Glamur, surovost in nežnost materinstva skozi objektiv Hane Knížove

Odkar sem postala mama, sem v vrtincu nasprotujočih si čustev. To je najboljša stvar doslej! To je najtežja stvar doslej. Želim biti samo z njo! Ko sem sama z njo, se počutim osamljeno. Želim biti predana samo njej! Želim si kariero in biti njena vzornica. Želim biti najboljša različica sebe zanjo! Nočem izgubljati časa zase. Želim … saj razumete bistvo. Vem, da si ta vrtinec misli delim z večino mater. In ta bizarna, ta čudovita nočna mora je tisto, kar je Hano Knižovo najbolj pritegnilo k temu projektu. Čeprav me preseneča, da bi nekdo želel biti del tega, ne da bi bil po sili narave, lahko razumem, da se nekdo, ki rad dokumentira odnose, ni mogel upreti temu, da bi ujel ta večplasten in protisloven prehod v materinstvo.

Hana je tako leta 2015 začela dokumentirati življenja svojih prijateljic, beležila “subtilne spremembe in osebna odkritja, ko so vstopale v svoje nove vloge in jih poskušale same opredeliti”, rezultat pa si je bilo mogoče ogledati v seriji fotografij “Mothers” v Cankarjevem domu do 29. junija. Razlog, zakaj sem bila hipnotizirana ob pregledovanju fotografij, je občutek, da je tako čudovito ujela to protislovje. Glamur in surovost. Magnetna privlačnost njenih fotografij materinstva je nasprotovala misli, da biti v čevljih tega modela, žonglirati s stekleničkami ali jo nekdo živalsko vleče za bradavičke, niti ni nekakšna sreča.

“Začelo se je precej naravno, brez kakršnega koli namena, da bi začela serijo,” mi pove Hana. “Ko so moje prijateljice začele imeti otroke, se mi je zdelo, da ni veliko vizualnih del, ki bi blestela na meji med portretom in dokumentarcem, ne da bi delovala pretirano pocukrano ali nekoliko seksualizirano.”

Dodaja, da se je od takrat veliko spremenilo, da so družbeni mediji odprli dostop do tistega, kar je nekoč veljalo za zasebno življenje, in da je materinstvo zdaj bolj raznoliko prikazano in praznovano. Strinjam se. Mislim, da brez tega ne bi mogla duševno preživeti. Medtem ko so se moje misli za odtavale v nekatere težje zgodnje dni, me Hanina nalezljiva energija pripelje nazaj, ko opisuje svojo serijo kot ujet “glamur vsakdanjega življenja”. Vprašam jo, kako bi opredelila ta občutek lepote v surovih in nefiltriranih trenutkih, ki jih je ujela, kako ji je to sploh uspelo, razen, seveda, da gre za prijateljice, ki so videti kot čistokrvne manekenke.

Pove mi, da ji veliko mater, ki jih fotografira, pove, da se pogosto počutijo precej izolirane od svojega “običajnega” življenja, a hkrati doživljajo globok občutek povezanosti s svojimi otroki in ustvarjajo svoje smiselne trenutke in rutine. Smejim se, kako blizu mi je to. Ne bi se mogla bolj strinjati. “To intimnost je skoraj nemogoče v celoti ujeti, ker je tako osebna, a z njihovo pomočjo – in s spodbujanjem situacij, kjer se ti trenutki naravno zgodijo – poskušam ta občutek prenesti skozi objektiv svojega fotoaparata.”

Glede na to, da je bila razstava Mothers na ogled v Narodni galeriji v Sarajevu, na festivalih v Franciji, Združenem kraljestvu, na Češkem in v Sloveniji, jo vprašam, ali so odzivi iz različnih kultur vplivali na njeno razumevanje vpliva samega dela? “Občutek imam, da fotografski jezik prevaja fotografije, da so razumljive in se z njimi lahko poistovetijo, vsaj ženske v različnih državah. Morda še bolj zanimivo – in nekaj, kar še posebej cenim – je, ko moški pristopijo k meni in rečejo, da so jim fotografije všeč in da so se jih čustveno dotaknile.”

Pomislim, da pri pripravi vprašanj sploh nisem pomislila na ta vidik in kako vesela sem, da ga je omenila. Še vedno obstaja ta razlika v starševski udeležbi med materami in očeti (v povprečju), ki vodi do komunikacijskih motenj in nesporazumov med partnerji, kar vodi tudi v propad odnosov. Pred kratkim mi je znanka, ki se ukvarja z družinsko psihiatrijo, rekla: “Ali ste vedeli, da se večina zakonov z otroki razpade v prvem letu otrokovega življenja?” Torej, vsak jezik, kanal in vizualna oblika, ki lahko približajo našo izkušnjo moškim, sprejemam!

In kako je dokumentiranje materinstva vplivalo na Hanin pogled na družino in identiteto? “To je dobro vprašanje! Rekla bi, da na splošno opažam, da ženske postajajo manj samokritične, bolj odpuščajoče, a tudi bolj ozaveščene o svojih prioritetah, ne glede na to, kakšne so. Nekaterim je materinstvo zagotovo pomagalo najti stabilnost v življenju, čeprav so se kasneje morda soočale z izzivi pri sprejemanju odločitev o karieri in samopotrditvi, saj materinstvo zelo zlahka postane edini namen in središče življenja. Po drugi strani pa so se ženske, ki so že imele kariero ali strast do nečesa, zdele odločene, da jo ohranijo. Mislim, da je to neverjetno pomembno, saj je to del njihove identitete, ki mora ostati živ.”

Dodaja pa, da prava vrednost teh fotografij zanjo izvira iz vračanja k istim posameznikom skozi čas. “Ta občutek minevanja časa – in edinstvena sposobnost fotografije, da ga ustvarjalno ujame – me je sprva pritegnila k temu mediju.” To je tudi tisto, kar opredeljuje to delo – globoka predanost ponavljanju, nenehno vračanje k sodelavcem skozi leta. Njene fotografije so rezultat stotin, če ne tisočev ur, preživetih s prijateljicami, opazovanja in sodelovanja pri skupnem dejanju vzgoje otrok.

Dejstvo je, da se kljub nedavnemu porastu pripovedi o materinstvu upodobitve, zlasti v popularni kulturi, pogosto zdijo enodimenzionalne. Osredotočajo se na tesnobo in preobremenjenost, ki jo številne ženske doživljajo med starševstvom, kar odraža politične in družbene probleme, ki nasplošno pogojujejo prisotnost žensk doma: seksizem, razlike v plačah, neenakost pri varstvu otrok, patriarhalno oblikovanje in nadzor.

Takšne zgodbe so zagotovo pomembne, a prikazujejo le en vidik te kompleksne izkušnje. Nasprotno pa Hana najde navdih v potencialu materinstva. Čeprav ima vsak od nas svojo izkušnjo materinstva, je nekako lažje, ko je osvetljen njegov optimistični del, kajne? Razkriva dom kot prostor globoke intimnosti, samoprepoznavanja, čutnosti, humorja in predvsem – ljubezni in igre.