Mara Oláh Omara: romska umetnica, ki je svoje življenje spremenila v platno

Sedim na klopci v Washingtonu in zrem v reko, medtem ko piha veter. Čakam vlak za New York. V globini duše komaj čakam, da se vrnem v Berlin, saj se trenutno v Ameriki – zaradi političnih razmer – ne počutim dobro. V zraku je neka napetost. Ta napetost me je spomnila na vse tiste umetnike, ki so se odrekli Ameriki in v nekakšnem duhovnem protestu opustili celo idejo, da bi stopili na ta kontinent. Tako tudi Omara, umetnica, ki se je noč pred odhodom v New York – zaradi sanj o mačkah in psih, ki veljajo za slab znak za potovanja – odločila, da ne bo odšla tja. Ne takrat, in ne nikoli. Zdi se mi, da je Omara že takrat predčutila to napetost, ki ji verjetno tudi sicer ne bi ustrezala.

Mara Oláh Omara (1945–2020), rojena v Monoru na Madžarskem, je bila romskega porekla. Imenovali so jo ikona, dama, umetnica, poslovna ženska, “mahaluša” – vse to je tudi utelešala skozi svoje življenje. Saj veste, kako pravijo: v življenju nikoli ne veš, kdaj ti bo Bog dal milijon, le vedeti moraš, kje ga pobrati. Mara ga je “pobrala” tako, da je svojo kariero začela kot čistilka in bila ponosna na svoj poklic, saj ji je omogočil samostojnost. Čeprav je končala le osnovno šolo, sta bili njena želja in volja po avtonomiji ogromni – enako močni in neprezrti kot njeno stekleno oko. Njeno slikarstvo pa ni bilo le dokaz odpornosti, temveč tudi upor sistemu in pobeg iz vsakdanjega življenja ter vseh vlog, ki so ji bile vsiljene – življenja ženske, Romkinje, umetnice, dame, matere.

Da bi izvedela več o Omari, sem se pogovarjala s Petrom Benczéjem, njenim galeristom, ki živi in dela v Budimpešti, in ki ga poznam že vrsto let. Ko sem ga vprašala, kaj bi povedal o Omari nekomu, ki je ne pozna, mi je najprej poslal fotografijo, na kateri mu Omara gleda v dlan. Moja prva reakcija je bila: to je popolnoma nepomembno za vse, kar Omara predstavlja. Bila sem ostra in hitra z odgovorom in rekla, da me on ne zanima – ampak samo ona. Morda sem bila celo preostra, a v svetu, kjer stereotipi o romskih ženskah še vedno prevladujejo, se mi zdi pomembno, da to znanje, ki se konzumira v buržoaznih krogih – provociram. Ga zamajem.

Peter je razumel, o čem govorim, in mi je povedal čudovito zgodbo o ženski, umetnici, ki je svoje življenje spremenila v platno. Omara ni končala akademije. Imela je osem razredov osnovne šole in kot mi je povedal Peter, je končala “le slovnico, vse ostalo pa se je naučila sama”. Takrat sem spoznala, da jo še bolj spoštujem, ker je v življenju vsakega vse stvar odločitve – Mara je postala umetnica, ker se je sama odločila, da bo po čistilki in poslovni ženski postala tudi slavna umetnica, in to šele pri 43 letih, po materini smrti. Umetnost je uporabljala kot terapijo, kot orodje, s katerim se je lahko borila proti sodbam drugih ljudi, pa tudi za spopadanje z lastnimi nesrečami v življenju, kot sta rak ali odsotnost hčerke. Vse te osebne travme so postale politične teme umetnice naslednjih trideset let. Kljub temu, da svet okoli nje ni bil preveč prijazen ali odprt za takšne spremembe stališč, je bila Omara odločena, da bo uresničila, kar si je zamislila, in pristno izkušnjo prenesla v umetnost. Svojo umetniško kariero je začela v zgodnjih 90-ih letih, ko je v svojem stanovanju odprla galerijo. Kot pravi Peter, je bila to prva romska galerija, Omara pa je razstavljala in prodajala svoja dela, pa tudi dela študentov in drugih ljudi, ki so ji podarjali svoje slike.

