Emir Šehanović je umetnik, ki ustvarja čudovita dela iz prihodnosti

Emirja Esha Šehanovića sem spoznala pred več kot desetletjem, ko se je ukvarjal z ulično umetnostjo, oziroma ko je bil tik pred tem, da se z ulično umetnostjo neha ukvarjati. Njegove zadnje akcije v okviru Muzeja ulične umetnosti v zagrebški soseski, kjer sem odraščala, so stalni opomin na njegovo sijajno ulično umetnost. Pogosto grem mimo freske in lepo je videti, da je niso vandali preslikali ali prepleskali. Še vedno stoji v Sigetu.

Po Muzeju ulične umetnosti leta 2014 v Zagrebu nisem več spremljala street art umetnika Esha, ampak umetnika Emirja Šehanovića. Kaj se je zgodilo z identiteto in umetnostjo, me je zanimalo. Kam je šel Esh? “Ja … Esh je izginil v preteklosti.” – mi razloži Emir. “Zgodil se je naravni prehod, začutil sem, da v ulični umetnosti nimam več kaj početi, postalo mi je monotono in dolgočasno. Ni bilo več tako vznemirljivo ukvarjati se z ulično umetnostjo. Dobro se spominjam tistega trenutka, risal sem v Zagrebu na festival ulične umetnosti. Rišem in delam, dokončam delo in ga gledam in preprosto ne čutim več navdušenja, ki sem ga čutil včasih. Občutka zadovoljstva ni več.”

Identiteta in tranzicija umetnosti

Sprva je iz ulične umetnosti »izstopil« v vesolje. Iz prostora stene, ki jo je videl kot kos čistega papirja, je Emir začel »odhajati« v prostor, začel je uporabljati arhitekturo, vključil je prostor v samo delo. Začel se je ukvarjati s kiparstvom in instalacijo. Delal je site specific dela, posege v prostor, v katere je vključeval arhitekturo, v katero je delo umeščeno, sedaj kot sestavni del dela. Potem je prestopil iz enega v drugega, naredil, kar pravi – prehod. “Šel sem skozi več faz; pojavljali so se portreti, uporabljal sem stare fotografije, pojavljala se je figuralika, zdaj pa se je vse to izgubilo, ostala je samo abstrakcija in oblika, kot da je to prevladalo in seveda neka doza srhljivosti v delih.” Zanimal me je tisti »hlad«, tisti spooky občutek in značaj del, ki jih Emir omenja v pogovoru, ki ga povezujem z njegovim zanimanjem za šamanizem, okultizem, poganska verovanja in prikazni. Spraševal sem se, če se je to zgodilo namenoma, iz nekega impulza ali se je “poklopilo” po naključju? “To je bila ena prvih tem, ki sem jih raziskoval. Ne vem zakaj, ampak meni je bilo zanimivo, obkrožen sem bil s takšnimi stvarmi, v Bosni jih je veliko. Ljudje izvajajo tako zdravljenje, šel sem na te seanse, ker me je zanimalo, to je bil moj glavni razlog. Zanimanje in radovednost.”, nadaljuje o izkušnji prve razstave v Beogradu. “V Beogradu sem imel prvo razstavo kolažev s takšnimi deli. Ljudje so pristopali k meni, spraševali za nasvet. In kmalu sem ugotovil, da imajo vsi izkušnje ali stik s tem.”

Marija Šehanović

Emir se v svoji umetnosti ne ukvarja več s tematiko okultnega in poganskega, meni, da se je začel ponavljati. Prešel je k drugim motivom in interesom, prešel je v novo, rekla bi, subtranzicijo. Svoje nenehno spreminjanje razloži na preprost način in meni se zdi povsem logično, da to počne: »Ne moreš vse življenje delati ene in iste stvari. Pravzaprav lahko, ampak kako dobro je to? So ljudje, ki delajo eno in isto stvar, eno temo, vse življenje, jaz ne morem. Začenjam se ponavljati. Vprašanje je, ali bo še kakšna sprememba? Ne vem. Ampak to sploh ni pomembno.”

Poleg medijev in različnih zvrsti umetnosti, Emir veliko potuje in ta sprememba, ki je zanj stalna, mu je omogočila dokaj dobro poznavanje lokalne in regionalne scene. Zanimalo me je, kako se znajde na domači, regionalni in mednarodni sceni? Je kakšna razlika med območjem bivše Jugoslavije in preostalo Evropo? Ali obstajajo podobnosti med Srbijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Črno goro in Slovenijo? Kako deluje scena, sploh ko se kot umetnik toliko spremenijaš? “Zunaj je malo lažje oziroma bolj organizirano.”

