dela pa sem gradila postopoma, med procesom. Poleg tega, da gre za kritiko družbe, sem želela, da bi Naše sestre občinstvo spodbudile k zavedanju nečesa, česar morda ne opazijo v svoji okolici – ali v sebi. Spominjam se odvetnice, ki mi je po ogledu dela povedala, da v svojih dvanajstih letih prakse še nikoli ni občutila ženske solidarnosti. Hkrati mi je to delo osebno prineslo veliko lepe energije – ženske so me kontaktirale, tako tiste, ki jih poznam, kot tiste, ki jih še nikoli nisem srečala. Njihovi komentarji in podpora so me resnično okrepili. To je tisto, kar ostane in česar se spominjaš.

Marija: Ko delaš, ne moreš pobegniti od sebe. Ne glede na to, ali delam na novi kolekciji ali instalaciji, ki bo postavljena v javnem prostoru, bo le-ta vedno odraz mene. Žal je bila tvoja instalacija delno uničena le nekaj dni po namestitvi. Kako si to doživljala?

Ivana: Iskreno, pričakovala sem, da bo izzvala reakcijo. Ko nekaj postaviš na ogled, se zavedaš, da se bodo ljudje odzvali, čeprav nikoli ne veš, kako. Navsezadnje, umetnost tudi mora izzvati reakcijo. Seveda pa vedno na skrivaj upaš, da bodo te reakcije pozitivne in da ima družba, v kateri živiš, čut za umetnost in umetnike. Delo, ki ga postaviš v javni prostor, postane del skupnosti – in način, kako ljudje z njim ravnajo, je pravzaprav dober pokazatelj stanja družbe. In ulica je kraj, kjer tako ali tako ne moreš veliko nadzorovati.

Marija: Res je, ampak resnica je, da nikoli ne moreš nadzorovati vsega. Ne glede na to, kaj počneš, boš vedno pod drobnogledom. Imeti nekaj izpostavljenega na ulici je le stvar fizične izpostavljenosti. Mislim, da smo pravzaprav vedno izpostavljeni. Edino, kar je na koncu pomembno, je, kako se odzovemo na komentarje.

Ivana: Strinjam se, zdaj ko pomislim – ničesar ne bi spremenila. Morda bi lahko bila še bolj kritična. (smeh)

Marija: In prav takšne reakcije občinstva, ki smo jim priča v tvojem primeru, kažejo, zakaj so takšni festivali potrebni. Če bi bila javnost pogosteje izpostavljena umetnosti v javnih prostorih, bi jo nehala dojemati kot zanimivost. Navadili bi se na njo – in sčasoma bi se, verjamem, njihovi odzivi spremenili. Dejstvo, da se o vandalizmu umetniških del toliko govori, pomeni, da se še vedno zavedamo njegovega pomena. Pred tem ne smemo zamižati na eno oko. Avtor, ki je vložil trud in čas, ni edini, ki je prikrajšan, če je instalacija uničena – prikrajšani so tudi vsi, ki bi jo lahko ali želeli uživati.

Ivana: Vesela sem, da si omenila trud in čas. Med ustvarjanjem dela Naše sestre sem preživljala celo vrsto čustev – od trenutkov, ko mi je bilo delo všeč, do tistih, ko sem podvomila o vsaki njegovi podrobnosti. Bil je pravi vrtiljak čustev. Ko sem ga končno dokončala, sem začutila potrebo po odmoru in nekaj novih premislekih. Ustvarjalno delo je lahko naporno, a pomembno je, da je na koncu, ko stojiš pred svojim delom, to tvoje – da nosi tvoj pečat.

Marija: Da, ta vprašanja so neizogibna. Karkoli že narediš, v trenutku, ko končaš, začutiš olajšanje. Potrebuješ čas, da se zbereš, in šele nato greš lahko naprej. Ampak vsakič, ko greš skozi isti postopek – vedno začneš znova, od začetka.

Ivana: Strinjam se, in čeprav je lahko težko, tega postopka ne bi nikoli spremenila. V njem se toliko naučiš o sebi. Z leti sem spoznala, da sem dobila debelejšo kožo, da me kritika ne prizadene več tako kot nekoč. Vem, da bodo vedno bile. Ampak razlog, zakaj ustvarjam, je vedno isti – ljubezen in potreba, da to ustvarjalnost izraziš v sebi, ne glede na medij. Mislim, da bi bil nesrečna, če ne bi počela tega, kar počnem.

Marija: Po eni strani je prekletstvo, po drugi strani pa blagoslov – ker veš, kaj hočeš, našel si svojo pot.

Ivana: Da, in čeprav je včasih izjemno težko, greš vsako noč spat z zavedanjem, da ima tvoje delo smisel. Da imaš ti sam svoj namen.

Inia Herenčić