Ivana Ivković: "Vsi smo v nevarnosti"

Ivana Ivković, priznana v strokovni javnosti po svojem iskrenem in avtorefleksivnem umetniškem pristopu, skorajda nima projekta, ki ne bi v kratkem času dvignil prahu. Diplomirala je iz slikarstva in magistrirala iz risanja na Fakulteti za likovno umetnost v Beogradu, pred kratkim pa je tudi doktorirala. Nomadski način življenja – potovanja in izpostavljenost različnim kulturnim okoljem so pomembno vplivali na njeno delo.

Na nepričakovan način preobrne klasično delitev vlog med ženskami in moškimi, tako da uporablja golo moško telo kot performativni instrument znotraj orkestriranih prizorov, kar odraža predsodke in prepričanja določene sredine ter slojevit odnos med posameznikom in sistemom. Prejemnica je več pomembnih štipendij in nagrad, njeni deli pa so del mnogih zbirk: Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu, zbirke ifa iz Stuttgarta, zbirke sodobne umetnosti Wiener Städtische Art iz Dunaja. Svoje performanse in druge umetniške projekte je razstavljala in izvajala v sodelovanju z ifa – Institut für Auslandsbeziehungen iz Nemčije, Humboldt Forumom v Berlinu, Muzejem sodobne umetnosti v Beogradu, Novem Sadu, Sarajevu in Atenah, galerijo Hošek Contemporary iz Berlina, Goethe-Institutom v Atenah, galerijo Eugster II Beograd in mnogimi drugimi.

Tokrat je povod pogovora njen nov velik projekt o koruptivnosti sistema in zaupanju med ljudmi, ki ga pripravlja za izvedbo v več mestih po regiji, začenši z razburljivo uvodno – trisedežno predstavo v prostoru salona galerije “Non Canonico” v Beogradu, kjer bo publika imela priložnost, da se še enkrat seznani z njenim edinstvenim pristopom. Srečala sva se v premoru med odprtjem dveh velikih razstav, ki sta na podoben način vzbudili prestolnico, in ugotovila, da so tremo in navdušenje dobra znamenja, ko gre za umetnost.

Photo: Stefan Djakovic

Tvoje najnovejše delo “The monument of trust” v veliki meri izstopa iz okvira tega, kar si doslej počela, in začne s prologom, tiho predstavo “The base of trust”. O čem natančno se gre in kako navdušena si, ko stopaš iz cone svojega udobja?

“THE BASE OF TRUST” je prolog kompleksnejšega projekta “THE MONUMENT OF TRUST”, ki bo realiziran v različnih galerijskih in javnih prostorih ter institucijah v regiji, v sodelovanju z nizom avtorjev in avtoric. Njegova oblika in tema izhajata iz dela “PO VAS” izvedenega v Salonu Muzeja sodobne umetnosti, in problematizacije devetdesetih, razpada države in prejšnjih sistemov vrednot, kot tudi neusmiljenega vrtinca tranzicije. To predstavlja kombinacijo dosedanjih izkušenj in najbolj celovito obsega različne družbene fenomene s katerimi sem se ukvarjala. Gre za temo korupcije, ki je globoko prodrla v vse pore sistema, kontaminirala odnose in ustvarila pritisk ter občutek negotovosti, izdaje, ponižanja in nemoči pri posamezniku. Novi serijal se začne s predgovorom in osnovami zaupanja v obliki kamernega, “nemega” performansa “THE BASE OF TRUST”, ki je postavljena v intimnost salonskega stanovanja, kar simbolno manifestira skrito in zakulisno, ko gre za korupcijo, obenem pa se vrača k osebnemu odnosu do odgovornosti in možnosti zaupanja. Seveda sem navdušena, kot vsakič, ko se premikajo meje in vstopim na področje neznanega. Privlači me negotovost pri ustvarjanju nečesa novega, kot tudi upiranje strahovom, omejitvam in tveganjem, ki spremljajo ta proces.

Kako si prišla na idejo, da se posvetiš žanru opere, in kako se znajdeš v delu, ki predpostavlja sodelovanje, to je, vpliv drugih umetnosti na tvoje delo?

