V Milanu je odprta nadrealistična razstava kontroverzne umetnice Leonor Fini

Vedno mi je bil všeč nadrealizem v slikarstvu. Menim, da bi morali umetniki, če imajo priložnost, s svojim talentom upodobiti vse nenavadne dogodke, pojave in bitja, ki ležijo v globinah njihovih misli. Kar me privlači pri nadrealizmu, je dejstvo, da resnično deluje kot nekakšna alternativna resničnost, grozljive sanje, ki jih sama nikoli ne bi mogel prevesti v vizualno predstavitev, a so zame tako resnični kot pokrajine in ljudje, ki jih vidim pred seboj. Čeprav bi lahko narisala karkoli, ne verjamem, da mi bo kdaj uspelo preliti svoj notranji svet na papir, prav to pa tako uspešno počnejo nadrealisti, ki ustvarjajo neustavljive podobe, od katerih ne moremo odvrniti oči.

Glede na moje afinitete verjamem, da sploh ni presenetljivo, da sem nad italijansko umetnico Leonor Fini naravnost navdušena. Čeprav je bil nadrealizem le del njenega plodovitega ustvarjalnega opusa, je umetnica v tej smeri blestela. Leonor je bila slikarka, oblikovalka in nedvomno kul dekle prejšnjega stoletja. Delala je v Buenos Airesu, Milanu in Parizu. Max Ernst, sodobnik, prijatelj in ljubimec, jo je opisal kot “italijansko furijo”, saj je bila izjemno privlačna, nekonvencionalna in ambiciozna ženska.

Archivio Cameraphoto Epoche/Getty Images

Zdaj je v Milanu, mestu, kamor se je Fini preselila leta 1926, po tem, ko je otroštvo preživela v Trstu, odprta razstava, ki predstavlja retrospektivo njenega bogatega umetniškega opusa. Velika razstava v veličastni Palazzo Reale prihaja skoraj sto let po tem, ko je imela Fini svojo prvo razstavo v prestolnici Lombardije, in bo obiskovalcem ponudila vpogled v zasanjani in uporniški svet te slikarke, ki je premikala meje umetnosti 20. stoletja.

“Moja svoboda v Milanu je bila popolna. Lahko sem počela, kar sem želela (…) se neizmerno zabavala in ustvarjala svoje življenje s premikanjem naprej.”

Leonor Fini je oboževala Milano, a se je zaradi fašistične politične klime v Italiji leta 1933 odločila preseliti v francosko prestolnico. Pariz je bil za Finino umetnost najplodnejše mesto – tam se je srečala z nadrealisti, katerih gibanje ji je bilo izjemno blizu, a se mu nikoli ni pridružila. Leonor Fini ni verjela v ideologije in ni želela zmanjševati pomena svojih prepričanj tako, da bi jih imenovala samo z enim imenom. Poleg tega je verjela, da so nadrealisti nekoliko mizoginisti.

Getty Images

V Parizu je Fini spoznala Elso Schiaparelli, ki je pogosto sodelovala z umetniki. Fini se je zgledovala po Schiaparellijinih kracijah, ki jih je pogosto ilustrirala. Leta 1937 sta z združenimi močmi ti dve neverjetni umetnici ustvarili parfum Shocking. Leonor Fini je oblikovala stekleničko v obliki krojaške lutke, z merilnim trakom, okrašenim z monogramom “S”, in rožami okoli vratu. Obliko lutke so navdihnile obline igralke Mae West, ki je bila takrat hollywoodski seks simbol. Celotna steklenica je postavljena pod stekleni zvonec, na podoben način kot so svoje poročne šopke shranjevale neveste v 19. stoletju.

Leonor Fini je s svojimi slikami raziskovala koncept identitete in tako kot druge neverjetne (in takrat nekonvencionalne) umetnice dvajsetega stoletja preizpraševala tradicionalne spolne vloge in družbene norme. V svojih slikah je ustvarjala svetove, ki lebdijo nekje na meji med resničnostjo in sanjami, v katerih živijo močne ženske figure, sfinge, mačje ženske in moški nejasnih identitet. Njena dela prepletajo elemente freudovske psihoanalize in mitološke simbolike.

Najpogostejši element v središču Finine pozornosti so bile ženske – močne in provokativne. Elementi, ki jo navdihujejo, so odraz njenega odraščanja. Čeprav je bila rojena v Argentini, je odraščala v materinem rojstnem kraju v Italiji, kjer je bila skrita pred svojim avtoritarnim očetom. Njena mati jo je pogosto oblačila v fantovska oblačila, da bi jo zaščitila pred morebitno ugrabitvijo s strani očeta. Fina se je z golim moškim telesom prvič srečala v mrtvašnici, kamor se je pogosto prikradla kot radoveden otrok, in ta fascinacija nad smrtjo in posmrtnim življenjem jo je spremljala vse življenje in se odražala v njeni umetnosti. Vse to je oblikovalo umetničino fluidno vizijo spola, spolnih vlog in spolne usmerjenosti, ki jo jasno izraža v svojih slikah.

Dans la tour (Autoportrait avec Constantin Jelenski), Palazzo Reale Milano

Leonor Fini je poleg slikarstva in mode delovala tudi na področju uprizoritvenih umetnosti, oblikovala je kostume in scenografijo za gledališče in film. Tudi na tem področju je bila izjemno nadarjena – med drugim je oblikovala za Pariško opero, Balanchinov balet Palais de Crystal in oblikovala kostume za Mario Callas v gledališču La Scala v Milanu. Leonor Fini je odgovorna za impresivno kostumografijo filmov, kot so Fellinijev 8 ½, Castellanijev Romeo in Julija ter Hustonov A Walk with Love and Death.

V času, ko so umetniško sceno obvladovali moški, je Leonor Fini zgradila močno identiteto in pomembno vplivala na evropsko umetnost dvajsetega stoletja. Retrospektivna razstava v Milanu ni le način, da se spomnimo impresivnih del te umetnice, ampak tudi priložnost za razmislek o sodobni aktualnosti njenih del. Razstava v Palazzo Reale na naslovu Piazza Del Duomo 12 v samem središču Milana bo odprta do 22. junija.