Eno prvih del, ki jih je Mara razstavila, prikazuje njo in njeno sestro, kako klečita na travi in iščeta stekleno oko. Ta prizor se mi zdi smešen in idiličen hkrati – iskanje očesa je namreč boleča resnica njenega življenja. Na operacijo je morala zaradi raka, a s steklenim očesom je prišla tudi stalna potreba po vidnosti. Po sebi. Po narodu, kateremu pripada. To nenehno iskanje, nošenje umetnega očesa – je simbol njene odpornosti in sposobnosti, da vidi dlje, jasneje in celoviteje. Omara je imela več slikarskih obdobij. Prvo je bilo modro obdobje – začela je slikati vse v modri barvi, ker je bila to najljubša barva njene hčerke. Seveda je prva asociacija Picasso, a v Omarinem primeru je šlo za čisto naključje. Kot mi je povedal Peter, Omara sploh ni vedela, kdo je Picasso, in je “zvezde” umetnostne zgodovine niso kaj dosti zanimale. Še eno nezavedno dejanje upora, sem pomislila.

V tem modrem obdobju je Omara začela beležiti epizode iz svojega življenja: materinstvo, otroštvo, težko delo. Vse to je tonirala z nežno, a odločno modro barvo. V teh delih je razvila lastno politiko reprezentacije – izstopila je iz okvirjev figurativnega in začela neposredno pisati besede na svoja platna. Sporočila, zahteve, proteste – vse je vpisovala v kompozicije, kot bi hotela reči: moje slike niso neme. Njeni zapisi niso bili skromne opombe pod črto, temveč manifesti, v katerih je uporabljala vse razpoložljive materiale: les, papir, platno… Navdihovala jo je televizija, plakati, protestni napisi – njena dela so postala scenariji za performanse, za pojavljanje, za razkrivanje.

Drugo obdobje Omarinega ustvarjanja zajema slike o holokavstu, o Auschwitzu. Na njih so običajno napisi na platnu in figure ljudi – žensk, moških, otrok. Te slike imajo nekaj očarljivega. So krik vseh ljudi, ki jih Omara upodablja, so odpornost in upor naroda, kateremu pripada. Tudi če jih ne vidite v živo, le kot fotografije, vas zadenejo – ker sprožijo čustvo. Ker nas vrnejo v preteklost, ki v sedanjosti še vedno boli. Zato je Omara tako posebna. Slika preteklost v sedanjosti, kombinira segmente stanj, v katerih se je znašla. Njene slike imajo nekaj avantgardnega, naivnega, a hkrati iskrenega, močnega in zelo glasnega. So kot vsevidno stekleno oko, ki sintetizira čas, kot podzavest, v kateri ni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti – vse se dogaja zdaj.

Obstaja zgodba, da je na prvem romskem bienalu v Benetkah, ko je srečala Sorosa, snela svoje stekleno oko, da bi mu ga pokazala. V nekem trenutku ji je padlo – in sta ga skupaj iskala. Ta prizor me je nasmejal in spomnil na srečanje Nam June Paika in Georgea Busha, ko so Bushu zaradi pripomočka za hojo padle hlače. Protest. Naključen ali uprizorjen – protest kot odpor do tistih, ki imajo moč in odločajo, koliko denarja bo za umetnost in koliko za vojsko.

Omara je bila v tem protestu sama. Njeno celotno življenje je bilo performans protesta, performans pa je eden najtežjih medijev, saj je meja med realnostjo in domišljijo zelo tanka. Omara odlično obvladuje svoj medij, zanjo tišina ni bila jezik, s katerim bi se izražala.

In točno tako kot sem rekla – v zraku je neka napetost. V Omarinih slikah. V modri barvi. V svetu. In v steklenem očesu. V kriku. Omara kriči in sporoča: “Medtem ko rasisti v Szarvasgedeju ne želijo dati Omari niti kozarca vode – niti za denar!!! – je moja vodovodna cev zmrznila. – Omara, romska slikarka, sprejema obiske z vsega sveta: iz New Yorka, Romunije, Dunaja, Balija, Chicaga, Pariza, Londona, Prage, Švice, Benetk, Nizozemske, Danske, Rima. – Vse vas imam rada!!!! ker ste radovedni glede mene…”

Prispela sem v New York. Sinoči sem imela odprtje razstave v MOMI PS1 in ves čas sem razmišljala, ali bi bilo Omari tukaj všeč razstavljati. Ne morem se otresti občutka, koliko ljubezni, borbe in odpornosti je v njenih slikah – in koliko napetosti je v ameriški umetniški sceni, kjer večina hrepeni po slavi in ne razume, kaj je Omara dosegla s svojim delom – dokaz, da umetnost lahko in mora biti mnogo več kot zgolj slava. Je orodje odpora, celjenja in spremembe.