Ta projekt, ki ga ljubkovalno imenujemo “opera”, je nadaljevanje prejšnjih raziskav na področju eksperimentalnih oblik izvajalskih umetnosti. Njegova navdušujoča končnica, ki jo pripravljamo za naslednje leto v Beogradu – “DOUBLE TRUST: ARENA”, je zasnovana kot razširjeno scensko delo, ki združuje in izmenjuje likovne, besedilne in glasbene vsebine v daljšem časovnem obdobju na odru, ustvarjajoč globok vtis za opazovalca. Občinstvo se uvaja v izkušnjo in vzdušje razpoloženja ter nakazanih stanj, preden v določene okvire prikazanega. V njem bo sodelovalo veliko število akterjev prek horizontalnih sodelovanj – skladateljica, dramaturginja, producenti, igralci, izvajalci, plesalci, zbor in orkester, ki bo izvajal kompozicijo, posebej zasnovano za to delo, skupaj s tekstom, ki nastaja vzporedno, kar bo rezultiralo v transdisciplinarnem izrazu v polnem formatu in raznolikih načinih komuniciranja teme.

Nadaljujem sodelovanje z Mićo Karićem, Željkom Maksimovićem in Đorđem Živadinovićem Grgurom, kot tudi z mnogimi drugimi, ki jih gojim že vrsto let. Velik izziv je ohraniti pošteno ravnotežje med vsemi akterji in spoštovanje meja ter kolektivnih vrednosti, o čemer govorijo tudi sama dela. S temo avtorstva sem se ukvarjala med raziskovanjem področja delegiranega performansa v doktorskem delu in naletela sem na podobne primere – umetnica angažira skladatelje, dramaturge ali igralce, da nekaj naredijo za njen projekt, in kdo je potem na koncu avtor dela? Gre zagotovo za posebna avtorstva nad posameznimi segmenti in soavtorstvo, ko gre za celoto, vendar se šteje, da tisto, kar definira, tako imenovan, “glavni” podpis umetnika nad celotnim projektom, je vodenje in dejstvo, da sta ona ali on avtorja ali nosilca primarne ideje.

Photo: Stefan Djakovic

Že nekaj let si del velikega mednarodnega projekta EUROVIZION: Crossing stories and spaces, v okviru katerega tvoji performansi obiščejo različne evropske metropole. Koliko ti, kot umetnici iz teh prostorov, ta izmenjava pomeni?

Projekt EVROVIZION mi je prinesel velike in dobre stvari, sodelovanje z ifa – Inštitutom za mednarodne odnose v kulturi iz Nemčije pa je bistveno vplivalo na potek moje kariere. Kustosinji in avtorici projekta Sanja Kojić Mladenov in Sabina Klemm sta si med drugim želeli povečati vidnost umetnikov iz vzhodne in jugovzhodne Evrope v mednarodnih institucionalnih okvirih ter ustvariti drugačno sliko evropske identitete, ki bi se razlikovala od prevladujoče ali se ji dejansko pridružila. To je pogumen projekt, ki se rojeva in spreminja skozi leta, postaja vse bolj kompleksen in ganljiv, globlji in aktualnejši. Srečujemo se z velikimi spremembami na globalni ravni, ki se vanj zapisujejo, okoliščine se spreminjajo vse hitreje, potujoče razstave pa uspevajo pokazati sledi, ki jih mi ne opazimo.

V okviru tega projekta delam na seriji MONUMENT: NO ONE IS LOST, ki vključuje izvedbo novih performansov v mestih, skozi katera potuje razstava, vse do leta 2028, in raziskuje razmerje med človeškim (moškim) telesom, identiteto in specifičnim kontekstom kraja. Ukvarjajoča se s skoraj (post-)apokaliptičnim vzdušjem trenutka in občutkom konca sveta, kakršnega poznamo, ta dela postavljajo vprašanje, ali obstaja prostor za določene nove možnosti in izbire, ki so odvisne od posameznika. To, da imam priložnost izvajati performanse v različnih okoljih prek sodelovanja z relevantnimi institucijami in lokalnimi udeleženkami ob vseh vzpostavljenih in nadaljevanih povezavah, je neprecenljivega pomena! Imam privilegij delati z ekipo čudovitih ljudi in strokovnjakov, s katerimi skupaj razmišljamo o novih postavitvah in ustvarjamo v spodbudnem, zdravem okolju, ki ga odlikuje spoštovanje, toleranca in vrhunska profesionalnost med vsemi udeleženci – kuratorji, tehničnim osebjem in umetniki.

