Ima politično angažirana umetnost več smisla?

Umetnost in aktivizem sta tesno povezana, nedeljiva že od časa umetnosti in aktivizma. Tudi umetnost je aktivizem. Politični performans je dokaj močna in poznana veja umetnosti v našem prostoru, od šestdesetih let do danes. Od časa politike, umetnosti, boja za resnico in pravico ter upora umetniki iz našega prostora in sveta s svojo umetnostjo opozarjajo na vse grozote, ki se dogajajo po svetu. Od vprašanja ravnanja z migranti, prek pravic žensk, pravice do izbire, človekovih pravic, boja proti vojnam in pozivanja k miru, so bili svetovni in regionalni umetniki enako glasni in so javnosti in družbi, včasih najtišje, pošiljali najglasnejša sporočila s svojimi deli. Poskušali so spremeniti stvari, prispevati k spremembam, na nekatere pa so tudi sami neposredno vplivali.

Kritika družbe, ki jo umetnost pošilja nazaj v to isto družbo, bi morala biti ostra, močna, bi morala spodbujati k razmišljanju, k dobremu, dolgemu pogledu v svoj odsev v ogledalu, soočanju z dejanji, posledicami, in na koncu koncev – ne da naj bi, morala bi siliti k spremembi. Dobra, revolucionarna politično angažirana umetnost je vedno bila prav to – taka. Od vsega začetka.

DADA, prvo deklarirano protivojno umetniško gibanje, se je tematike vojne, smrti, terorja, norosti, bolezni, dominacije in osvajanja lotilo na povsem drugi ravni in za vedno spremenilo razmerje med umetnostjo in realnostjo ter kritiko realnosti vojne. Umetniki so bili pogosto sami na fronti, sami so sodelovali v teh uničujočih vojnah in so polni izkušenj, s subjektivne pozicije in s prebavljanjem lastnih travmatičnih izkušnj so kasneje lahko izražali vse, kar je bilo v njihovih delih objektivno narobe. Zato so tako pomembni, zato so tako potrebni. Tzara, Picabia, Max Ernst, Otto Dix… so nekatera reprezentativna in aktivna imena znotraj gibanja DADA. Žal so sledile nove in druge vojne, negativne družbene spremembe itd., ki so umetnike še vedno spodbujale k delovanju. Skočimo skozi čas in se pobliže spomnimo zgodovine, 70. let in performansa First Supper (After a Major Riot) , ki se je zgodil na božični večer leta 1970 v izvedbi kolektiva ASCO. Kosili so, obedovali med prometno konico v vzhodnem LA-ju, na Whittier Boulevardu, na precej nenavaden način, s poslikanimi obrazi in obkroženi z lutkami. To predstavo, performans je navdihnila Chicano Moratorium Committee Against the Vietnam War, največja protivojna akcija, ki jo je kdajkoli izvedla etnična skupina v ZDA. Kolektiv je leta 1970 organiziral shod proti Vietnamu na Whittier Boulevardu. Na žalost je demonstracije brutalno razbila policija s 4 smrtnimi žrtvami, požganimi trgovinami in aretacijami več kot 150 ljudi. Zdelo se je, da je performans, ki je bil izveden proti vojni, postal del samega bojišča. Nekje ob istem času se je izvajal performans Shoot umetnika Chrisa Burdena, kjer je prijatelj nanj ciljal s puško kalibra .22 naravnost v njegovo roko. Ustrelil ga je v roko, krogla je šla skozi njo. Precej šokantno za občinstvo. Bistvo tega nastopa je bilo v tem, da občinstvo streljanje doživi v živo, pred njimi, ne na primer na televiziji. Drugače je, ko se stvari doživijo, kot ko se opazujejo, kako se opazuje umetniško delo. Ta dela so preizpraševala koncepte moči, poslušnosti, meja in odgovornosti do sebe ter odgovornosti do drugih ljudi. Mislim da mi ni treba poudarjati protestnih dejanj Johna Lennona in Yoko Ono proti vietnamski vojni. Čeprav njihovih protestov ne bi imenovala politični performans, mislim, da jih je pomembno omeniti, saj jih družba prav v tem kontekstu najbolje prepoznava.

