Od Balkana do Japonske: Intervju z OKO ob razstavi v Tokiu

Včasih mi je nerodno razkriti, koliko časa poznam sogovornika, zgolj zato, ker razkrijem njegovo starost. Ok, nismo stari, a tudi nismo v cvetu mladosti. Razen ko gre za Marino Mesar, tj. OKO. Ta umetnica se preprosto ne stara. Njen entuziazem nikoli ne zastara, njena energija nikoli ne zastara, njena moč nikoli ne zastara. Njena umetnost se ne stara. V redu, zori. Je pa nekaj povsem drugega, pozitivnega.

OKO je oseba nalezljive energije, oseba, ki te takoj posrka v svoj svet pomešan z mavričnimi in neonskimi barvami, najbolj pisanimi in svetlimi odtenki. Ne moreš si kaj, da ga ne bi pogledal, hkrati pa ga ne moreš kar – pogledati. Terja akcijo in reakcijo. Morda bi bilo najbolje reči, da te prisili, da sam nekaj ustvariš. OKO je oseba spodbudne energije. Spodbudi te k razmišljanju, govorjenju in delovanju. OKO je umetnica, ki ustvarja in samo gre. In tokrat jo je velika energija odnesla na Japonsko. Seveda, kje drugje kot na Japonskem! Zakaj ne bi šli na drugi konec sveta, ko pa je ta drugi konec sveta že tukaj in obstajajo letalske karte v njegovo smer. OKO je spakirala eno majhno potovalko (She travels light! Navsezadnje ima vse, kar potrebuje, in če kaj potrebuje, lahko to tam kupi), svoja dela in smer Tokio, Japonska. Brezglavo seveda ni šla. Čeprav je njena energija močna in nalezljiva, je ne zamenjajte za elementarno in brezciljno divjanje tasmanskega zmaja. Ampak ne! OKO ima vedno načrt. Čeprav sem, ko mi je povedala, da ima razstavo na Japonskem, najprej mislila, da se heca, ampak kot je rekla sama: Japonska se vedno sliši kot dobra ideja! Šalo na stran, za kaj gre, sem jo spraševala naprej? Razstava v galeriji mograg v Tokiu naj bi bila odprta leta 2020 in vstopnice so bile že kupljene in vse je bilo pripravljeno, a pandemija in vse ostalo, kar je prišlo z njo, je odločilo, da za trenutek ustavi ves svet. Tokrat se je zgodilo vse in – vsi srečni. Seveda je dober občutek razstavljati povsod, čeprav je to moja prva razstava v Aziji.

Amerika in Brazilija sta že narejeni, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo sledila Azija.

Zanimalo me je, kako so potekale priprave na razstavo na Japonskem, ali je imela kakšna pričakovanja; nekaj posebnega ali iti prazne glave in čistega srca, kaj bi rekla? Leta 2019 sem bila v Tokiu, tako da sem na nek način že vedela, kako mesto diha, čeprav je to ob takem megapolisu vedno zanimivo.

Vsekakor imajo čisto drugačno estetiko kot mi in to je verjetno najbolj zanimivo. Prisili te, da začneš razmišljati na nov način in malo razširiš lastno področje delovanja. Imela sem idejo, kaj želim predstaviti in na kakšen način, a vedno pustim prostor za spremembe, če se pojavi kaj novega. Na primer, v tem primeru sem naredila novo verzijo, s podobnim pristopom kot dela, ki sem jih razstavljala v Londonu, grafike na svilo, le da so tokrat bolj dodelane.

Ostajaš nekaj časa, nekaj tednov, kaj boš počela, kaj že počneš tam? Se boš tudi ti ukvarjala s svojo umetnostjo? Kako je videti, ko svoj studio preseliš na drug konec sveta? – Vse me zanima. – Ostanemo tri tedne in to je dovolj, da mesto kar dobro spoznaš, fizično ne delam novih stvari za prihodnje razstave, zato pa moji možgani hranijo milijone informacij, ki jih zbirajo okoli sebe. Vsekakor nekaj novih idej in smeri, v katere bi se rada podala v prihodnosti, kar zadeva mojo lastno umetnost.

