10 decembra, 2025
Ali kdaj pomislite, kaj ste potrebovali, ko ste šele začenjali z delom, v katerem ste zdaj zelo spretni? Ali kaj si na splošno v življenju želite, da bi vam nekdo povedal kot najstniku ali v zgodnjih dvajsetih? Sama imam seznam stvari, za katere bi si želela, da bi mi jih je kdo povedal, in mislim, da bo v dveh letih, ki me še ločita od velike tridesetice, ta seznam postal še daljši. Kot nekdo, ki je diplomiral iz umetnostne zgodovine, je moj seznam stvari, za katere bi si želela, da bi mi jih je kdo povedal na začetku in med študijem, sestavljen predvsem iz vsaj ene pozitivne afirmacije in vsaj kančka svetlobe na koncu tunela, šele nato pa nekaj besed o tem, kako imata umetnost in kultura še vedno mesto v našem prostoru. Vendar sem se v to prepričala sama, ko sem postala aktivna udeleženka sodobne scene. Želela sem verjeti, da ni vse tako črno in morda včasih tudi ni, toda glavna stvar, ki jo moramo sistematično na novo opredeliti, je način, kako govorimo o umetnosti. Potreba po umetnosti in kulturi obstaja že od začetka časa, danes pa je vse manj sredstev in priložnosti, pa tudi resnih institucij, ki bi stale za njo.
Zato je Mokrin House Art Colony tako osvežujoča na regionalni umetniški sceni, saj prinaša nekaj, kar se zdi, da pri nas doslej ni obstajalo: intenziven mentorski program, ki mladim umetnikom iz regije nudi redko in dragoceno priložnost, da sedem dni ustvarjajo v profesionalno strukturiranem, osredotočenem in spodbudnem okolju. Gre za dolgoročno zastavljeno platformo, posvečeno umetnosti, emancipaciji in skupnosti, ki deluje kot sodobna umetniška kolonija za mlade, perspektivne avtorje. Ideja je spodbuditi ustvarjanje in razmišljanje v dialogu s skupnostjo, pa tudi sprožiti širšo družbeno razpravo o umetnosti od najzgodnejšega obdobja dalje, z uvajanjem sodobne umetnosti v osnovne in srednje šole, posebej v ruralnih okoljih. To je zagotovo nekaj, kar bi si želela imeti na samem začetku svojega vstopa v kuratorske vode, a nikoli ni prepozno; takšne iniciative pogosto sprožijo plaz pozitivnih sprememb. Upam, da bodo zaradi te kolonije seznami stvari, ki bi si jih mladi umetniki želeli slišati v mladosti, v prihodnosti precej krajši, kot je moj.
Povezano: Aktualne razstave v Beogradu, ki jih je vredno obiskati
Prva kolonija bo potekala sredi januarja 2026 v Mokrin Houseu in bo trajala sedem dni. Žirija bo izbrala dvanajst mladih umetnikov iz regije, ki bodo na lokaciji ustvarjali pod okriljem intenzivnega mentorskega programa, ki ga vodijo Marina Marković, letošnja predsednica žirije, ter Ivana Ivković, Saša Tkačenko in Šejla Kamerić. Vsak udeleženec bo med kolonijo ustvaril novo umetniško delo, ki bo nato podarjeno sponzorjem projekta.
Da bi se vpliv kolonije razširil tudi izven profesionalne umetniške scene, bo vsak mladi umetnik pred prihodom v Mokrin ob podpori mentorjev ustvaril še eno posebno delo, ki bo donirano dvanajstim šolam v ruralnih območjih Srbije, da bi otroci v teh okoljih imeli več stika s sodobno umetnostjo. Med sedmimi dnevi v Mokrinu bodo udeleženci raziskovali različne medije in prevpraševali sodobne umetniške koncepte, od slikarstva in kiparstva do performansa in intermedije. Ker se zaveda pomena strokovnega razvoja, kolonija vključuje tudi predavatelje iz sveta poslovanja, ki bodo mladim umetnikom ponudili vpogled v znanja, nujna za vzdržljivo kariero. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Marino Marković, Ivano Ivković, Sašo Tkačenkom in Šejlo Kamerić, mentorji, ki bodo letos vodili umetniško rezidenco v Mokrinu.
