Dopoldan smo preživeli v pogovoru z zmagovalcem Sarajevskega festivala fotografije

Ivan Gundić je letošnji dobitnik dveh nagrad Sarajevskega festivala fotografije; osvojil je prvo mesto v kategoriji konceptualne fotografije in nagrado Grand Prix festivala. Razglasitev zmagovalca in podelitev nagrade je bila sinoči v Bosanskem kulturnem centru v Sarajevu, Ivana pa sem za razgovor ujela s telefonsko čestitko. Pogovor se je vlekel skozi noč, ker je seveda težko ohraniti dinamiko postavljanja vprašanj in dajanja odgovorov, medtem ko preživljate večer in noč v enem izmed najbolj srčnih in najprijaznejših mest na svetu, ki zna in rad praznuje uspehe, iz ene kavarne in restavracije v drugo.

Sarajevčani znajo praznovati, ta dvojni uspeh pa je prišel kot cherry on top v obdobju, ko je hrvaški Urad za fotografijo vključil Ivana v svoj pregled sodobne fotografije. Na družbenih omrežjih je Ivan sam zapisal Ko sem se pripravljal na sprejemni izpit na akademiji, so mi ljudje rekli, naj si ogledam croatian-photography.com, ker so tam vsi pomembni ljudje, ki jih moram poznati, saj bodo zagotovo v vprašanjih… Hitro naprej do danes, ko je Urad za fotografijo v svojo antologijo pomembnih avtorjev in avtoric sodobne hrvaške fotografije uvrstil – mene. Ne samo, da je bilo njegovo umetniško delo prepoznano in cenjeno doma, temveč so ta regijska priznanja pokazala, da med nami dela, deluje in ustvarja mlad umetnik, ki že pušča velik in neizbrisen pečat v bogato, uspešno prihodnost.

Ob spremljanju vašega dela opažam, da kombinirate in eksperimentirate z medijem fotografije v nekih drugih in drugačnih okoliščinah, stanjih in situacijah. Rekel bi, da zate fotografije niso ravni predmeti, ki jih lahko opazuješ (samo) na steni… Kaj je zate fotografija?

Fotografija, kot medij in kot koncept s svojimi prednostmi in omejitvami, je zame vsekakor več kot le neka ploska formalna upodobitev na steni, ponujena gledalcu za nekakšno vizualno uživanje. V fotografiji kot mediju sem našel predvsem plodna tla za pogovor o ljudeh, torej o sožitju ljudi in podob, skozi katerega se kažejo naše navade in prizadevanja, da bi zabeležili in ohranili tisto, kar se nam zdi bistveno. Tako na ravni posameznika kot na ravni družbe. Flusser je dejal, da je tehnični izum kamere nastal v nadzgodovinski domeni znanosti in tehnologije, da bi človeku omogočil, da iz te naše zgodovine, v kateri vse mine in se nič ne ponavlja, izlušči eno majhno sliko ali trenutek in jo drži nad neizprosnim in uničujočim tokom časa. Ampak to je tako zapleteno in komplicirano…

Fotografija kot pojem me navdušuje predvsem iz današnje perspektive popolne demokratizacije in hiperprodukcije podob, saj menim, da razgalja zavestno ali nezavedno prizadevanje nas malih ljudi, da tako ali drugače ostanemo v velikem času, ki nas obdaja.

Photo: Vana Katančić

Mislim, da to velja enako za selfie s prijatelji na kavi in ​​za shranjevanje najintimnejših družinskih albumov. Po drugi strani pa lahko fotografija tako laže kot govori resnico, lahko sporoča na nešteto načinov, odvisno od namenov fotografa/avtorja. Lahko je del arhiva, verodostojen dokaz posnetega dogodka pa tudi politično dejanje motečega revizionizma. Bistvo, h kateremu se vedno znova vračam, je, da je fotografija komunikacijski kanal, ki je danes pomembnejši kot kdaj koli prej, po katerem ljudje skozi čas prenašajo znanje in da se iz te komunikacije da marsikaj sklepati o ljudeh samih. Kaj in zakaj si ljudje želijo zapomniti in kako si želijo, da bi si jih zapomnili. Mislim, da je to zelo pomembno.

Veliko eksperimentiraš s fotografijo, tvoje delo Memogram je leta 2022 sprožil veliko odzivov, na Salonu mladih pa celo dobil nagrado. Nisem opazila veliko umetnikov, če sploh, ki tako obravnavajo fotografijo. Zakaj to počneš? Kje je navdih, kakšni so razlogi?

V mojem delu se eksperiment (kot to pogosto definirajo) nekako spontano sam po sebi predpostavlja. Morda zato, ker sem svoje relativno kratko formalno šolanje na magistrskem študiju fotografije na ADU preživel znotraj bolj klasičnega (a nikakor omejujočega) pristopa k fotografiji in fotografiranju, hkrati pa sem imel najmanj interesa za pristop k mediju v smislu nekega bressonovskega odločilnega trenutka ali splošnega fotografiranja. Bolj me je zanimalo kopanje po samem mediju z vidika vsega, kar sem povedal v prejšnjem odgovoru.

