O monografiji Goranke Matić kot pričevanju nekega časa, beograjskega Novega vala in družbenih prevratov

Obstaja ena znamenita izjava Goranke Matić, ki se mi zdi, da na najboljši način povzema njeno življenje in delo, in se glasi takole: Jaz sem fotografinja vsega in vsakogar. Vse, kar se je dalo slikati, sem slikala, samo ameb nisem snemala. Ikonične fotografije Bajage, Vlade Divljana, Margite Stefanović, skupine EKV, Koje, Gileta, Bore Pekića, Marine Abramović, Živojina Pavlovića, Ace Popovića, Makavejeva, Šijana, Toma Gotovca, Vukice Đilas, Sonje Savić, Mire Karanović, članov skupine Idoli, Wim Wendersa so nepovratno zaznamovale njeno veličastno kariero. Vsak ima svoje spomine in razumevanje, a težko kdo, ki je vsaj enkrat videl njeno fotografijo, lahko nanjo pozabi. Goranka Matić je z dolgotrajnim in predanim ukvarjanjem s fotografijo ustvarila arhiv neprecenljive vrednosti – pričevanje o ljudeh, času in prostoru, v katerem je delala.

Pomen tega opusa bo iz leta v leto vse jasnejši: v njenih fotografijah se prepoznajo generacije današnjega časa, prihodnje pa se bodo iz njih učile in odkrivale svet, ki ga je beležila. Njen pristop k fotografiji se giblje od intimnega do družbeno ozaveščenega in angažiranega, njen odnos do samega dejanja fotografiranja pa je bil vedno iskren in občuten. Kar se na koncu koncev vidi že na prvi pogled. Njene fotografije so tiste, h katerim se človek vrača. In vsakič vidi nekaj, česar prej ni opazil. Prav ta večplastnost mi je razkrila njihovo pravo kakovost: podobe Goranke Matić se spreminjajo skupaj s časom, ali pa morda samo z nami, zato z vsakim ponovnim pogledom dobijo nov pomen.

Ovitek monografije Goranke Matic, 2025

Nedavno je Udruženje likovnih umetnika primenjenih umetnosti in dizajnera Srbije (ULUPUDS) podelilo nagrado za izdajateljski podvig leta monografiji “Goranka Matić” v skupni izdaji RTS založništva, Službenega glasnika, Muzeja savremene umetnosti, Društva ljubitelja popularne kulture in Galerije Novembar. Monografija, posvečena eni najznamenitejših fotografinj s teh prostorov, ki je na sceni Srbije, Jugoslavije in Beograda dejavno delovala več kot 40 let, predstavlja monumentalen dokument nekega časa, prikazanega na 670 straneh in več kot 1000 fotografijah. Vodnik skozi monografijo je sama avtorica, ki s svojimi besedami opisuje kontekst, v katerem je delala in v katerem so nastajale njene fotografije, od tistih beograjskega Novega vala in likovne scene osemdesetih, do fotografij, s katerimi je beležila politična dogajanja in njihove akterje devetdesetih ter kasneje.

Poklical sem eno od urednic tega izida in kustosinjo Muzeja savremene umetnosti v Beogradu, Uno Popović, in jo navdušeno vprašal, kako se danes počuti, ko lista to kapitalno delo, ki je pred nami? Zdaj, ko Goranke ni več, ko ne bomo več slišali njenega glasu v živo, njene fotografije pa bomo gledali še dolgo, nas knjiga potegne prav v to, v njene besede, opise dogodkov, stališča, komentarje. Branje knjige začnemo z njenimi besedami, ona nas sama vodi skozi njo oziroma skozi svoje življenje. To knjigi daje poseben, skoraj sentimentalen ton, pa tudi pomembnost. Zame osebno listanje knjige zdaj, ko je ni več, ustvarja ambivalenten občutek. Ozavešča čas, v katerem je delovala, ljudi, s katerimi je delala, in energijo, ki jo je vnašala v vsak svoj podvig. Zato mislim, da je ta izdaja prav način, da se proslavi njeno življenje in delo. V času, ki je družbeno in politično napet in prelomen, postane knjiga o Goranki, njeni integriteti, dostojanstvu, profesionalnosti in družbeni zavesti tudi opomnik in opozorilo.

Povezano: Razstava o grenko-sladkem obdobju življenja, ki se ga danes spominjamo z nostalgijo