Večinoma se gibljem po mestu in opazujem ljudi in njihov vsakdanjik, to je tako ali tako vedno najbolj fascinantno. Ko se premikaš po trgovini in vidiš na tisoče izdelkov, za katere sploh nisi vedela, da obstajajo, in si predstavljaš, kako živijo vsakdanje življenje. Kontrast temu so spet parki in templji, toliko miru in raznolikosti, po vrvežu ljudi in hkrati se počutiš popolnoma povezanega s svetom, čeprav čutiš, da to ni tvoje podnebje, vse je drugačno, estetika zgradbe, črke, napisi in same rastline. Njihovi muzeji so ogromni in recimo včeraj smo bili na razstavi v muzeju MORI, ki se nahaja v 52. nadstropju ogromne stavbe brez konca. Čudovit občutek je gledati umetnost, ki se razprostira po celotnem nadstropju stavbe, nato pa pogledaš skozi stekleno steno in zagledaš neskončno mestno prostranstvo. Pogovarjati se z drugimi umetniki, ki živijo tukaj, je izkušnja, nekako se vidi razlika v kulturi in kako imajo vsi umetniki univerzalno podobne skrbi.

Marina, ki jo poznam, je hitra, podjetna, gibčna, nič ji ni težko, ničesar se ne boji. Takšen vtis daje takoj, na začetku. Si imela zdaj tremo? Imaš pogosto tremo? – No, res je, tekam naokoli, doživljam svoje strahove, potem pa se nekako prisilim, da me ne ustavijo. Treme ob razstavah nimam, prej sem jo imela, zdaj sem sprejela, da je vse v življenju, tudi razstave in umetnost, le trenutek lastne rasti. Torej, tudi ko naredimo napako, mislim, da je v redu, pomembno je, da se naučimo in gremo s tem znanjem naprej v neke nove, boljše stvari. Zdi se mi, da se vsi preveč obsojamo in nas potem lastna panika popolnoma blokira. Nikoli nisem imela zares kreativne blokade, morda zato nenehno hitim naprej in ker ne uspem narediti vseh stvari, ki bi jih želela. Edina nervoza, ki sem jo čutila, je bila zaradi dolgega leta z letalom, 13 ur letenja. Rada imam letenje in obožujem ta občutek, ko si nad oblaki, daje ti občutek spokojnosti. Vendar je šlo vse v redu in možgani že začenjajo snovati scenarije za neka nova mesta, Seul, Hongkong, Šanghaj… Azija je velika in zdaj, ko smo začeli, je najbolje, da se ne ustavimo.

Japonska je znana po svoji koloristični kulturi in hkratnem minimalizmu, čistih in jasnih linijah ter po animacijah in childlike estetiki. Glede na vrsto umetnosti, ki jo sama ustvarja, me zanima, ali ji je kaj od tega všeč? Je podvržena estetskim vplivom prostora in družbe, v kateri biva, kot na primer – zdaj? No, jaz sem odrasla na anime risankah, “Akira” in “Ghost in the Shell” sta bili osnova v srednji šoli, poleg tega sem totalna oboževalka PlayStation igric, tako da je tudi moja najljubša igrica Final Fantasy, s teh področij. Pravzaprav, ko sem prišla leta 2019, je bilo popolnoma otroško navdušenje, zdaj leta 2024 pa imam občutek, da prihajam domov. Tukaj se počutim naravno; zato je tako fascinantno ugotoviti, kako hitro ti nekaj postane normalno. Kako mi je normalno, da vsi prevozni načini drvijo na vse strani in da se dejansko giblješ v mestu, kjer živi 40 milijonov ljudi. Verjetno bo prvih nekaj dni čudno, ko se vrnem v Zagreb, a potem spet… dnevna rutina in delo v ateljeju te spet vrneta v nek življenjski ritem.

