Jadranska magistrala: Filmski doživljaj kroz vetrobransko steklo

Vsako leto, s prvimi poletnimi dnevi, takoj po šoli, se je moja družina odpravila po serpentinah jadranske magistrale – na morje. Pot od Zagreba do Biograda na Moru pravzaprav ni dolga, lahko bi brez zadržkov rekla, da zajema le majhen del jadranske magistrale, vendar se ta občuti takoj, ko preidete Karlovec.

Jadranska magistrala je pomenila natrpan avto ali natrpan avtobus. Ob pogosto zavezanih potovalkah in kovčkih na strehi stoenk, bolhic ali fičkov je jadranska magistrala pomenila neudobno pot in največjo srečo na svetu. Spomnim se, da nas je stric enkrat vse peljal na morje, stisnjene v bolhci. Ves čas sem se držala za rob spakiranega kovčka. Meja med prtljažnikom in zadnjimi sedeži se je brisala. Udobno in praktično, brez skrbi! Nekdaj je bil popotniški oddih v Borju, nato v Macoli, zdaj pa počivališča dobivajo nova imena, spreminjajo identiteto, vse v skladu z novim časom in novimi generacijami.

Ne glede na minevanje časa, menjavo generacij ljudi in vozil, ne glede na konkurenčno avtocesto, jadranska magistrala je tu, vztrajna, trajna, za vedno. Povezuje zapuščene in nove kraje, povezuje preteklost in prihodnost, povezuje nepovezano.

Avtocesta, kot jo vsi na kratko imenujemo, se začne v Trstu preko Pule, Reke, Zadra, (Biograda na Moru), Splita, Ploč in Dubrovnika ter vodi do Ulcinja, v skupni dolžini 1006 km. To je pomembna cesta, cesta, ki je vplivala na številne generacije ljudi od začetka do končnega cilja. Umetnik Mark Požlep je nedavno postavil razstavo v ljubljanski Cukrarni, ki jo je navdihnila, ali pa bi njegova dela lahko razumeli celo kot hommage magistrali. Odvisno kako na to gledaš; z začetnega ali ciljnega položaja. Zapletena zgodba o jadranski magistrali je Marka Požlepa popeljala na dolgo pot in globoko raziskovanje, v katerega so bili vključeni tudi strokovnjaki z drugih področij in pripovedi prič iz prve roke, ki so mu dala najrazličnejše informacije o cesti, ki poteka skozi pet držav in se dotika vsaj toliko generacij.

Photo: y0y production

Kot doslej je Požlep tudi letos pri raziskovanju združil moči s strokovnjakom iz drugih disciplin; ekonomistom Igorjem Feketijem, skupaj sta zbrala podatke o gospodarskih in družbenih spremembah ter vplivih med in po izgradnji ceste. Za predstavitev različnih zgodb in dejstev na razstavi se je umetnik odločil za dva medija: performans in risbo. Požlepova pesniška interpretacija popelje opazovalce v svet nejasnih meja med realnostjo in naključjem kot intimno izkušnjo umetnika, v svet, kjer ima sporočilo sobivanja in spoštovanja različnosti prednost pred preprostim podajanjem dejstev. Umetnik se tako odpove prezentaciji zbranih materialov, ostanejo le metafore in občutja. Razstava nosi trmast naslov Permanent Vacation, pravzaprav popolna metafora za ta občutek.

Ob branju in opazovanju vašega dela Permanent Vacation sem bila najprej kar malo presenečena, saj sem za trenutek pomislila, da gre za koncert. Lahko podrobneje pojasnite koncept forme razstave in dela ter kako ste se odločili za tako vmesni način realizacije in predstavitve dela?

Projekt se je začel z raziskavo jadranske magistrale. S prijateljem in sodelavcem, ekonomistom Igorjem Feketijo, sva sedla v avto in se odpeljala 1006 kilometrov od Trsta, na meji Slovenije in Italije, do Ade Bojane, na meji s Črno goro in Albanijo. Sedem različnih sklopov, ki so se oblikovali med raziskovanjem: Jadranska magistrala, gastarbajterji, dinamitaši, hotel Haludovo, nudizem, Jadrolinija in begunci, je bilo predanih v roke pesniku Muanisu Sinanoviću, ki je napisal sedem pesmi, za katere je glasbo napisal Gašper Piano. Video performans, koncert za neme opazovalce, je bil izveden na posebnih lokacijah ob jadranski obali; na ladji Jadrolinije, pred ruševinami hotela Palace na Haludovem, v Mitićevem motelu, ob Jadranski magistrali in v Bakarskem zalivu, s pogledom na rafinerijo. Sedem prej opisanih skladb je bilo izvedenih v sestavi električne kitare, Piano in vokal, Požlep. Kot je zapisala Neva Lukić; nanašajoč se na fenomen letnih teras – Požlep ni več tihi pripovedovalec, kot v risbah in zapisih, ampak postaja sodobni trubadur jugoslovanske Route 66 . Risbe so nastale na podlagi različnega likovnega gradiva, ki sem ga zbral med raziskovanjem in ponazarjajo pregled zgodovinskih dogodkov.

