Arts
Življenje profesorja kineziologije Gorana Jovića iz Imoćana so zaznamovala dolga potovanja in raziskovanje drugih kultur. Danes je eden naših najbolj znanih potopiscev in dobitnik več prestižnih mednarodnih nagrad za fotografijo. V obeh primerih je Goranu gibanje blizu in ko enkrat začneš, se težko ustaviš. Katero je bilo prvo potovanje, ki je določilo njegovo pot in ga izstrelilo daleč izven cone udobja, Goran mi odgovori – Afrika in se vrne v spomine na leto 2012. “Kot prostovoljec v humanitarni misiji Kolajna ljubavi sem takrat prepotoval Tanzanijo, začenši od severa pa vse do skrajnega juga. Toliko me je prevzelo, da sem se čez 10 mesecev vrnil k plemenu Maasai in en mesec živel pri njih. Spali smo v paru na posteljah iz šib, v skromnih hišicah iz blata, pepela in iztrebkov, kjer so tvoje prve cimre krave in koze. Tudi vonja se celo navadiš, a edino, na kar se nisem mogel navaditi, je bil vonj po ognju, ki bi ga vsak večer prižgali in katerega dim bi na silo polzil skozi tanka okna. Ne smeš ven, ker so tam zveri, katerim zlahka postaneš večerja, tako da sem ta del recimo komaj preživel. Na tistem potovanju je nastala moja najboljša fotografija,” mi pove Goran, ki se je v Afriki znašel čisto po naključju. Potem ko je v Imotskem srečal sošolko Ivano, ki mu je povedala o gradnji sirotišnice v Afriki, jo je poklical in se ponudil za fotografa, čez dva tedna pa je bil že v Tanzaniji. In od takrat, nam pove, ni nehal ne fotografirati ne potovati. Duhovito pripomni, da se mu je pravzaprav zgodila huda zasvojenost.
Photo: Huawei Pura 70 Ultra
Danes je njegov stalni naslov v Vinjanih Gornjih, kjer živi z družino, ženo Brazilko Diano Loos in desetmesečnim sinčkom. Trenutno pripravljajo zanimiv projekt, ki bo popestril njihov domači kraj. “Gradimo nekakšen retreat, fotogalerijo in umetniško hišo s skulpturami, zraven bo tudi botanični vrt in to v japonskem stilu, ker sem velik ljubitelj njihovega urejanja okolice,” mi razloži Goran o delih v teku. Tričlanska družina se je nedavno vrnila z dvomesečnega potovanja na Bali, kjer so kupili številne podrobnosti, vključno z 2-tonsko kadjo iz rečnega kamna, ki jo bodo, ko bo prispela na veliko tovorno ladjo, postavili zunaj v gozdu za kopanje s pogledom na dolino. “Zanimive vsebine bodo. Urejanja okolice sem se recimo lotil tematsko; sedem krogov, ki predstavljajo sedem celin, ki sem jih obiskal, okoli njih pa tematske skulpture. Z gojenjem rastlin se ukvarjam približno že šest let in doslej smo na posestvu posadili okoli petsto dreves.”
Ta dela so Gorana malo ustavila pri potovanjih, nam pa je razkril, da komaj čaka, da spet odpotuje. Vprašam ga, kaj so ga naučila in kako še naprej išče in najde lepoto med potovanji. “Največje bogastvo je to vse, kar vidiš. Opazovati, kako ljudje razmišljajo in doživljajo svojo preprostost bivanja. Na primer, ko sem bil v Arizoni in preživljal čas v druženju z Indijanci, sem jih vprašal, ali imajo kakšno sporočilo za nas, ki prihajamo. Dali so mi genialen nasvet – Upočasni in videl boš. Moraš preživeti nekaj časa na enem mestu, da bi resnično spoznal nekaj. Na Kubo sem recimo šel s ciljem, da jo vso obiščem, na koncu pa sem celotno obdobje preživel v Havani, spoznal zanimive ljudi, plesal na ulicah. To so morda najboljši narod, kar sem jih srečal, nasmejani, pripravljeni deliti, kar imajo, a nimajo veliko,” deli Goran z nami svoje vtise o svoji najljubši (poleg Amazonke) deželi, ki jo je obiskal in poudarja, da “ključno stališče na potovanju ni sojenje drugih, ampak opazovanje iz širše perspektive”. Na tej točki sem želela izvedeti katera izkušnja mu je bila v določenem trenutku popolnoma nerazumljiva, morda celo neprijetna. “Najtežjo kulturno izkušnjo sem doživel v Etiopiji in to celo večkrat, saj so tam zelo vraževerni. Recimo določeno pleme utopi svoje otroke v reki, če jim po verovanju niso pravilno zrasli zobje. Šokiralo me je tudi tamkajšnje bičanje žensk, le da so v tem primeru ženske ponosno tekmovale, katera se bo postavila pred moškim za ta obred.” Po tem sva se vrnila k prijetnejšim temam, ko mi je Goran razkril, da bi se rad vrnil v amazonsko regijo. “Tam se počutiš, kot da si vstopil v Knjigo o džungli. Vse, kar si videl na National Geographicu, je zdaj tukaj pred tabo, v živo in na svobodi, čas pa preživljaš s plemeni, ki imajo za hišne ljubljenčke lenivce. To je bila zame impresivna življenjska izkušnja.”
