Arts
“Tako sem živčna!” je včeraj dejala Marina Abramović, ki se je oglasila iz Londona. »Ni enega umetnika, pa ne govorim o pevcih, oni so druga kategorija, ampak vizualni umetnik, ki je že kdaj naredil kaj takega in to pred 250.000 ljudmi. Popolnoma sem znorela.” V manj kot 24 urah naj bi Abramović stopila na Pyramid Stage v Glastonburyju, kultni glavni oder festivala in zahtevala sedem minut tišine. “Vem, da delam nekaj pomembnega in rada tvegam. Pripravljena sem tudi na neuspeh.”
Tema letošnjega festivala je “Mir”, ne glede na ta koncept je bilo to, kar je nocoj naredila Abramovićeva, nekaj nekonvencionalnega. Na glasbene festivale hodimo, da pobegnemo od realnosti in vsakdana, a Abramovićeva je Glastonbury spremenila v tempelj refleksije. “Ljudje pridejo, da se imajo fajn. Pijejo, se omamljajo, vreme je lepo. Jaz pa jih prosim, naj bodo tiho in naj razmišljajo o stanju tega planeta, ki je trenutno pravi pekel,” je dejala in opozorila na probleme, vključno z globalnim segrevanjem ter vojnama v Ukrajini in Palestini. “Toliko tega gre lahko narobe, vendar bom stala tam z iztegnjenimi rokami.”
Abramovićeva tišino uporablja kot najmočnejše orodje v svojem delu – spomnite se “The Artist Is Present”. Sinoči pa je bila veliko bolj ambiciozna. Abramovićeva naj bi imela skupno pet minut na odru, kar je na koncu trajalo približno deset minut, ko je PJ Harvey, ki je nastopila po Abramovićevi intervenciji, izpustila pesem v svojem naboru, da bi podaljšala čas Marine Abramović na piramidi, pri čemer je pustila malo manevrskega prostora.
Umetnica je prek Zooma govorila iz svoje hotelske sobe, kjer je pravkar končala z urejanjem: svileno haljo v stilu kimona, ki jo je zanjo naredil nihče drug kot njen tesni prijatelj Riccardo Tisci. “Novinarji me sprašujejo: ‘Kot umetnica, kaj boš naredila?’,” razmišlja Abramović. “Vem, kaj delam, ampak kaj delaš ti kot novinar, kot filmski ustvarjalec, kot delavec? Vsi imamo možnost, da se spremenimo.” To vključuje tudi modo, kljub temu, da si industrija navidezno zatiska oči pred katastrofami, ki se odvijajo okoli nje.
Abramović med finalno montažo Foto: Linda Nylind
“Ni lahko nositi te obleke, saj ne nosiš obleke, nosiš simbol,” je o svojem videzu povedala Abramovićeva. Photo: Linda Nylind
“Moda je v krizi,” je dejala Abramović. “Gre za recikliranje različnih oblikovalcev za različne znamke; vse je v vsebini. Toda včeraj je bila dražba za oblačila Vivienne Westwood, iskala sem stvari in razmišljala, kako revolucionarna, kako neverjetno napredna je bila v tistem času, razmišljala o družbi in pošiljala sporočilo. Potem sem pomislila na Riccarda in na to, kako je spremenil svet s tem, da je na ulico prinesel couture in da je imel gejevsko in transspolno skupnost v svetu mode. Takrat tega nihče ni počel.”
Tisci in Abramović sta pogosto sodelovala. To je bil čas, ko je naredil kostume za opero Marie Callas 7 Deaths in čas, ko je ona umetniško režirala njegov Givenchy Spring 2016, , ki je potekal ob 14. obletnici 11. septembra v New Yorku. “Tako lepa obleka je. Riccardo je ustvaril neverjeten koncept,” je o sinočnjem konceptu povedala Abramović. “Razmišljala sem, kako predstaviti to idejo, on pa je naredil ta simbol miru. Ko stojim tam, ni videti nič posebnega, ko pa razširiš roke, je znak miru. Končalo bo v muzeju.”
