Razlika med obrtjo in umetnostjo je v 9 minutah in 9 stopinjah

Anksiozni svet intimnosti, distorzija telesne samopodobe in trajnostni odnos med odgovornostjo do okolja in umetnostjo so le nekatere od tem in vprašanj, ki jih iz skic in idej v svoja dela dobesedno pretaplja ter  raziskuje mlada slovenska interdisciplinarna umetnica Meta Mramor.

Njeno ustvarjanje se nahaja nekje na presečišču med unikatnim oblikovanjem in umetnostjo. Izpopolnjevanje znanja o tehnikah obdelave stekla in drugih medijev jo je v času študija odpeljalo v Nemčijo, na Češko in v Estonijo. V sklopu skupinskih projektov je razstavljala v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, Reki, Pragi, Berlinu, Leipzigu, Bruslju, Lommlu, Tbilisiju in številnih drugih mestih, lani pa so bila njena dela med izbranimi za mednarodno razstavo The Venice Glass Week HUB Under 35 v Benetkah. Trenutno se njeno življenje razprostira med domačo Ljubljano in Vroclavom na Poljskem, kjer začenja z doktorskim študijem. Pred torkovim odprtjem razstave v Mestni hiši v Ljubljani, si je uspela v svojem natlačenem urniku utrgati nekaj časa v tem deževnem vikendu, za klepet z mano.

Courtesy of Meta Mramor

Že od začetka njenega študija, ko se je na smeri Unikatno oblikovanje srečala z dvema medijema, keramiko in steklom, jo je bolj pritegnilo slednje. Ravno ta prvi izziv nedostopnosti direktnega stika s steklom pri oblikovanju je vzbudil njeno zanimanje in bolj, ko ga je spoznavala, bolj so jo privlačile neštete možnosti obdelave in tehnik. “Ne predstavljam si, da bi se omejila na le eno tehniko,” mi opisuje svoj pristop do ustvarjanja, “vedno me zanima ravno to povezovanje različnih tehnik. Recimo trenutno raziskujem neon bending, torej izdelujem steklene tube za neonske luči,” pove z nasmehom in doda, da jo pogosto raziskovanje posamezne tehnike in sam proces učenja vodita do končnega dela. Njena dela pa vsekakor govorijo sama zase. Ne glede na to ali je tema globoko intimna, kot pri delih Menstruacija (2020) in Distorzija telesne podobe (2022) ali pa globalna, kot pri delu Ohranitev (2024), Meta vedno nežno povabi opazovalca v svojo umetnost, da začuti njeno sporočilo. Večkrat tudi z interakcijo.

Pri skupnem projektu z naslovom Raz-bitje (2023), ki ga je zasnovala z umetnico in oblikovalko Brigito Gantar, sta raziskovali življenjsko dobo izdelka, oziroma prevpraševali ali lahko materija biva še naprej po tem, ko se razbije. Ena od treh različnih instalacij znotraj projekta so bile glinene krogle oziroma sfere, popolne oblike, ki so visele ena ob drugi s stropa v prostoru. Na razstavi sta obiskovalce povabili v interakcijo z delom in jih vzpodbudili, naj se dotaknejo instalacije in zanihajo krogle, pri čemer bodo udarjale ena ob drugo. Zanimalo ju je, kako daleč si bodo udeleženi upali. Ko se je performans začel so prostor napolnili zanimivi zvoki votlih glinenih krogel, ki so nežno udarjale ena ob drugo. Ko pa so se obiskovalci premaknili v drug prostor, kjer je Meta izvajala naslednji performans, je bilo iz prejšnje sobe slišati razbitje gline, ko si je nekdo v samoti dal duška. Ob tem Meta pravi, da jo vedno bolj vleče v interaktivno umetnost, saj želi v sodobni umetnosti galerijski prostor “osvoboditi podstavkov” in premakniti meje tega, kaj je dovoljeno in kaj ne.

Sedaj na doktorskem študiju raziskuje prikrito znanje o steklu, kot ga imenuje, torej vse tisto znanje, ki še ni “utelešeno”, temveč ga lahko pridobiš samo z izkušnjami. “Znanje o steklu je kot ledenik. Kar je splošno znanega je le vrh ledene gore, a toliko je še neraziskanega, steklo ponuja toliko možnosti,” mi opisuje. Vsaka tehnika po sebi je mojstrstvo, ki ga lahko izpopolnjuješ, da bi jo obvladal. Hkrati mi pravi, da ga ne vidi le kot medij, temveč celo kot sebi enakovreden subjekt. “Počutim se, kot da stopam v dialog z njim. Določene stvari lahko predvidevaš, ampak odnos s steklom je podoben človeškim odnosom. Ne veš kako se bo material točno odzval,” in ravno ta proces je tisti, ki Meto najbolj zanima.

Včasih jo celo zelo podoben proces pripelje do različnih rezultatov, podobno, kot se ji je zgodilo na izmenjavi v Nemčiji. Dan pred zaključno razstavo letnika je bil njen končni izdelek še vedno v peči, zato je profesorici pokazala osnutek izdelka, ki ga je pripravila prej pod istimi pogoji, na katerega je prejela komentar: ‘Just don’t put it on the floor because it looks like craft/ Samo ne postavi ga na tla, ker izgleda kot obrtniški izdelek.’ “V umetnosti se na obrtniško delo še vedno včasih gleda zviška, čeprav menim, da potrebuješ obrtniško znanje, da lahko sploh ustvarjaš. Priznam, da me je ta komentar kar prizadel.” Izdelek, ki je bil v peči, je bil nastavljen na podoben program kot prejšnji, le da se je pekel 9 minut manj in na 9 stopinjah razlike. A dobila je popolnoma drugačen rezultat. Steklo se je preveč stalilo, nastale so kaplje in namesto enega kosa, je naslednji dan iz peči vzela 4 kose. Ker je mislila, da slabše kot je, ne more biti, je te štiri kose postavila v kompozicijo v prostor. Ko je profesorica pred začetkom razstave videla njeno delo, je rekla “Wow, now this is art./Wow, no, to pa je umetnost.” “V tem primeru sem spoznala, da je očitno razlika med umetniškim delom in obrtjo v 9 minutah in 9 stopinjah,” se zasmeje.

Chocolate, Courtesy of Meta Mramor

25. marca bo v steklenem atriju ljubljanske Mestne hiše odprtje njene samostojne razstave z naslovom Smrt podobe, kjer bodo kronološko predstavljeni štirje njeni projekti. Izbrana dela so nastala v različnih državah, povezuje pa jih osebnoizpovedna tematika, oziroma različna čustvena stanja v katerih je bila Meta medtem, ko jih je ustvarila. Nekatera dela bodo prvič predstavljena v Sloveniji, zato vam toplo priporočam, da se odpravite v center Ljubljane in sami začutite, kako Meta, skozi hladnost in čvrstost stekla, subtilno pripoveduje zelo čustvene zgodbe. V nadaljevanju pa vam prinašamo poseben drobec tega, kar nas čaka na razstavi.

Photo: Roman Rus