Goran Jović, “Rain Boy”
Vrnimo se k tej ikonični fotografiji, ki pušča podoben vtis kot slavna Afghan Girl iz leta 1984, ki jo je za National Geographic posnel Steve McCurry. Mislim, da ni človeka na svetu, ki ne bi vedel zanjo. Ravno tako mislim, da se v kolektivnem spominu opazovalcev nahaja tudi upodobitev Rain Boy fotografije, pod katero se je podpisal Goran Jović. Zanimalo me je, kako mu je to sploh uspelo posneti. Odgovor me je presenetil in očaral. “To je bilo moje drugo potovanje v Tanzanijo, kjer sem spoznal misijonarja Tomislava Mesića, ki je izvajal spreobrnitve po vaseh. Sledil sem mu. Krstil je ljudi vseh starosti, od mladih do starih, od 6 do 66 let. Pravzaprav je težko reči, katere starosti so ljudje iz Tanzanije. Kot da bi bili brezčasni. Na koncu obreda smo vstopili v kolibo v kateri so nam ponudili kozletin, njihovo redko delikateso. Notri smo bili samo mi, moški, medtem ko je bilo zunaj kakih sto žensk in otrok, ki so se zbrali iz okoliških vasi.” Sprva mi je zvenelo skoraj kruto, a Goran nam je razložil, da je to drugačna kultura, da so najprej povabljeni tisti, ki skrbijo za druge. En moški skrbi za recimo, petnajstih članov njegove družine, skupnosti. Potem mi je vse postalo smiselno.
“Skozi odprtino koče sem videl fanta, ki je strmel vame. Gledal naju je hipnotizirano, niti trenil ni, hotel sem mu dati svoj kos mesa, a mi je glavar vasi rekel, da tega ne smem. Spoštoval sem njihovo kulturo, moral sem. Veste, treba se je postaviti v njihove čevlje, sprejeti njihove običaje. Ti so tukaj z razlogom. Ampak potem sem potegnil fotoaparat in posnel njegov hipnotični portret. In dve leti po tem kliku na aparatu je ta fotografija povzročila norišnico. Kamorkoli sem jo poslal, je osvojila prvo mesto. Takrat se v tistem trenutku sploh nisem zavedal, kaj sem naredil, ko sem jo fotografiral.”
Koliko mu je ta fotografija spremenila življenje? Ali lahko fotografija nekomu spremeni življenje? “Ta fotografija mi je spremenila življenje. Zmagal sem na natečajih, začel delati na televiziji, veliko stvari se je začelo. Moje življenje je šlo v drugo smer in nadaljevalo do tukaj, kjer sem zdaj.”
