Kaj berejo pisatelji? Filip Grujić odkriva mnogim neznane velike pisatelje.

Filip Grujić je neizogibno ime srbske literature. Čeprav je dokaj mlad (29!), je za njim bogat literarni opus in nekaj odličnih knjig. Je avtor več dramskih del, za katere je prejel Mihizovo nagrado, Sterijevo nagrado in nagrado Slobodan Selenić. Z romanom Podstanar se je uvrstil v ožji izbor za NIN-ovo nagrado in bil nominiran za evropsko nagrado za književnost. S tretjim in zadnjim romanom I onda opet, iz početka je samo potrdil svoje mesto v srbski in regionalni literaturi.

Filip Grujić je pripadnik najmlajše odrasle generacije, tiste z oznako Z. Gleda stvari z drugačnimi očmi in kot kaže, bi si upala napisati, da odpira oči tudi drugim. S svojimi javnimi pogledi na družbo in življenje v regiji je lahko samo pozitiven zgled ne le mlajšim, ampak tudi nam, nekoliko starejšim. Zanj sem prvič slišala, ko je pred tremi leti bival v Splitu na rezidenčnem programu Reading Balkans. Njegov javen odziv na bivanje v Splitu me je osvojil (preprosto ga boste našli, poguglajte ga, ne bo vam žal!) in me spodbudil, da poiščem njegove knjige, ki so se izkazale za točno take; knjige, ki osvajajo.

Prav zaradi tega razloga, da bi nam odprl oči, sem Filipa prosila, naj priporoči nekaj knjig neznanih avtorjev. Poslal je svoje priporočila, in čeprav so meni, in verjamem da tudi mnogim drugim, ta imena dobro poznana, sem s kratkim preizpraševanjem svoje okolice ugotovila, da je Filip precej dobro zadel. Teh velikih avtorjev, teh nagrajenih avtorjev res marsikdo ne pozna, kot da nagrade in literarna slava ne sežeta zunaj literarnih in kulturnih krogov. Zato je tu Filip Grujić, mlad avtor, ki ga morate brati, ki nam odpira oči in nas spomni na druge velike avtorje, ki ste jih morda zgrešili.

Divji detektivi, Roberto Bolaño

Roman, v katerem obstaja toliko svetov in toliko zgodb in toliko majhnih, drobnih zapletov, podrobnosti, v katerem je mladostniška strast in želja, da preprosto želiš znoreti. Divje detektive se bere dolgo in potrpežljivo – in bere se jih tako, da vzljubiš besedo, ne samo dogajanje.

Photo: Divji detektivi, Roberto Bolaño

Deseti december, George Saunders

Dnevnik o Semplika dekletih in Deseti december sta dve zgodbi, za kateri še vedno ne razumem, kako je nekomu uspelo, da ju napiše. Saunders pravi, da si je vse življenje želel imeti popoln Hemingwayev stavek. A čez čas je nad tem obupal in ustvaril svojega, Sonderjevega. Hkrati pretresljivo in nenavadno.

Photo: Deseti december, George Saunders

Izbrane drame, Jon Fosse

Nepričakovani dobitnik Nobelove nagrade, briljanten na obeh področjih – tako v prozni kot v dramski literaturi. Čeprav navidezno preprost jezik, na robu naivnosti, Fosse skozi repetitivnost ustvarja globoko praznino in melanholijo ter strah, ki ga čutijo njegovi junaki. V njegovih besedilih ni velikih tem, primernih za tekmovanje, kar pa ne pomeni, da njegove drame niso velike.

Photo: Jun Fose, Izbrane drame, IPC Media

Igra s hudičevim repom, Vitomil Zupan

Nekoliko pozabljen slovenski pisatelj, z zelo močnim ritmom stavkov, nekoliko prelomljen – skozi jezik, ki je literarni in ulični hkrati. Zupan fenomenalno oblikuje svet v katerem prevladujejo erotika, strast in poskusi prodreti do samega dna nezadovoljstva dveh v razmerju, ki razpada.

Photo: Vitomil Zupan, Igra s hudičevim repom, BIGZ