Naša regija spremlja politični performans in protestno umetnost po vsem svetu. Žal je naša zgodovina zaznamovana z vojnami, različnimi družbenimi nemiri, družbenimi krivicami, večnim bojem za ženske in človekove pravice ter nasploh bojem za človečnost in enakost. Mož in žena, moški, narod in država. Tako morda na performanse gledamo z drugačnimi, morda bolj kritičnimi očmi kot preostala Evropa. Če bi jih začela naštevati, od 1960-ih naprej, mislim, da kar dolgo ne bi nehala, vendar menim, da je zdajšnje vsekakor treba omeniti ali vsaj enega, ki najbolj pušča sledi, tistega, ki poudarja še vedno nujno potrebni boj za ženske in človekove pravice. Tiha misa umetnice Arijane Lekić Fridrih je morda trenutno tisti performans, ki ga najbolj potrebujemo. Tega decembera bosta minili dve leti, odkar se performans izvaja, in iskreno upam, da se bo kmalu končal. Ne zato, ker se je Arijana Lekić Fridrih naveličala, temveč zato, ker ga ne bomo več potrebovali. Ta performans morda najbolje in najbolj oriše stanje patriarthata, naše družbe in to vsako prvo soboto v mesecu na glavnih trgih različnih mest na Hrvaškem, vključno z glavnim trgom v Zagrebu, kot stalno lokacijo predstave.

Kaj pa stanje v svetu? No … Tudi svet je v težavah. Kot rak rana današnje družbe izstopata zlasti dve stvari. Vojne in migracije. Vojne divjajo po vsem svetu in dve izstopata; tista v Ukrajini in na območju Gaze. Ljudje bežijo z zasedenih ozemelj in še nikoli prej se ni toliko ljudi selilo v iskanju boljšega življenja. Mnogi se pri tem poškodujejo. Dva svetovno znana umetnika sta se odločila, da enega največjih glasbenih festivalov na svetu izkoristita za to, da svetu pošljeta svoja sporočila in pokažeta podporo resnici in vsemu, kar je prav. In kot da sta popolnoma zgrešila bistvo. To je tvegano pri tovrstnih umetniških delih in dejanjih: zaznavanje, prepoznavanje in poudarjanje trenutne politične in družbene realnosti ne prinese nič, če se ne izvaja za in pred pravim občinstvom. In to je tisto, kar mislim, da so ti umetniki pogrešali. Naredili so si reklamo in pravzaprav niso postali del spremembe, tistega kolesja, ki jo dela in premika. In lahko bi imeli res velik impact. Kje je šlo narobe?

Banksy je že od nekdaj znan po svojem aktivizmu, vsa njegova dela so politično in socialno obarvana in vsa pošiljajo brutalna, ostra sporočila, ki udarijo prav v sredico. Zato me je nekoliko presenetil mlačen odziv javnosti na njegovo zadnjo potezo. Pošiljanje napihljivega čolna z napihljivimi lutkami, ki so predstavljale ljudi, migrante v stiski, v simuliranem nevarnem morju, pravzaprav pa v morje publike med nastopom benda Idles na glasbenem festivalu Glastonbury, je hkrati izgledalo kot mlačna šala in neuspešna izjava. Reakcije so bile deljene. Banksyja so vedno hvalili kot kritika britanske politike do migrantov. Sam financira celo ladjo MV Louise Michel, ki migrante rešuje trpljenja na morju. Po drugi strani pa s svojim dejanjem trivializira nevarnosti, s katerimi se soočajo migranti, saj bodimo realni, šlo je za napihljiv čoln z lutkami, ki je plaval po množici, večinoma pripadnikih višjega srednjega razreda, ki so se zabavali na koncertu, pili predrago pivo in za katere takšno dejanje ne pomeni ničesar ter ga v tistem trenutku zagotovo niso tako doživeli niti razumeli. Pravzaprav, ni jim je bilo mar. Verjetno so mislili, da je to poteza skupine, neka potegavščina. Prav tako je Banksy avtorstvo akcije priznal šele dva dni po predstavi, kar je oslabilo že tako nezadostni učinek. Pomenljivo je, da je bend isti posnetek delil šele potem, ko ga je Banksy objavil na svojem profilu. A ziher je ziher. Rekli bi, da je Banksy s tem performansom – brcnil mimo.

Oglejte si to objavo na Instagramu.