Goran ima sposobnost ujeti človekovo esenco, čustvo, misel, to ni vidno samo na fotografijah, to se lahko sliši in občuti tudi v pogovoru. Le malo ljudi s katerimi sem se pogovarjala do zdaj, so tako strastni v tem, kar počnejo, vsaj na ta način. On se svojemu delu popolnoma preda in enako strastno poskuša, da bi ga posredoval, prenesel sporočilo, razložil, če je treba. Njegova energija je nalezljiva. Prepričana sem torej, da je Rain Boy le eden od dosežkov v njegovi že tako bogati fotografski karieri. In tu je še en dejavnik, zelo pomemben. Goran nima formalne izobrazbe, tu gre za čisti talent, vztrajnost, neizmerno radovednost in strast. Zanimalo me je, kako se je sploh lotil fotografiranja. “Prijatelj me je zjutraj sredi noči zvlekel iz hiše, da bi šel fotografirat, pravzaprav je bil zabaven izlet. Najprej sem mu rekel, da ni normalen, bilo je mrzlo, deževalo je, ura je bila dve ali tri zjutraj, da ne grem nikamor. A bil je vztrajen, ni popuščal. Tista noč je bila zame prelomna, saj sem naslednji dan od njega kupil fotoaparat in od takrat samo še fotografiram. Aparat je postala podaljšek moje roke.”
Photo: Huawei Pura 70 Ultra
Kako pomembni so ti fotoaparati, se navežeš na katerega? “Ne, lahko ga pustim, ga polomim, odtrgam, vzamem drugega. Zame je fotoaparat sredstvo, da ujamem trenutek.” In to je tisto, v čemer je Goran res dober, v lovljenju trenutka. Je intuitiven dokumentarist. Ulična fotografija je zanj vse, mi pravi. Rad se počuti kot ninja. Pride, naredi, gre, nihče ga ne opazi. Takrat meni, da je opravil dobro delo. Biti neopazen, neviden. In zdi se, da ima še eno sposobnost, talent, pritegne tisto, kar želi, da se mu zgodi, predvsem pri fotografiji. “Saj poznaš tisto, ko si nekaj zelo želiš, pazi, da se ti to res ne zgodi! Tako fotografiram na ulicah, npr. Barcelone in mislim, da bi bil kader popoln, če bi se subjekt, oseba, ki jo fotografiram, obrnila proti meni. In ona se obrne. In bam! Odlična fotka. To je točno tisto, kar sem želel. To se mi velikokrat zgodi.”
Čeprav mu fotoaparati niso pomembni, pa po drugi strani Goran verjame, da je dobro fotografijo mogoče dobiti s – čimerkoli. S fotoaparatom, pa kamero ali mobitelom. Seveda, boljši kot bo objektiv ali kamera na mobitelu, tehnično bo boljša fotografija. Verjame, da je vsak trenutek vreden zabeležiti in da se ne smemo izogibati uporabi tistega, kar je največkrat pri roki, mobilnega telefona. Trenutno mu je na primer zanimiva serija HUAWEI Pura 70 mobilnih telefonov. Ravno zaradi Ultra Lighting Pop-out kamere in HUAWEI XD Motion Engine je HUAWEI Pura 70 Ultra mobilni telefon, ki ne le zadovoljuje potrebam, temveč je tudi odličen partner in sopotnik pri ustvarjanju dokumentarnih fotografskih biserov tega pustolovskega dokumentarista. Ker ga dojemam kot intuitivnega dokumentarista, si takšen podaljšek roke, kot mu sam pravi, lahko predstavljam med njegovimi potovanji in dogodivščinami.
Photo: Huawei Pura 70 Ultra
“Seveda boljši objektiv je le boljši objektiv. Vrhunska oprema olajša delo in na koncu da boljši izdelek. In ko gre za mobilni telefon, je ta prav tak,« pravi Goran in nadaljuje »Fotografija ni samo klik, to so trenutki pred in po fotografiranju. Pogovori, pogledi, interakcija, komunikacija in navdušenje, adrenalin, ki ga prinaša vsaka fotografija.”
Zanimalo me je, ali ima vzornike, katerih fotografije gleda, ali preučuje delo koga drugega? “Ni ravno moj fotografski vzornik, vendar pa se zgledujem po njem – Sebastião Salgado. Človek, ki je posadil milijon dreves, preoblikoval (od človeka uničeno) pokrajino, jo vrnil naravi. Ta človek me navdihuje. Če mi jih uspe posaditi tisoč, bom ponosen, do zdaj sem jih zasadil petsto. Enkrat me je tudi lastnica nekega hotela primerjala z njim. Ne potrebujem nobenih trofej, nagrad, ničesar. To mi je dovolj. Če mi uspe narediti deset odstotkov tega, kar je ta človek dosegel, bom štel svoje življenje za uspešno.”
Režija: Marcella Zanki
DoP: Ante Gugic
Foto: Ante Gugic
Članak je nastao u suradnji s HUAWEI.
