Galeb Nikačević nam razkriva 5 filmov, ki jih je izbral za program Bitka za stvarnost v okviru Beldocsa 2025

Živimo v času boja za realnost. Takšnega, ki je zvit, premeten, iztrgan iz objema resnice. Krik sodobne družbe odmeva med dvoumnimi pripovedmi, lažnimi novicami in teorijami, ki so zvite do grotesk, in v takšnih okoliščinah je velik izziv ločiti dobro od slabega, resnično od lažnega. Kolikokrat ste se pred kratkim znašli v pogovoru z družino ali prijatelji o dogodku, o katerem imate dve popolnoma različni interpretaciji? Od nedeljskega kosila, prek ulice in službe, pa vse do interneta, so delitve povsod okoli nas. K temu je še posebej prispeval zgodovinski razvoj tehnologije, prav tako pa tudi naraščajoči avtoritarni režimi po svetu, katerih interesi javni prostor vse manj opredeljujejo kot prostor svobode in vse bolj kot instrument in vzvod moči. Ob tej priložnosti bo Galeb Nikačević na prihajajočem mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Beldocs, 18. po vrsti, od 21. do 27. maja 2025 v Beogradu predstavil poseben program z naslovom Bitka za stvarnost. Galeb skozi svoj izbor filmov raziskuje, kako interpretirati resnico in zgraditi skupno realnost v dobi zmede, namesto odgovorov pa občinstvo vabi k razmišljanju – o realnosti, ki si jo delimo, jo preizprašujemo in nenehno na novo izumljamo.

Ekskluzivno za Vogue Adria se Galeb ozira nazaj na pet filmov, ki jih je izbral za program Bitka za stvarnost. Se vidimo na Beldocsu!

Blum

Blum ni le film o enem človeku, temveč film o družbi v zelo pomembnem trenutku za Evropo in svet, v času binarnih nasprotij Vzhoda in Zahoda, ki so prikazana v biografiji njega in jugoslovanskega podjetja Energoinvest, ki ga je vodil. Manjkajoči člen v objektivnem pogledu na politike in ideologije teh dveh strank. V pogovorni in propagandni izkušnji vzhodnega bloka je bil samoupravni socializem takratne Jugoslavije velik problem, ker ni ustrezal narativom nobene od ponujenih strank. V času, ko nam je popolnoma jasno, da kapitalizem doživlja ogromno krizo, saj filozofija “nenehne rasti” kaže svoj pravi obraz, ki ne more živeti v sožitju s planetom in njegovimi viri. In ko nam postane jasno, da si je lažje predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma, se obrnemo k potencialnim idejam, ki bi jih naše družbe lahko našle kot navdih. To je film o tem; Ali je bil samoupravni socializem veliko zlo ali pa je imel nekaj nepričakovano pomembnih in naprednih idej, ki so bile odskočna deska naših družb, so teme in vprašanja, s katerimi se Jasmila Žbanić mojstrsko ukvarja v tej, za mlajšo generacijo radikalno novi ideji, ki smo jo, ne tako dolgo nazaj, še živeli.

Blum

Mr. Nobody Against Putin

Zame je bil to neposreden vpogled v to, kako propaganda deluje skozi šolski sistem. Film pripoveduje o tem, kako se režim Vladimirja Putina izvaja v Rusiji skozi učne načrte v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju, v manjših mestih, zlasti v delavskih območjih in naseljih, kjer je malo ali nič življenjskih priložnosti, kjer je služenje vojaškega roka edina možnost poleg težkih del, kot je življenje v Karabašu, delavskem in rudarskem mestu skoraj 2000 km od Moskve. Intimen in ekskluziven pogled na življenje v eni takšnih šol v Rusiji, z grozljivimi posledicami.

Hacking Hate

Globoka družbena polarizacija, propaganda, anonimnost, dostopnost, pomanjkanje nadzora, pa tudi poslovni modeli trga pozornosti, ki si prizadevajo algoritmično ponujati vsebine, ki ljudi zadržujejo na zaslonu, brez kakršne koli odgovornosti za duševno zdravje svojih uporabnikov, so privedli do dejstva, da množični poslovni modeli brez etičnih in moralnih kodeksov ustvarjajo temne prostore, ki dramatično vplivajo na razvojno obdobje mladih. Brez vednosti in razumevanja svoje skupnosti, staršev in skrbnikov se mladi po vsem svetu oblikujejo in radikalizirajo. Film, preveden kot Hekanje sovraštva, ponuja zelo ekskluziven vpogled v prav tak svet, svet radikalne desnice in fašizma, ki temelji na mačisti kulturi in populistični imigracijski politiki.

Hacking Hate

Bright Future

V kolikšni meri lahko vidimo pomen enega trenutka za civilizacijsko spremembo družbe? Kako pripravljeni smo videti vse signale, ki nam jih pošilja svet, in jasno ter brez dvoma oceniti, v kakšnem trenutku smo in ali lahko predvidimo dramatične spremembe, ko se zgodijo, ali je to naloga zgodovine kot znanosti? Točno takšen pogled nam ponuja romunski film Bright Future, ki skozi arhivsko gradivo spremlja zadnji veliki svetovni festival mladih in študentov, leta 1989 v Pjongjangu v Severni Koreji. Festival, ki poteka le nekaj mesecev pred padcem berlinskega zidu in hkrati s kulturno revolucijo na Kitajskem, vse pa je bilo posneto s kamero romunskega amaterskega snemalca, ravno v obdobju, ko se je v Romuniji pripravljala velika revolucija, leta 1989, ko je bil strmoglavljen Nicolae Ceausescu.

The White House Effect

Ko se je internet pojavil v kombinaciji s pametnimi telefoni, je bila ideja, da bi imel vsak prebivalec sveta Aleksandrijsko knjižnico v žepu, le en klik stran. Nič nam ne pove bolj glasno, kako smo se motili in koliko korporativni kapital, ki je lastnik velikih platform, na katerih največ ljudi preživi večino svojega časa, kot arhivski posnetki, ki segajo več desetletij nazaj, na katerih vidimo, da se znova bijejo iste bitke, za katere smo verjeli, da so bile dobljene že v osemdesetih letih. Namesto znanja smo promovirali antiznanje, namesto dejstev gojimo relativizacijo pod pretvezo dvoma in znanstvenih dejstev, ki smo jih pokazali, vsaj ko gre za podnebne spremembe. V času rojstva izraza “globalno segrevanje” nas ta film popelje v trenutek, ko je znanstveni svet dokazoval in dokazal resničnost podnebnih sprememb, v katere pa žal še vedno ne verjame vse več ljudi.

The White House Effect