Igralka Sonja Savić, 1987

Goranka je študirala zgodovino umetnosti in bila otrok SKC-ja. Majski dnevi bolečine in ponosa leta 1980 bodo zaznamovali tudi začetek njenega profesionalnega ukvarjanja s fotografijo, začela pa je, kot pravi, slučajno! Ko je hodila po ulicah Beograda, navdahnjena s Titovo smrtjo, je posnela serijo fotografij trgovinskih izložb, ki so bile tiste dni aranžirane skladno z dogodkom. Leto, ki so sledila, ji bodo prinesla vznemirljive angažmaje in med drugim status kultne fotografinje celotne beograjske umetniške scene. Fotografije je objavljala v znameniti jugoslovanski rock reviji Džuboks, nato v Startu, Svjetu, Politiki, Liberation-u, Delu, Dugi… Kot proslavljena fotografinja Novega vala med osemdesetimi bo posnela fotografije za številne ovitke beograjskih bendov, od skupine Idoli za znameniti album Odbrana i poslednji dani do sodelovanja z Ekaterino Veliko, Canetom, Kojom, Bajagom… Prihajajoče spremembe v državi so jo iz življenja glasbe, umetnosti in filma odnesle tudi v politično. Od prelomnega leta 1990 pa vse do 2006 je bila Goranka urednica fotografije v tedniku Vreme, nato pa preide na isto funkcijo pri dnevniku Politika, zatem pride na vrsto še RTS. Avtorica je številnih, prav tako kultnih fotografij, ki spremljajo turbulentna družbeno politična dogajanja na beograjskih ulicah, od devetega marca preko protivojnih shodov do študentskih protestov in skoraj vseh demonstracij… Svoje fotografske stvaritve razstavlja mednarodno od leta 1986. Prejemnica je nagrade Oktobarskega salona, Politikine nagrade za razstavo Tiho teče Sutjeska v Salonu Muzeja savremene umetnosti v Beogradu, pa tudi nagrade Osvajanje Slobode iz Fonda Maja Maršević-Tasić.

Demonstracije 9. marca 1991

Naslovnica monografije brez dvoma pritegne pozornost, ker je preprosta in zadržana. Izpisano je samo njeno ime, brez priimka, saj vendar vsi vemo, za koga gre. A Una mi pojasni, da je Goranka od začetka vedela, kaj želi: Bila je izjemno odprta, demokratična in nič kaj sebična oseba. Prav v tem je bila njena moč, v tej redki kombinaciji samozavesti in pripravljenosti poslušati druge. Prepričanje in pogum se ne kažeta v togosti in držanju načel za vsako ceno, temveč v nenehni krepitvi lastne ustvarjalnosti skozi dialog. V druženju in delu z njo se mi je ta občutek še enkrat potrdil. V procesu dela sva se skoraj vedno strinjali, a so bili tudi trenutki presenečenja. Spominjam se, recimo, ko je navdušeno rekla, da točno ve, kaj mora biti na naslovnici monografije – fotografija njene dlani. Na prvi pogled me to ni impresioniralo, ob tolikem številu kultnih slik Novega vala, glasbenih in političnih dogodkov, portretov in prizorov, ki so zaznamovali epohe, si izbere nevtralno, skoraj konceptualno fotografijo, ki na prvi pogled zelo malo pove.

Idoli, Atelje 212, 1982

Fotografski opus Goranke Matić je neverjetno širok, od glasbe do politike, od reportažne fotografije do avtorskih umetniških del, ta monografija pa je najobsežnejše pričevanje tako o njenem delu kot o naši kulturni in politični zgodovini. Poleg Une o njenem delu govorijo izbrana besedila avtorjev Boris Miljković, Branko Vučićević, Nenad Lj. Stefanović, Bojana Pejić, Dragan Ambrozić in Zorica Kojić. Zanimalo me je, katero obdobje dela Goranke Matić je njej najzanimivejše? Najbolj imam rada njene osemdesete, je neomajna. To je obdobje večplastnosti in samospoznanja, od zgodnjih fotografij, ko je šele odkrivala tehniko in instinktivno lovila trenutek, do ciklusa Dani bola i ponosa (s Titovo sliko v izložbah), ki je njeno prvo pravo fotografsko delo. V tem obdobju nastanejo tudi kultni portreti rock scene, neposredni, energični, osvobojeni cenzure. Kasneje, v bolj intimnih ciklusih, preizprašuje lastno delovanje, usmerjajoč kamero vase, kjer je jasno razvidno njeno dojemanje sebe kot fotografinje, na meji med osebnim, biološkim in profesionalnim, zaključuje Una Popović, ki je hkrati kustosinja njene retrospektivne razstave “Iskustvo u gužvi” v organizaciji Muzeja savremene umetnosti iz Beograda, ki je bila prvotno pripravljena leta 2021, po velikem uspehu in gostovanju v MSU v Zagrebu, MSURS Banja Luke in MSUV Vojvodine pa postavljena tudi v Narodnem muzeju Črne Gore – Galeriji umjetnosti Miodrag Dado Đurić na Cetinju. Zanima me, kakšne vtise nosi iz teh postavitev, ali so se vtisi publike razlikovali ali ne: Podobni so, bi rekla, saj je Goranka spravljiva, v njenih fotografijah se srečamo vsi. So kot velika družinska srečanja: prijatelji iz Hrvaške prihajajo v Beograd, Idoli igrajo v Zagrebu, Azra v hali Pinki, Titova smrt zaznamuje cel narod. Ko smo bili v Zagrebu, so ljudje na osemdeseta in protagoniste Novega vala gledali s nostalgijo, v Črni Gori pa so z izrazito radovednostjo analizirali njene portrete politikov.

Milan Mladenović, 1992.