V Atenah je bilo lani izvedeno tvoje kontroverzno delo “The school of Athens”, o katerem se še vedno govori, zato me zanima, kako ti uspe tako brezhibno pritegniti pozornost nase?

“The School of Athens” je idealen primer dobre prakse projekta EVROVIZION, o čemer sem govorila. Za tem večurnim delegiranim performansom stoji sodelovanje ifa, Goethe Instituta in Nacionalnega muzeja sodobne umetnosti (EMST) v Atenah. Performans je bil izveden v dveh dejanjih na dveh lokacijah – na javnem prostoru, pred zgradbo Akademije in Univerze v Atenah, na trgu, ki je znan kot kraj vseh protestov in javnih nastopov, ter znotraj institucije – v amfiteatru Goethe Instituta. Začetna metafora – vizualna in ideološka referenčna točka tega performansa – je Rafaelova istoimenska mojstrovina “Atenska šola”, freska, ki se nahaja v Apostolski palači v Vatikanu. Delo izhaja iz dvojne razlage same freske, ki predstavlja vrednote zahodne civilizacije, ukoreninjene v antičnem grškem mišljenju in obnovljene skozi renesanso in humanizem, ter kaže na povezavo s sodobnim časom, v katerem je svet v stanju izjemne izčrpanosti in številnih ekoloških, etičnih in političnih kriz.

Inspiriran s humanistično vizijo slike, poziva k dialogu o dilemah s katerimi se danes soočamo kot človeštvo. Eden od problemskih fokusov performansa je tudi kontroverzna tema grške identitete in podobe klasične Grčije, napetosti med različnimi pripovedmi – eno, ki prihaja od zunaj, ustvarjeno in negovano s strani Zahoda, in drugo, ki obstaja v grški družbi, tako zgodovinsko kot v sedanjosti. Vse to je zaokroženo s tekstom Jordana Cvetanovića “Nepomembna iluzija”, ki so ga igralci brali v temi institucije ali simbolno v Hadu, in ki problematizira občutek izpolnjenosti, sreče in smisla v današnjem trenutku skozi posthumanistično vizijo sveta. Spominjam se, da sem med vajo spontano predlagala izvajalcem kako naj se postavijo na odru, kaj naj poskusijo prikazati ali občutiti, izrekla sem nekaj, kar je v resnici zelo natančno in pomembno za razumevanje teh performansov, njihovega delovanja in mene same, in to je: “Morate biti močni, močni a občutljivi.”

Photo: Stefan Djakovic

Na začetku si nekako izbrala moško telo kot element senzualnosti, kar je precej redko v našem okolju. Kako se ti zdi, ko pogledaš svoj obsežen opus z razdalje, ali je to bila dobra odločitev? Bi kaj spremenila?

Ne bi ničesar spreminjala. To so bile intuitivne odločitve, zdaj pa vidim kako smiselno in logično je bilo, da sem se podala na to pot. Uvedla sem moško telo kot performativni instrument, medij specifične občutljivosti in senzualnosti, pri čemer sem se ukvarjala z vprašanji identitete in spolnih izkušenj, ter dekonstrukcijo stereotipov vsiljenih vlog. Zamenjajoč to “klasično” delitev vlog, moško telo obravnavam kot simbol, lakmusov papir, na katerem se odražajo predsodki, tabuji in družbena prepričanja na Balkanu in širše. Veliko število razstavljenih in tako ranljivih moških teles služi kot močna izjava, ki ne kritizira le patriarhata iz heteronormativnega vidika, temveč iz mnogo širšega in fluidnega transdiskurza. Nisem se osredotočala na dejstvo kako redko je, da ženska umetnica razstavlja in dela z moškim telesom, preden sem se začela ukvarjati s tem. Zanimalo me je, da se pomirim in razumem moško občutljivost, ne pa da bi sprva razmišljala o tem, kako z razgaljenjem moškega kršim mnoge tabuje in spreminjam postavke. Za mene je ta svoboda bila samoumevna, zato je pomembno tudi za razumevanje teh del, da ne izhajajo iz kraja frustracije in poudarjanja potlačene pozicije, temveč gre za prevzemanje moči.