V preteklosti je magistrala v hrvaških domovih dominirala zaradi istoimenske dokumentarne serije, ki je verjetno med vsemi gledalci povzročila nemalo nostalgije. Kaj vam osebno pomeni magistrala? In zakaj ste se odločili prav zanjo kot motiv svojega ustvarjanja?

Ta cesta predstavlja hrbtenico razvoja obalnega turizma v Jugoslaviji. 1006 kilometrov jugoslovanske Route 66 se razteza od Trsta do črnogorske meje in poteka skozi Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Črno goro. Politična usmeritev ob njeni gradnji je bila naslednja: s psihološkega in estetskega vidika mora biti Jadranska magistrala zasnovana tako, da se skozi vetrobransko steklo razkriva kot film, v katerem lahko potniki uživajo ves čas potovanja. Skozi razvoj jadranske magistrale je mogoče slediti številnim družbenopolitičnim spremembam v Jugoslaviji, predvsem pa, kot že omenjeno, skozi razvoj obalnega turizma, ki je sovpadal s prehodom iz socializma v kapitalizem. Fascinantna je tudi z vidika protislovij časa: socialnega turizma in razcveta množičnega turizma; socializem in Bob Guccione, ki je v sedemdesetih letih zgradil hotel Haludovo Palace na Krku; trikotnik Haludovo – Goli otok (politični zapor in delovno taborišče v desetletjih po drugi svetovni vojni) – Brioni (po drugi svetovni vojni je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito Brione postavil za svojo osebno državno poletno rezidenco); lokalni pastirji s tradicijo in nudistični turizem, ki je ustvaril 70 % prihodkov od turizma; gradnja hotela in lov na dinamit…

Photo: y0y production

Kaj je za vas Permanent Vacation in kako ta izraz povezujete z magistralo? Za nekatere je asociacija na magistralo dolgo in trdo delo. Ali lahko v tem primeru Permanentne Vacation beremo kot ironično povezavo z magistralo?

Permanent Vacation je bolj povezan s ponovnim premislekom o cilju. Kaj potrebujemo in kaj smo pripravljeni storiti, da dosežemo ta cilj? V prenesenem pomenu vključuje jadransko magistralo kot nosilko te ideje in skozi zgodovinski, politični, socialni in ekološki prelom obdobja od leta 1945 naprej, do razpada Jugoslavije, izpostavlja spremembe, ki so se dogajale na tem področju.

Socialni turizem je bil ob avtocesti precej razvit, s prihodom kapitalizma pa zdaj avtocesto povezujemo z dvotedenskimi hitrimi poletnimi počitnicami, kar je povsem nasprotno od tega, kako je bilo bivanje ob avtocesti zamišljeno? Kakšen je vaš pogled na te odnose in kako ste se jih lotevali pri svojem delu?

Verjamem, da je to slika časa, v katerem živimo, in zdi se mi zelo pomembno, da o teh vprašanjih premišljujemo, še posebej, ker smo že imeli primer sistema, ki je bil nasprotje kapitalizma in masovnega turizma, ki se dogaja zdaj.

S performansom odpirate tudi vprašanje glasbe in zabave ob magistrali. Kako vidite razvoj in siceršnjo zabavno ustvarjalnost tistega časa in ali je ta preživela?

Glasba, ki se je vrtela na terasah v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, se tako po kvaliteti izvajanja kot po vsebini zelo razlikuje od glasbe, ki se na terasah predvaja danes. V množičnem turizmu je žal bolj pomembna kvantiteta kot kvaliteta.

Photo: y0y production

Verjamem, da ste kot deček, če nič, potovali po magistrali, tej vijugasti serpentinasti cesti, ki se vleče od Trsta do Budve in povezuje pet držav. Kakšna čustva in spomine nanjo vežete od takrat in kako jo vidite danes? Magistrala kot priča velikih sprememb, časa, vendar vztraja, le v drugih kontekstih…?

Rodil sem se leta 1981 tako da sem še šel na morje po magistrali. Velika avtocesta je bila zgrajena šele mnogo let kasneje in magistrala ima v mojem spominu zelo močno komponento, to je cesta, ki me je pripeljala na Jadran. Zdaj jo vidim skoraj kot muzejski artefakt, pričo velikih sprememb, idej in drugačnih časov.

Na poetičen način brišete meje med prostorom in časom magistrale, hkrati pa v sodelovanju s strokovnjaki in profesionalci prinašate podatke in informacije o magistrali, ki jih, verjamem, večina ne pozna. Vsaj ne večina mlajših generacij. Kako vam je uspelo uskladiti tisti nostalgični, čustveni trenutek s tistim nevtralnim, nekateri bi rekli hladnim momentom številk in informacij?

Gre za obdobje z zelo močnim čustvenim nabojem, ki ga ljudje različno doživljamo. Menim, da je pesem sredstvo z dovolj svobode za izražanje različnih ravni absurda in posredovanje vsebine s humorjem. Kdor poje, slabo ne misli.

Razstavo Permanent Vacation si lahko ogledate do 17. septembra, v ljubljanski Cukrarni in do 5. oktobra v beograjski Hestiji. Samo do konca poletja. Ravno prav za dobro dozo poletne nostalgije. Ali pa da vržete pogled skozi okno v preteklost. Da bi bolje cenili tisto, kar je pred nami, prihodnost.