Čudovito mi je, ker vem, da so moji možgani, ko se vrnem v studio, pod vtisom kopice imputacij z vseh strani, ki se bodo verjetno pokazale čez čas, ko bom začela ustvarjati nove stvari. Fotografiram vse, kar me zanima ali si zapišem ideje za naprej. Kakorkoli že, tukaj se imam super, čeprav komaj čakam, da se vrnem v studio in nadaljujem z ustvarjanjem novih stvari.

Pripravlja se kup novih projektov in samostojna razstava v Zagrebu, samo takrat se ne bom imela časa ustaviti.

Marina ostaja na Japonskem več tednov. Kaj si nameravala početi na Japonskem? Kaj misliš, da moraš narediti, ko si tam? – Zanimalo me je, predvsem zato, ker je odlično združevala poslovno in zasebno življenje, povrhu pa je potovala z najnujnejšimi stvarmi. – Nisem si zadala nobenih obveznosti, samo mesto je tako ogromno, da je verjetno bolje tako. Verjetno bomo obiskali tudi Kjoto, ker ima čisto drugačno estetiko, da je vtis popoln. Najbolje je samo brez predsodkov opazovati okolje in ga videti in se naučiti nekaj novega, kar se vam je že zgodilo. Vsakič, ko grem kamorkoli na potovanje, se vrnem nekako kot spremenjen človek. Ko se je že dotaknila vrnitve, me je zanimalo, kaj bo počela ob vrnitvi domov? Koliko Japonske bodo pripeljali na Hrvaško, realno in metaforično? V Zagrebu me čaka kar nekaj projektov, ki so precej pomembni in zahtevajo, da se jim posvetim s polno pozornostjo, šele potem bo po vrnitvi najpomembnejše, da naredim dober seznam prioritet in se jih lotim eno za drugo. Ker se pripravlja nova samostojna razstava, so se nekatere stvari začele že pred mojim odhodom na pot, nekatere pa bodo narejene zdaj, ko se vrnem, in tudi mene osebno zanima, koliko sprememb bo to potovanje pustilo pri ustvarjanju novih stvari.

Najpomembneje se mi zdi, da opazuješ okolje v katerem se nahajaš, vsakdanje življenje, ki ga ljudje živijo v njem, takrat se dejansko največ naučiš o prostoru, kjer si. Tako pravzaprav večinoma opazujem vsakodnevni vrvež okoli sebe. Super je, ko se od drugih kultur naučiš nekaj logičnih stvari v vsakdanjem življenju, ki jih morda ne bi uporabljali in to so znanja, ki jih najbolj posredujem svojim prijateljem, ko se vrnem. Malenkosti kako nekaj narediti ali kako za nekaj imeti logično rešitev. Vključno s kulinariko in recepti. Zdaj se želim vrniti iz Japonske z vsaj 2-3 novimi jedmi. – Predstavljam si jo, da bi naslednjih nekaj mesecev poskušala samo japonske jedi in jih ponujala gostom na domačih srečanjih.

A vrnimo se k umetnosti. O čem govori razstava? Kaj razstavljaš? Bomo videli to tudi doma? Razstavljam risbe, narejene s peresom in tušem, kar je tehnično blizu njihovi kulturi, z vsemi drugimi umetniki pa sem se takoj povezala, ko so videli dela. Izdelala sem odtise na svilo, ki imajo podobne motive in like kot kontrast grafični risbi. Tema je univerzalna in pravzaprav vsem razumljiva. Risala sem like, ki so pripadniki enega plemena. Hkrati mislim, da so v nas različna čustva, če si vsako čustvo predstavljamo kot posebno pleme, je naš življenjski cilj, da skušamo vzdrževati in imeti ravnovesje med vsemi. Kakršen koli ekstrem ni dober za nič. Želela sem poudariti, kako pomembno je zavedanje, da imamo različna čustva in da se jih ne smemo bati ali pred njimi bežati. Včasih nas čustva prestrašijo, kot so čustva strahu, panike in podobno, a če jih razumemo kot samo še eno osebo v sebi, jih moramo spoštovati in biti pozorni na njihove potrebe.