Mislim, da je zato prišlo do tega, da moja dela redko v prvi vrsti komunicirajo s snemanjem novih fotografij, temveč bolj skozi določene konceptualne posege in zasuke k samemu mediju. Pri tem pogosto tudi izstopam iz medija fotografije, zato uporabljam tudi video, predmete, zvok… karkoli je potrebno, da se uresniči komunikacija ideje z gledalcem, saj menim, da je to tisto, kar je v umetniškem delu najpomembnejše. Navdih najdem v nekaterih življenjskih situacijah, veliko berem, med hojo se zavestno oziram okoli sebe… Od nekdaj me je bolj zanimalo branje, torej recepcija podobe in kaj ta pravzaprav pomeni za vse nas. Kakšen pomen se skriva za nastankom in pojavom te podobe in pod kakšnimi pogoji jo lahko ali ne moremo prebrati. Mislim, da se danes, spet ponavljam, v hiperprodukciji in splošnem okolju slik dogaja, da čas za interpretacijo in mirno refleksijo nad fotografijo vztrajno izostaja. Zato me najbolj zanimajo teme spomina, jezika, časa, identitete… in za vse to je fotografija odlično konceptualno igrišče. Fotografija je veliko večja od fotografije!

Photo: Vana Katančić

Koliko spremljaš svetovno, regionalno, domačo sceno? Bi lahko izpostavil nekaj umetnikov, ki so te navdihnili, zaradi katerih obstaneš in si njihova dela opazuješ nekoliko dlje kot običajno in zakaj? Ali med mlajšimi prepoznavaš kakšne nove talente in strokovnjake, ki bi jim veljalo slediti? Če da, katere in zakaj?

Svetovno sceno poskušam spremljati čim bolj preko virtualnega sveta interneta in podobno, za regionalno, predvsem pa lokalno sceno pa lahko rečem, da res zvesto spremljam dogajanje. Imel sem to srečo, da sem živel v Zagrebu, katerega umetniška scena je res živa. Ne gre toliko za Zagreb, ampak za absolutno centralizacijo vsega živega na Hrvaškem, ampak to je čisto druga tema… Na teden grem vsaj na dve ali tri otvoritve, ne delam diskriminacije po mediju ali temi.

V zadnjem mesecu ali dveh sem se ustavil pred deli Nike Mihaljević v SC, Predraga Pavića v Pogonu in ISU, Jasenke Rasol v VN in Kate Mijatović v MSU, zvesto pa spremljam tudi cikle študentskih razstav v galeriji ADU f8, kar je zame odlična priložnost, da redno spremljam kolege, ki sestavljajo neko nastajajočo mlado fotografsko sceno o kateri bomo kmalu slišali. Vsekakor priporočam spremljanje te scene, ker so zelo zanimivi avtorji.

Pogosto delaš kot učitelj; vodja in mentor izobraževalnih programov za popularizacijo fotografije ter promocijo vizualne in medijske pismenosti. Kako drugače je biti na tej drugi strani ustvarjanja umetnosti, tam, kjer se uči in usmerja prihodnje umetnike? Imaš tremo, strah, koliko odgovornosti je to?

Trudim se čim več delati kot pedagog, saj je izobraževanje edina stvar, za katero globoko verjamem, da lahko spremeni svet. Umetnost sama ne more rešiti sveta in morda so spreminjanje ali reševanje sveta le floskule, ne vem. Verjetno nič ne more rešiti sveta, a prepričan sem, da nas deljenje in pridobivanje novega znanja lahko popeljeta na boljše, vizualna in medijska pismenost pa sta še vedno nujni kompetenci, ki lahko obogatita vsakodnevno izkušnjo vsakogar.

Super mi je biti, kot si rekla, na drugi strani ustvarjanja. Počutim se koristnega in vesel sem, da imam priložnost sodelovati pri razvoju človeka, ki bo danes ali jutri morda res zagrizel in vzljubil fotografijo ter se v njej popolnoma našel. Imel sem eno udeleženko, ki je prišla na mojo delavnico, kakšnih 6 ali 7 let nazaj, in se je prvič naučila uporabljati fotoaparat na naši poletni delavnici, ki je potekala v okviru dejavnosti društva. Po nekaj letih sem videl, da se je vpisala na dodiplomski študij na akademiji, tri leta za tem pa še na magistrski študij tuje umetnosti. No, take zgodbe so mi zelo ljube in ponosen sem nanje.

Photo: Vana Katančić

Na poti osvojaš različne nagrade. Je to nekaj, kar se zgodi kot naravna prepoznavnost dela, ali se mora umetnik za to še dodatno potruditi? Zdaj sodeluješ na Sarajevskem festivalu fotografije, ki tudi nagrajuje umetnike; kako pomembne so nagrade?

Nagrade so vedno veliko priznanje za čas in trud, ki ga umetniki na Hrvaškem pogosto vložijo v svoja dela ne da bi vedeli ali bodo za to sploh kdaj poplačani. Nekako verjamem, da je dobro in iskreno delo prepoznano in potem verjetno tudi nagrajeno, ne razumem, kako bi se lahko umetnik še dodatno potrudil za nagrade. To morda res ni smiselno, kajti če se ideja o nagradi, tudi nehote, spremeni v nekakšno motivacijo za umetniško delo, tega ne vidim kot nekaj pozitivnega.

Seveda se mora umetnik za vsako nagrado kdaj nekje prijaviti (samo Vladimir Nazor je prišel sam, haha), tako da predvidevam, da sta lahko spremljanje in prijava na natečaj tisti dodatni napor. Vsekakor je biti nagrajen kot umetnik res spodbudno in ti nekako vliva upanje, da je vse, kar počneš, še vedno smiselno in da so na drugi strani neke oči in ušesa, ki jih to zanima in to je za vsakega umetnika in tudi zame največja sreča.

Photo: Vana Katančić