Omejitve in navdih v umetnosti, tukaj doma

“Zame je recimo problem dobiti material. Zunaj je več razpoložljivega materiala in lažje je preizkušati stvari, eksperimentirati, testirati različne inovacije. Na ta način, z omejitvami, si primoran postati bolj ustvarjalen. Veliko je materiala, ki bi ga rad preizkusil, spoznal. In tako moram najprej naročiti manjšo količino, ga preizkusiti, najprej pa počakati, da pride na cilj. Veliko stvari ne morem naročiti, kajti kaj pa, če mi ne ustrezajo.« V tujini je druga zgodba. “Ja, greš v trgovino, kupiš in preizkusiš še isti dan.” Ko sem slišala za omejitve, ki vplivajo na umetnikovo delo, sem ga vprašala, kako pomembne so mu te omejitve pri njegovem ustvarjanju Emirjeva razlaga me je kar malo razveselila, takšnega optimizma od njega nisem pričakovala: »Iz tega izvira iznajdljivost. Jaz bi poskusil, igral bi se zdaj z enim materialom, potem pa vzel drugega in ga preizkusil, mogoče je boljši.«

Marija Šehanović

“Včasih me res moti nedostopnost stvari in materialov, ampak na koncu vedno najdem rešitev. In izpade bolje. In na koncu, na koncu, je to bolj smiselno za moje delo.”

Za dobro umetnost je pomembna tudi podpora, je v pogovoru poudaril Emir. “Čeprav je naša scena zapletena, trg prav tako, ali ga ni ali je črn. Kar je novo in dobro je, da se pojavljajo neki novi, mlajši zbiralci umetnin. Zbiratelji, ki so iste generacije kot umetniki. Tako se bolje razumejo, če ne kar najbolje razumejo. Moja dela najbolje razumejo zbiratelji in kolegi mojih let, naše generacije. Pomembna je tudi podpora kolegov s scene. Razumemo se, če ne drugega, smo v enakih situacijah in težavah in si pomagamo, podpiramo drug drugega. To se mi zdi super.”

“Od kod prihaja tvoj navdih?”
“Narava in tehnologija.”

Odlična kombinacija, sem pomislila. Mislim, da je prihodnost človeštva odvisna od odnosa med naravo in tehnologijo. Da bi bilo pozitivno, mora biti to razmerje v harmoniji. Emir poskuša z novimi tehnologijami posnemati naravo. “Ali bomo takšna dela, dela, ki jih navdihuje narava in tehnologija, videli na razstavi v zagrebški galeriji Trotoar, , ki se bo odprla 22. marca?” Nekoliko zadržano ali morda skrivnostno je odgovoril – da. Po nekaj dodatnih vprašanjih pa je razkril kaj nas čaka v galerijskih prostorih: “Razstavljal bom nova dela, grafike in kipe. Govoril bom točno o tem, o tem odnosu, o naravi. Zame je zelo pomembna pri moji ustvarjalnosti. Razmišljam o njej, o tem, kam gre, kam pluje ta svet? Ne vidim lepe slike prihodnosti, vidim tisti apokaliptični svet, kolikor mi ni všeč ta beseda – apokaliptično – ampak tako ga vidim. In moja dela so dediščina prihodnosti.” Emirjeva dela kot tisto, kar je ostalo od prihodnosti. Ta misel mi je nekako všeč, za trenutek se je celo zdela tolažilna. Spraševala sem se ali so njegovi ostanki prihodnosti grozljivi ali nudijo upanje? “Hm … ne vem. Ne bi rekel, da dajejo upanje, a zame so lepi.”

Marija Šehanović

“Z idejo, da bi se izboljšali, se bomo – uničili.” Ta Emirjev stavek je zvenel tako grozno in resnično, da ga je takoj želel razjasniti: “Nisem prerok, niti nisem strokovnjak, ampak to je moje osebno mnenje. Kot človeštvo ne gremo v pravo smer.” In mislil sem si, lepe stvari bodo ostale iz prihodnosti. V tem trenutku, v prihodnosti, v galeriji Trotoar v Zagrebu.