Lani je bila v Muzeju afriške umetnosti promovirana tvoja fantastična knjiga “Ivana Ivković: Obračun z Marokom”, ki filmsko prikazuje odnos umetnice, torej tebe, do te države, pa tudi do drugih ljudi. V pripravi je naslednja knjiga o Kaliforniji. Kaj nam prinaša ta knjiga?

Trenutno je v pripravi nova knjiga – “Kalifornija i Arizona”, pri čemer eden od podnaslovov, “Zaklemba v raju”, nakazuje dogajanje in kaj se je zgodilo, ko sem se znašla v Kaliforniji ob zaprtju meja in ustavitvi letalskega prometa po vsem svetu zaradi koronavirusa! Namesto dveh tednov sem ostala pet mesecev, in to pri osebi, ki sem jo pravzaprav prišla bolje spoznati. “FACING” (izdaja dsbooks Basel) je dragoceno delo, saj prikazuje povezavo med nomadskim avanturizmom na eni strani in umetniško prakso na drugi strani skozi resnično filmsko potovanje po državah in mestih. “FACING” prikazuje rezultate medsebojnega prepletanja in vpliva teh dveh enako močnih sil ter potreb, ki me vodijo skozi življenje, potovanje in ustvarjanje.

Photo: Stefan Djakovic

Ti si nekdo, ki nenehno potuje, veliko se seliš, živiš neke vrste nomadsko življenje večji del leta. Kako ti takšen pristop k življenju omogoča boljše razumevanje tega, kar se dogaja?

Da nadaljujem z zgornjim odgovorom – stalna premikanja in dogajanja v kombinaciji z naraščajočim tempom življenja, ki ga opazujemo iz dneva v dan, imajo nagnjenost, da nas pustijo prazne. Nimamo dovolj časa, da bi obdelali izkušnjo, zato imamo občutek, kot da je ni bilo, kot da se nič ni zgodilo, iz česar izhaja hrepenenje po še več in več in več vsega. Projekt FACING ima tudi to vrednost, ker mi omogoča, da “ujamem” lastno življenje, privilegij pa je dolgoletno prijateljstvo z avtorico samega koncepta in urednikom knjig Draganom Radivojevićem. Komfort, ki ga čutim, ko vem, da bo nekdo, ki zelo dobro pozna vse plati medalje, sestavljal različne vsebine iz življenja, umetnosti in potovanj. Vsak projekt, ki ga začnem v novem okolju, pomeni posvečanje in spoznavanje tega okolja, da bi bilo moje delo bolj verodostojno. V zadnjem letu zelo pogosto obiskujem Podgorico, kjer nadaljujemo projekt s prvim dejanjem “THE PORT OF TRUST”, ki se bo realiziral v čudovitem sodelovanju z Jeleno Janković, festivalom FIAT in galerijami NGVU in ART.

Bila si na odprtju letošnjega Beneškega bienala umetnosti, ki ima zanimivo temo migracij in občutka pripadnosti. Kako meniš, da stojijo stvari na svetovnem prizorišču? Kam se usmerjamo?

Lahko rečem samo, kako meni deluje smer, v katerem gre naše družba in celoten svet – bojim se tistega, kar je Pazolini tako jasno in natančno napovedal: “Vsi smo v nevarnosti!”

Za konec, komu osebno najbolj zaupaš in komu ne?

Ob upoštevanju prejšnjega odgovora bi sebi dovolila, da se izognem naštevanju in rečem le to, kar je še vedno najpomembneje, v kar še vedno verjamem.

^[1] Mišljen je naslov zadnjega intervjuja z Pazolinijem, ki je sledil le nekaj ur po tem pogovoru in naslov, ki ga je sam predlagal, Pier Paolo Pasolini je bil ubit.