Lonac nam je razkril zgodbo o svojih muralih, posvečenih zagrebškemu Hreliću
Tena Razumović Žmara
7 oktobra, 2024
Tena Razumović Žmara
7 oktobra, 2024
Moja prva asociacija na zagrebški sejem Hrelić je bila vedno kup dobrih knjig za zelo malo denarja. Medtem ko so nekateri tam našli vintage kose oblačil, redke in zanimive okraske za dom, posode, svetilke, lestence, sem vedela, da se bom jaz vedno vrnila z zvrhano mero knjig za “skoraj nič denarja”. Za tistih “skoraj nič denarja” bi poleg knjig kupila še odlično vzdušje, vsaj dve ali tri anekdote, skodelico kave z domačim žganjem in odlično družbo, občutek čiste pozitive.
Ta ikonični zagrebški sejem rabljenega blaga (in avtomobilov) zaznamuje nedeljsko jutro za številne državljane; nekateri na njem najdejo dragocenosti, ki jih kasneje uporabijo pri svojem nadaljnjem ustvarjanju (verjamem, da marsikatera scenografija in filmski set lahko išče svoj izvor prav tam, ob Savskem nabrežju), nekateri se hvalijo z izjemnimi modnimi in oblikovalskimi ulovi, nekateri tam delajo, prodajajo in nekateri s fotografijami beležijo to edinstveno vzdušje.
O Hreliču kroži veliko zgodb. A koliko umetniških slik Hrelića poznate? Mislim, da jih je malo, jaz ne poznam prav nobene. Do sedaj. Lonac, zagrebški street art umetnik svetovnega renomeja, je ustvaril štiri velike murale, posvečene prav – Hreliću. S temo Hrelića, ali kot sam pravi balkanskega bolšjega trga, se je začel ukvarjati že davno, na fakulteti. Pred desetimi leti je v Novem Zagrebu potekal umetniški projekt, zaradi katerega je s kolegi bival na Hreliću. Pod bližnjim nadvozom je slikal prizore s sejma, tiste, ki so zanj značilni. Od takrat je minilo že kar nekaj časa in Lonac je v času pandemije, glede na to, da so bili številni projekti ustavljeni ali na čakanju, začel osebno introspekcijo in spoznal, da se njegovo umetniško delo ne razteza na določeno temo, ampak ustvarja dela od projekta do projekta brez tematske povezave med njimi… Ugotovil sem, da v svojem delu nimam tematske povezave, zato sem se želel lotiti nečesa, kar me navdihuje. To je vsekakor Hrelić; Uporabljal sem ga za študije. Velikokrat sem fotografiral ljudi na Hreliču in te fotografije uporabil za risanje, za skicirko, da bi še naprej vadil roko.
Razmišljal sem, da bi bilo dobro narediti serijo del, ki prikazujejo in so povezana samo s to tradicijo, da se ob nedeljah hodi na Hrelić. – S to odločitvijo je Lonac povezal staro in novo, spomine in sedanjost. – Spoznal sem, da Hrelić dojemam kot muzej tujih spominov in da vsi mi nekako recikliramo ta tuja življenja. Vem, morda se sliši patetično, ampak ne bežim od tega, so stvari, ki jih najdemo samo v mladosti in otroštvu, stvari, ki nas vežejo na neke prejšnje čase. V te predmete je vtkana nostalgija, tako pač je.
Lonac je že od nekdaj kazal senzibilnost za humanistične študije, spomnimo se starcev, ki jih je slikal in s katerimi se je v svojem delu ukvarjal leta 2019. – Začel sem se ukvarjati s pojavom balkanskih bolšjih sejmov, zdaj pa sem v Mostarju naslikal tistega starca, pravzaprav kolaž, ki prikazuje njega in celotno nostalgijo, ki se veže nanj in okoli njega. – Lonac je v kolež vključil igračke, ki so zaznamovale številna otroštva v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Mislim, da jih bo vsak prepoznal.
Doslej ni delal kolažev, vsaj ne na ta način, da bi izgledali kot stripi. S temi deli pripoveduje zgodbo; poslikave so narativno povezane tako, da ne glede na to, da ob njih ni besedila, sama forma neustavljivo spominja na strip in jih tako umetnik povezuje v večjo celoto. Ni posebnega dejanja, ki bi ga lahko ali morali pripovedovati, dovolj je občutek, ki ga ustvarijo. Poleg starejšega gospoda je zanimiv tudi lik z drugega murala, na katerem je starejša gospa, ki okoli pasu nosi torbico, v kateri shranjuje denar. Njena podoba je tako značilna za to lokacijo, da se lahko vsakomur, ki je kdaj ob nedeljah iskal “zaklad” na Hreliću, zazdi, da jo prepozna.
Lonac že od nekdaj išče stare, skrite zaklade. Kot umetnika, ki je odraščal na zagrebški Trešnjevki, v soseski, kjer je bilo v nekem trenutku v 90. letih polno praznih, zapuščenih hiš in mest, kjer so ljudje puščali vse svoje stvari, je bil del njegovega odraščanja zagotovo zaznamovan s tistimi trenutki v zapuščenih hišah, kamor je kukal, skupaj z družbo iz soseščine. Nekaj podobnega kot zagrebški Gooniesi, le s pridihom nostalgije in brez skrinje z zakladom.
Seveda pa zdaj z odraslimi očmi na te dogodivščine gleda povsem drugače. – To je bilo raziskovanje, prava avantura, iskanje kopice starih stvari in upanje, da se najde kaj dragocenega. Vsekakor so tiste dogodivščine iz otroštva, skozi igro, prežete z elementom iskanja. – To iskanje se prepozna tudi na Hreliću ali na kateremkoli drugem bolšjem sejmu na Balkanu.
Zabavno in nepopisno zanimivo je opazovati mlade in starejše v nekem lovu na zaklad na bolšjem sejmu. V tistih trenutkih vidim, kako se združijo igra, veselje in nostalgija ter melanholija. Zame je bilo pomembno doseči to povezavo. – Čeprav Lonac govori o nostalgiji in melanholiji, on s svojimi deli ustvarja pozitivno energijo, občutek igre, igrivosti. Lonac je do sedaj v tej seriji ustvaril štiri murale in upam, da ne bo nehal s to igro, da jih bo še več.