Zdi se mi, da v času hiperproduktivnosti, ko je poudarek na hitrosti in logiki trga, ta kolonija ponovno vrača fokus na počasnejše, globlje delo, na pogovor, na učenje, ki se zgodi v bližini drugega umetnika. Ustvarja se prostor, v katerem stvari ne nastajajo iz panike, temveč iz radovednosti. V katerem mladi avtorji ne rabijo takoj vedeti, kaj so in kam gredo, temveč lahko raziskujejo brez pritiska ter gradijo svojo prakso v dialogu z mentorji in kolegi. Saša Tkačenko govori prav o tej vrsti odprtosti, brez katere ni resničnega srečanja: “Želim verjeti, da lahko, če smo odprti do ljudi, vedno dobimo nekaj dobrega od njih. Tako tudi v tem primeru z odprtim srcem pričakujem naše srečanje in prepričan sem, da se bomo drug od drugega veliko naučili.” Njegova ideja učenja ni vezana na institucijo, avtoriteto ali strogo metodologijo, temveč na proces, ki se razvija v trenutku in v bližini drugih. “Izobraževanja se ne lotevam uradno, niti se nisem, ko sem predaval na fakulteti. Umetnost je fluidna disciplina, ki nam omogoča svobodo razmišljanja zunaj konvencionalnih principov in splošno sprejetih družbenih norm. Tukaj sem, da z drugimi delim svoje izkušnje, a zelo me zanima tudi, kaj je trenutno v fokusu novih generacij. Veselim se odprtega pogovora, argumentiranega soočanja idej in mnenj, intenzivne dinamike dela in strastnega pristopa k temam, ki jih bomo odpirali.”
Njegova povezanost z mlado sceno je naravna, skoraj refleksna. Skozi leta, pravi, ga nič ni naučilo toliko kot neposreden stik z ljudmi in situacijami, ki odpirajo nove možnosti: “To je nekako naravno, mislim to, da slediš sceni, še posebej tisti, iz katere si sam izšel. Scena je živa stvar, neka vrsta katalizatorja vsega dobrega, pa tudi slabega okoli nas. Ko sem živel v Beogradu, sem bil povsod po mestu. Nisem zamujal otvoritev, akcij po mestu, performansov … Še posebej, ko sem bil na začetku, takrat sem vpijal vse, dobesedno vse.” Ta lakota po izkušnji ga še vedno vodi, le da se je geografsko premaknila: “Po drugi strani je Zagreb zame vse manj novo okolje; sčasoma sem spoznal nekaj čudovitih ljudi, sama scena pa je precej živahna in vedno se pojavi neko novo ime. Trudim se biti čim bolj odprt do vsega okoli sebe, ravno zato, da so presenečenja pozitivna.”
Povezano: Aktualne razstave v Zagrebu, ki jih želimo obiskati to zimo
Ivana Ivković vidi kolonijo kot prostor dolgega diha, kot nekaj, kar lahko končno ponudi tisto, česar sistem ne more ali ne poskuša več ponuditi. “Pričakujem, da bo ta kolonija postala prostor, v katerem lahko mladi umetniki svoje ideje razvijajo kontinuirano, ob podpori in dialogu, ki se v običajnih okoliščinah redko zgodi.” V trenutku, ko je institucionalna podpora izjemno šibka, že sama prisotnost časa za delo deluje kot luksuz. “Naš sistem jim tega večinoma ne omogoča, zato že samo dejstvo, da imajo tukaj čas, pogoje in mentorje, spreminja dinamiko ustvarjanja.” Izpostavlja nekaj, kar je morda najpomembnejše pri takšnih programih: skupnost brez hierarhije. “Pričakujem, da bo kolonija odprla prostor za novo vrsto skupnosti, tisto, ki ni utemeljena na hierarhiji znanja, temveč na izmenjavi izkušenj, generacijski empatiji in ustvarjanju varnega okvira za eksperiment.”
Iz njene perspektive lahko kolonija vpliva tudi na širši regionalni umetniški prostor, zlasti v trenutku, ko umetniška scena nosi breme izčrpanosti. Situacija, pravi, ni le težka, temveč tragična. “Umetniški sceni v regiji vsekakor primanjkuje stabilna, dolgoročna podpora in infrastruktura, ki bi umetnikom omogočila, da načrtujejo, razvijajo in uresničujejo svoje delo brez stalne negotovosti.” Leto, ki je za nami, opisuje kot skoraj brez primere: “Če govorim iz izkušenj lastne države, je situacija za umetnost letos problematična na toliko ravneh, čeprav že dolgo ni dobra, je zdaj tragična: brez izvedbe razpisov, brez sredstev za produkcijo, številni festivali z dolgo tradicijo pa so ostali brez kakršne koli podpore in popolnoma odpovedani.” Zato govori o spremembah, ki delujejo bolj kot nujnost kot idealizem: “V tem duhu bi uvedla stalno vlaganje v procese, raziskovalne projekte in interdisciplinarne platforme ter mrežo mentorjev, ki delajo z mladimi zunaj pogosto togih institucionalnih okvirov. Za vedno bi ukinila mukotrpno ‘preživetje’ iz cikla v cikel, saj tak model ne gradi scene, temveč jo izčrpava.” V njenem glasu je slišati tako opozorilo kot upanje: da je čas, da se v ospredje vrnejo zaupanje, tveganje in solidarnost. “Nujno se moramo upreti narativu ‘sam svoj menedžer’ in imperativom uspeha za vsako ceno, ki normalizirajo izčrpanost, samoizkoriščanje in nenehno dokazovanje ter vplivajo na kakovost umetniške produkcije. Tisto, kar najbolj potrebujemo, je vlaganje v umetnike, zaupanje vanje, prostor za tveganje in razvoj ter pogumno spodbujanje in dokazovanje pomena svobode in kritičnega mišljenja.”