Objavo deli Banksy (@banksy)

Poleg njega se je še ena umetniška zvezda odločila uporabiti Glastonbury kot kraj, s katerega bo poslala sporočilo svetu. Marina Abramović se je s 7-minutnim nastopom tišine na odru odločila svetu poslati sporočilo miru, a je to storila oblečena v dizajnersko interpretacijo znaka miru (znak kampanje za jedrsko razorožitev). Nastopila je v kostumu, ki ga je oblikoval njen prijatelj modni oblikovalec Riccardo Tisci, in zbrane nagovorila z uvodnimi spodbudnimi besedami – Pozdravljeni vsi skupaj! Ko sta me Michael in Emily Eavis povabila sem, na Pyramid Stage, na najpomembnejšem glasbenem festivalu na celem svetu, sem bila navdušena in počaščena. In zgrožena, ker sem umetnica. Takšnega občinstva še nisem videla v življenju. Ne pojem, ne plešem. Vse, kar počnem, počnem … – Njen skromen začetek govora, nagovor občinstva je bil pravzaprav precej navdihujoč, a ko se je nastop začel in odvijal, je postajalo vse bolj jasno, da je pred napačnim občinstvom, na napačnem mestu, ob napačnem času. Občinstvo je povabila v sedemminutni molk – Potrebujemo vaše polno sodelovanje in predlagala vam bom kaj naj naredimo. To je glasbeni festival, kjer se vsi želite imeti dobro in želite poslušati odlično glasbo. Toda to, kar predlagam, je nekaj, kar se še nikoli ni zgodilo na nobenem glasbenem festivalu v vsej zgodovini. Predlagam sedem minut tišine. – je rekla in dejansko jo je dobila. Ampak delno. Njeno občinstvo, občinstvo pred njo je sodelovalo, se mi zdi iz vljudnosti, ker se akcija ni prelila na ostalo občinstvo. Z okoliških odrov je ječala glasba, v vrstah njenega občinstva je bilo slišati obvestila na mobilnih telefonih in občasen pisk ob odprtju pločevinke piva. Vse skupaj je bilo videti nekoliko cringe in tako se je tudi zdelo. Mediji so nastop seveda spremljali in odzivi so bili deljeni.

Oglejte si to objavo na Instagramu.

Objavo deli CIRCA (@circa.art)

Po njihovih nastopih in ob spominjanju začetkov umetniškega protesta ter njegovega sedanjega mesta v umetniškem, družbenem in političnem kontekstu se ne morem oteti vtisa, da je, čeprav je vedno hvalevredno in vztrajno klicati k miru, kolikor koli nerodno in neopredeljeno to, da so ti klici le še potrdili moje prepričanje, da se revolucija ne bo zgodila med množico na glasbenem festivalu in zagotovo ne med milenijci, ki so že dobro zakorakali v srednja leta in ki ohranjajo določeno mero ravnodušnosti do kriz. Ta dva svetovno znana, pravzaprav najbolj znana umetnika nista naredila tistega, kar bi od njiju pričakovala. Njuna performansa sta bila spodobna, vendar se od njiju pričakuje več, pričakuje se nekakšna subverzija, ki bo imela velik učinek. Da se o njunih izvedbah ne sme pisati le kot o delu programa glasbenega festivala, ampak naj bo festival samo poligon, platforma za izvedbo nečesa močnejšega, nečesa večjega od celotnega dogajanja. Perofrmansi so tako postali le okras, postali so dekoracija, tablica na televiziji, ki na svojem ekranu prikazuje vse grozote sveta. Prešinilo me je, da bi naši regionalni umetniki, kot so Siniša Labrović, Davor Konjikušić, že omenjena Arijana Lekić Fridrih, Šejla Kamerić, Selma Selman, Stefan Lukić ali Tanja Ostojić, naredili boljšo, bolj smiselno umetnost. Žal je Glastonbury, za razliko od teh dveh umetnikov, zanje nedosegljiva platforma in prizorišče. Tako Banksy kot Abramovićeva tega žal nista najbolje izkoristila. Sprašujem se, ali sta se performansa sploh zgodila… Se ju kdo spomni, ali občinstvo, le dva tedna po njunih performansih ve, za kaj v resnici gre? Malo jih bo znalo ponoviti, ali še huje, redkim bo mar.

Revolucija, kot je vedno bila, je za bolj kritične, pogumnejše, morda za mlajše, za tiste, ki ne trpijo ravnodušnosti, tudi za umetnost, a tisto, ki v družbi povzroča najbolj burne odzive. Ko ni poti nazaj. Vse ostalo so thoughts and prayers. In to ne služi preživetju, niti ne spreminja družbe.