V nadaljevanju vas čakajo primeri fantastičnih zgradb, ki danes pripovedujejo zelo zanimive umetniške zgodbe. Nekaj jih boste našli v regionalni bližini, za nekatere pa se vam bo splačalo odpraviti na Portugalsko in v Italijo.
Tina Kovačiček26 februarja, 2024
Arhitektura nam, kot nema priča časa, pogosto pripoveduje o svojem splošnem stanju; koga ali kaj smo pozabili,kako razmišljamo in kje so naše vrednote in to dobesedno kje. Industrijski objekti, nekoč aktivni udeleženci družbenega življenja, pogosto po roku uporabe padejo v pozabo. Minevajo leta in leta, ne da bi se jim kdo posvetil, potem pa se nekega dne porodi ideja, kako bi bilo lepo te stavbe ponovno obuditi.
Leta 2021 odprta Galerija Cukrarna je po večletni temeljiti in celoviti prenovi šarmantni Ljubljani omogočila fantastičen prostor za umetnost, njeno razstavljanje, performans in refleksijo. Poleg umetniških in izobraževalnih načel, so tu pomembna tudi humanistična načela – spoštovanje drugih, odgovornost do okolja in družbena kritičnost, ki ves čas drži ogledalo vprašanja v zraku. Nekoč skromna tovarna sladkorja, ki je prerasla v prvo pravo tovarno v regiji. Uničujoč požar in spremembe v proizvodnji ter dolgovi takratnega lastnika so sladkorno tovarno spremenili v najemniško stavbo. V osemdesetih letih je Cukrarna začela veljati za sramotilni madež mesta in čas je bil, da jo Mestna občina Ljubljana odkupi in poskrbi za stavbo, ki ima status kulturnega spomenika. Streha nekdanje Cukrarne in zunanji zidovi s kar 318 okni so ohranili svojo prvotno podobo. Čeprav je stavba zaščitena kot pomemben del industrijske dediščine, je šele po obnovi postala arhitekturna lepotica, ki je ne smete spregledati, ko ste v Ljubljani.
Bilo je leta 2017, ko so v Kikindi odprli muzej Terra v mogočnem objektu nekdanjega konjeniškega vadišča, kasneje vojašnice. Želja, ki je vztrajala več desetletij, se je na pobudo profesorja in akademskega kiparja Slobodana Kojića, ustanovitelja istoimenskega mednarodnega kiparskega simpozija v terakoti, uresničila. Avtorji in kiparji so dobili možnost stalne razstave svojih del velikih formatov, obiskovalci Kikinde pa so doživeli impresivno muzejsko izkušnjo. Občina Kikinda je od srbske vojske odkupila staro vojašnico, jo preuredila in predala Centru Terra, ki je danes tudi razstavni prostor, študijsko in učno središče ter atelje številnih umetnikov. Arhitektka Aranka Blat je speljala projekt adaptacije v muzejsko-galerijski prostor, ki dosledno in zvesto spoštuje avtentični videz te stavbe. V zbirki Terra je trenutno približno 1000 kipov iz terakote, stalna postavitev te razstave pa ne sledi kronološkemu zaporedju, temveč obiskovalcem omogoča vpogled v spremembe pri delu in tehnikah, ki so se zgodile v štirih desetletjih obstoja Mednarodnega kiparskega simpozija – Terra.
Čudovita baročna palača v okviru nekdanjega industrijskega kompleksa “Rikard Benčić”, je bila v celoti prenovljena in preurejena v nov dom Muzeja mesta Reka, ki se je tja uradno preselil leta 2020. Stavba, zaščitena kot kulturna dobrina, je bila zgrajena leta 1752, za potrebe upravne stavbe sladkorne rafinerije in je sestavni del industrijskega kompleksa, ki priča o industrijskem razvoju Reke v 18. stoletju. Tudi to je uničil požar, a so jo nato temeljito prenovili in opremili z baročno notranjo opremo s stenskimi poslikavami in štukaturo. V dveh fantastično urejenih etažah, nas danes postavljena stalna razstava popelje po zgodovini Reke od 18. stoletja do 21. stoletja, od trenutka, ko je mesto leta 1719 postalo svobodno kraljevo pristanišče in doživelo izjemen napredek in rast. Vsebina razstave Reko postavlja v evropski in svetovni kontekst, povezuje jo z Dunajem, Antwerpnom, Budimpešto, New Yorkom.
MAAT, ki je bil odprt oktobra 2016, je mednarodna ustanova, namenjena spodbujanju kritičnega diskurza in ustvarjalnih praks. Nahaja se na bregovih reke v lizbonski zgodovinski četrti Belém in sestoji iz nekdanje elektrarne zgrajene leta 1908 – MAAT Central – in sodobne stavbe – MAAT Gallery – povezanih s parkom, ki se razteza vzdolž reke Tejo. Poleg programa občasnih razstav in dejavnosti ima muzej tudi stalne razstave, kot je ta, posvečena nekdanji elektrarni v stavbi Central Tejo.
MAAT Lisabon / Francisco Nogueira
MAAT Lisboa / FG+SG
Arhitektura osrednjega dela stavbe z impozantnimi opečnatimi železnimi konstrukcijami, ki odražajo različne vplive, je značilna za tako imenovane »elektrarne« poznega 19. stoletja. Sedanja stavba je rezultat poznejših širitev, katerih cilj je bil povečati proizvodne zmogljivosti. Ob Centralnem Teju se nahaja galerija MAAT, ki jo je zasnovala britanska arhitektka Amanda Leveta, ki je odprta vrata za javnost leta 2016 in s svojo pojavo nakazuje nov odnos do reke in sveta. Je lep primer spoja starega in novega, v katerem je oboje enako pomembno za sedanje in prihodnje generacije. Ko boste v Lizboni, obvezno obiščite ta muzej.
Univerza Iuav v Benetkah, ena vodilnih javnih univerz na področju arhitekture, umetnosti in oblikovanja, ima tudi enega najboljših programov posvečenih ekonomski, okoljski in družbeni trajnosti. Glede na aktualna vprašanja o pretiravanju, ki se porajajo, ko razmišljamo o Benetkah in njihovem družabnem in turističnem življenju, si Iuav prizadeva biti primer dobre prakse. Dobro jim gre, saj je preureditev prostorov nekdanje bombažne tovarne v učilnice in univerzitetni kampus, fantastična. Stavba, nekoč znana kot Cotonificio, je prvič odprla svoja vrata leta 1883, kot podjetje za proizvodnjo bombaža, ki sta ga ustanovila dva italijanska plemiča, Eugenio Cantoni in Carlo Moschini. Tovarno so dokončno zaprli v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, po vsesplošni krizi industrije in naslednjih trideset let je bila zapuščena. A to še ni bil konec Cotonificia. Kot feniks je novo življenje zaživel v 90. letih, ko je začel gostiti arhitekte in postal karierna iztočnica tisočim študentom.
Iuav University
Iuav University