Za Marino Marković je ta program veliko več kot le še ena kolonija, kar se kaže v njeni zelo osebni motivaciji za sodelovanje. “Takšni programi so na naših prostorih izjemno redki, iz lastne izkušnje pa vem, kako pomembni so rezidenčni in mentorski programi pri dozorevanju umetnikov. Zato želim mladim kolegicam in kolegom ponuditi priložnost in podporo, ki sem jo tudi sama iskala, a mi ni bila vedno dostopna.” Mokrin vidi kot kraj, ki omogoča ravnovesje in koncentracijo: “Mokrin House je idealno okolje za ta projekt, saj nudi redko ravnotežje med kolektivno izmenjavo in individualno koncentracijo. Njegova odmaknjenost od vsakdanjih motenj in popolna infrastrukturna podpora zagotavljata zaščiten prostor, v katerem se dinamika skupinskega dela pod strokovnim mentorstvom lahko nemoteno razvija.” Tisto, kar tam nastane, je hkrati umetnost, dialog in skupnost – nekaj, kar se je dolgo čakalo
Po njenem mnenju prijave, ki so prispele, dokazujejo, da mlada scena ne le obstaja, ampak ima tudi jasen zagon, samozavest in ambicijo. “Veliko število kakovostnih prijav jasno kaže močan apetit mladih umetnikov po resni in strokovno vodeni podpori, ki jim bo omogočila poglobitev njihove prakse, njeno jasno artikulacijo in vzdržnost.” Izpostavlja, da izbor vsekakor ne bo lahek: “Izbira dvanajstih mladih kolegov bo velik izziv, saj konkurenca ni le številčna, temveč izjemno kakovostna, kar dodatno potrjuje moč in vitalnost sodobne umetniške scene.” Morda najpomembneje: mladi danes ne iščejo le prostora za delo, temveč tudi skupnost. “Jasno je tudi, da najmlajši umetniki ne iščejo zgolj prostora za ustvarjanje, temveč prostor za izmenjavo idej in medsebojno podporo, kar to kolonijo postavlja kot ključno mesto za razvoj trajnostnih umetniških praks in afirmacijo novih perspektiv.”
Šejla Kamerić prinaša posebno dimenzijo, saj njena generacija nosi izkušnjo, ki je oblikovala celotno regijo. Na vprašanje, katere razlike opaža med svojo generacijo in novo generacijo, odgovarja zelo jasno: “Moja generacija je odraščala in delovala v prostoru, ki je bil fizično omejen, razdeljen, obremenjen s travmami vojne zapuščine in težkega prehoda. Ustvarjali smo iz nujne potrebe po govoru, pričanju, biti slišan in s tem preživetju.” Čeprav se je svet spremenil, negotovost, pravi, ni izginila. Razlika je v hitrosti in logiki trga, ki danes oblikuje umetniško polje: “Danes imajo mladi umetniki možnost biti veliko bolj vidni; scena je hitrejša in intenzivnejša. Občuti se drugačna vrsta nujnosti. Ta izvira iz hiperprodukcije, stalne potrebe po prisotnosti in boja za prostor na negotovem trgu.”
Zato je pomembno, da se kulturni kapital vrne skupnosti, iz katere umetnik izhaja: “Pogosto govorim o pomembnosti vračanja kulturnega kapitala, ker menim, da je za umetnika ključno, da ima močno bazo, iz katere prihaja, kraj, ki ga podpira in prepoznava.” Globalna scena je privlačna, vendar brez lokalne opore lahko vse hitro ostane krhko. Njeno sporočilo o regionalni sceni je morda najjasnejše in najbolj intimno: “Tisto, kar se izgublja, a kar je treba nenehno graditi in krepiti, je kolektivnost, vera v skupnost.” In dodaja: “In morda najpomembneje: nismo v privilegiranem položaju, kjer bi si lahko privoščili razkošje, da ne bi verjeli v moč umetnosti. Voditi nas mora prepričanje, da umetnost lahko spremeni, okrepi, popravi.”