Vseobsežnost dela Goranke Matić bi bila nepopolna, če je ne bi nekdo uspel zaobjeti v celoti in jo preliti v avtentičen vizualni jezik. Prav oblikovalec Borut Vild je s svojim prepoznavnim rokopisom tej monografiji vdihnil življenje in ji dal povsem novo obliko ter pomen, da se lahko do konca potopimo v čarobni svet te fotografinje. Je avtor več kot petdesetih vizualnih identitet in dizajna za več sto publikacij, knjig in revij. Bil je art direktor in oblikovalec Centra za savremeno umetnost Beograd, Beograjskega kroga, Muzeja savremene umetnosti v Beogradu, pa tudi podjetja Politika. Zato ga vprašam, kaj ga je v tem projektu najbolj vznemirjalo? Vznemirja me možnost, da vstopiš v nekogaršnje življenje in delo globoko, kompleksno, a hkrati celovito in zaokroženo. Kolikor sem mislil, da vem, se je izkazalo, da sem v procesu dela vsakič izvedel toliko novega, ne le o avtorjih, temveč tudi o času, v katerem so živeli, in okoliščinah, v katerih so delali. Pa, roko na srce, izvedel sem veliko tudi o sebi.

Delo na monografijah zna biti izčrpavajoče, še posebej ker je vključenih veliko ljudi, da bi bilo mogoče nekogaršnje življenje videti iz vseh zornih kotov. Poleg Une in Boruta je na knjigi delal tudi urednik RTS izdaj, Nebojša Grujičić, zato me je zanimalo, kako so se vsi trije ujeli v samem procesu: Goranka žal ni dočakala, da bi videla ali komentirala oblikovanje. Zapustila nas je po začetnih dogovorih. Moralo je preteči nekaj časa, da smo sploh lahko nadaljevali delo na monografiji. Sodelovanje z urednikoma Uno Popović in Nebojšo Grujičićem je bilo izjemno. Brez Uninega čustvenega odnosa in poznavanja Gorankinega opusa ter Nebojševe energije, znanja in vztrajnosti te knjige ne bi bilo. Najtežje je bilo spopasti se z ogromnim številom fotografij. Večina Gorankinih posnetkov je v lajka formatu, brez naknadnega kadriranja. Isti format, ko se ponavlja skozi celotno monografijo, je lahko naporen in ritem monoton. To je bil zame največji izziv. Kolikor se je dalo, sem se igral z dvojniki ali spreminjal ritem tako, da sem nekatere fotografije povečal, druge pa pomanjšal.

Goranka Matić med pripravami razstave v Muzeju savremene umetnosti, 2021, photo: Bojana Janjić

Fotografiranje sredi gneče in dinamike sodobnega trenutka – bodisi na rock koncertih osemdesetih bodisi na političnih protestih devetdesetih – je izostrilo pogled Goranke Matić in jo naredilo za eno najavtentičnejših pričevalk svojega časa. Njena sposobnost, da hkrati prenese dramatiko dogodka, psihologijo posameznika in duh epohe, obenem pa prilagodi poetiko sodobnim tendencam v fotografiji in umetnosti, je njen opus naredila izjemno širok in večplasten. Zato prosim tako Uno kot Boruta, da za trenutek zapreta oči in mi povesta, katero njeno prvo fotografijo vidita pred sabo: Naj omenim nekaj prizorov, skoraj kot filmske sekvence, v katerih je ona glavna protagonistka in predstavljajo ključne trenutke nekega časa. Goranka na okenski polici Narodnega pozorišta ob Vuku Draškoviću med demonstracijami 9. marca 1991; potem ona, ki prileti med družbo in ekipo EKV pred SKC-jem; pa fotografija Goranke s prijateljicami v njenem stanovanju – vse sijajne in pomembne ženske, je ganjena Una, Borut pa se takoj naveže: Najprej mi padejo na pamet Idoli v kopalnih plaščih, Magi v puloverju z dvignjeno roko, Koja na stopnicah, Štulić iz spodnjega kadra, Branko V. z neizbežno cigareto na protestu na Dedinjah, naša hčerka kot dojenček na protestu proti vojni v Bosni, dva ali trije diptihi Sutjeske, Jelena Šantić s piščalko in visoko dvignjenim čevljem… tega je še veliko, kar ni nič čudnega, po tolikšnem času intenzivnega opazovanja.

To je tudi dokaz, da delo Goranke Matić presega meje fotografije: postane način, da razumemo svet, v katerem smo živeli, ljudi, ki so ga oblikovali, in trenutke, ki so nas spreminjali. Njene podobe niso samo dokument časa, temveč živi prostori spominov, v katerih se prepletajo zgodovina, čustvo in estetika. V njih je ohranjeno bistvo ene epohe, pa tudi edinstven pogled avtorice, ki je znala videti dlje od površine dogodka. Videti dlje od vseh nas skupaj.

Promocija monografije “Goranka”, posvečene fotografinji Goranki Matić, in predpremierna projekcija celovečernega dokumentarnega filma “Goranka”, avtorja Borisa Miljkovića, bo potekala v ponedeljek, 24. novembra ob 18. uri v Muzeju savremene umetnosti v Beogradu.