Mislim, da je najpomembneje v življenju, da se naučim vzpostaviti ravnovesje z vsem, morda zato, ker se trenutno s tem ukvarjam v sebi .

Dela pa bodo razstavljena nekje na Hrvaškem, le z nekaj predelavami. Marina del sicer na razstavah ne ponavlja, a v takšnih primerih ji je žal, da jih ljudje na Hrvaškem ali v regiji ne morejo videti zgolj zato, ker je geografsko predaleč. Internet in fotografije niso tisto, kar vsak doživi, ​​ko stoji pred živim delom.

Le še nekaj dni je do prvega poletnega dne, vročina vse bolj pripeka in vem, da so počitnice in dopust vedno bolj v mojih mislih. Kako si ta energična umetnica spočije in napolni baterije? Kako načrtujete poletje? Ali imaš nekje v koledarju načrtovan dopust? In … kaj počneš, ko počivaš? Težko si to predstavljam pri tebi. – Rada bi šla obiskat prijatelje na morje, morda preživela nekaj časa z družino, a bomo videli. Čaka me veliko dela, časa pa zmanjkuje. Kot rečeno, tudi sama delam na tem, da bi vzpostavila ravnovesje v življenju, ne gre mi najbolje. Verjetno zato, ker imam to, kar počnem, tako rada, da se nikoli ne ustavim, čeprav bi se verjetno morala. Počitek… Hm, zame je pavza, ko slikam ali rišem 8 ur in te telo fizično prisili, da si vzameš pavzo, potem se običajno dobim s prijatelji in spijem lepo kavo ter poskušam umiriti misli, ki divjajo v studiu.

Amerika, Japonska, vsi konci sveta so v Marininem potnem listu. Kje bi rada razstavljala, kje drugje bi rada delala, potovala, samo… bila? Zakaj? – Ja, zemeljska obla se počasi polni in ni večje sreče od tega, ko potuješ in ko spoznaš, da si popolnoma nepomemben, na najboljši možen način ozavestiš, da smo vsi del enega planeta in da si le ena izmed kopice popolnoma različnih duš, ki živijo na njej. Obožujem ta občutek, zelo me prizemljuje. Rada bi ponovila vse države, kjer sem bila do sedaj, mogoče celo malo več razstavljala v Evropi. Kot sem rekla, z Azijo sem šele začela in mislim, da bi bilo dobro, da jo vso obiščem… In ostalo, in mislim, da je še veliko več…  Avstralija, Nova Zelandija, Južna Amerika… Kdo ve, bomo videli… Do takrat pa samo delo v studiu in naprej.

Če bi morala izbrati kraj/čas za teleportacijo, kje/kdaj bi to bilo in sprašujem se, zakaj? – Hmmm… dobro vprašanje. Vedno mi je bil všeč film “Back to the future”, ko gredo kamor koli, tako v prihodnost kot v preteklost. Težko se je odločiti, verjetno bi rada videla čim več v obe smeri. Prepričana sem, da bi bile nekatere izkušnje vesele, nekatere žalostne, zagotovo pa bi me vse oblikovale.

Medtem ko sem v studiu in med risanjem, največkrat poslušam zvočne knjige ali dokumentarne filme na vse teme in na nek način razumem sliko sveta, v katerem živim. Super občutek je, ko ti neka informacija da tisti AHA moment, potem pa nisi več isti.

Ob koncu pogovora me je zanimalo, od kod črpa navdih … kaj zdaj posluša, gleda, bere? Daj nam nekaj te začimbe tvojega navdiha. – Iskala sem jo. – Ker smo zdaj na Japonskem, gledamo njihove programe, čeprav nič ne razumem, je pa zanimivo opazovati razliko v vizualni estetiki v vsem. Od knjig sem si pripravila en kup zvočnih knjig, ki jih sploh nisem imela časa prižgati odkar smo tukaj, cele dneve sem se preganjala… Takšna bom, ko bom šla nazaj v studio in začela “na polno” delati na novih stvareh.