Tisci je po elektronski pošti sporočil: “Glede na to, da je bilo sporočilo mir skozi tišino, smo razmišljali o tem, kaj tišina v resnici pomeni: tišina je vedno nadaljevanje res močnega čustva. To je morala utelešati ta obleka. Navdih je prišel iz velike umetnosti japonskega kimona. Všeč nam je bila ideja, da ga spremenimo v znak miru. Na naši modni poti smo se veliko igrali s temačnostjo, zato je bilo res dobro, da smo za ta poseben trenutek kot sporočilo izbrali lahkotnejšo eterično kreacijo.”
Tisci je trenutno prost, saj je konec leta 2022 zapustil Burberry. “Po izgubi mame, ki je bila vedno najpomembnejša oseba v mojem življenju, si z veseljem malo odpočijem. Vse življenje sem delal! Zato si vzamem čas za uživanje, preden grem spet na svetlo,” je dejal. “Zaradi najinega odnosa se z Marino pogosto pokličeva za podporo ob pomembnih mejnikih v najinem življenju. Vprašala me je, ali imam čas, da to naredim namesto nje. Za Marino bom vedno našel čas.”
Marina Abramović izvaja “Seven Minutes of Collective Silence” tretji dan Glastonbury Festivala 2024. Fotografija: Joe Maher/Getty Images
Z leti je Abramovićeva sprejela modo kot redka vizualna ali uprizoritvena umetnica njene generacije. V 70-ih, je rekla v smehu, so umetniki “nosili le umazane kavbojke …. Moda je bila sovražnik, rdeče ustnice in rdeč lak za nohte, vi pa ste se preveč trudili. Veljalo je za grozno,” je dejala. “Kot ženska sem se vedno počutila zelo grdo in nikoli se nisem počutila varno kot umetnica. Nikoli nisem imela samozavesti kot ženska.” Toda potem, se je spominjala, je našla modo kot orodje. “Ni slabo, če se počutiš opolnomočenega, se dejansko dobro počutiš v svojih oblačilih. To sem odkrila in se nehala počutiti krivo glede mode.”
Ključni trenutek, se spominja umetnica, je bilo slišati nekaj, kar se pripisuje oblikovalcu Isseyju Miyakeju. “Bila sem navdušena, ko so ga vprašali: ‘Zakaj so tvoja oblačila tako velika?’ In rekel je nekaj, zaradi česar sem spoznala, kako pomembno je to. Rekel je: ‘Ker imam rad dovolj prostora za življenje duhov.’” Spoznala je, rekla je, da so oblikovalci lahko duhovni ljudje. “In potem je prišel Riccardo in poskrbel, da sem se počutila varno kot ženska, kakršna sem – da lahko utelešam oblačila in sem še vedno vokalna umetnica.” Od takrat, je povedala, sta se zanjo moda in umetnost zlili druga v drugo.
Abramovićin poseg na Glastonburyju bi lahko zapisali kot nov vrhunec umetnosti. “Toliko jeze je povsod po svetu, povsod so vojne, globalno segrevanje in revščina ter nemiri v Ukrajini in Palestini,” je dejala Abramović, “pred tem je bil Afganistan, še prej je bil Iran in preden je bil lastna država, slovanske vojne in pred tem je bilo nekaj drugega. Gledam na to veliko sliko, da se ljudi nenehno ubija in nikoli se nismo naučili lekcije odpuščanja,” je dejala. “Ljudem lahko povem, da če spremenite sebe, boste spremenili tudi druge.” Kot primer revolucije z mirom je navedla Mahatmo Gandija. “To možnost zavračamo. Molk ni nekaj, kar je odpor, ni protest. Pri tišini gre za povezovanje s samim seboj in drugimi, da spoznamo, kaj lahko storim jaz – ne kaj lahko storijo oni, kaj lahko storim jaz. Vedno kritiziramo nekoga drugega, nikoli pa ne pogledamo sebe.
