Kaj me je David Lynch naučil o življenju?

Wild at Heart je bil prvi film Davida Lyncha, ki sem ga gledala. Twin Peaks sem nekako zaobšla. Gledal sem ga z zamikom vsaj petih let, igral pa je v enem od kinematografov, ki jih v Zagrebu ni več. Ne vem, kako se je zgodilo, da je bil predvajan v tistem majhnem kinu v središču mesta, a plakat je bil tako hipnotično privlačen, da sem se, kot takrat, ko se odločim prebrati knjigo zaradi platnic, zastrmela vanj in seštevala svoje obšolske dejavnosti ter računala, kdaj sem zvečer prosta, da bi ga lahko pogledala. S seboj sem zvlekla tudi svojo najboljšo prijateljico. “Ona bo cenila to estetiko, tisto usnjeno jakno s kačjim vzorcem, ki jo tako brezbrižno nosi Nicolas Cage in denversko modri cadillac, ki kuka za njim,” sem pomislila. Takrat sva gledali, brali in poslušali vse, kar je posnemalo močne vzorce, žive barve ter zmedene in presenetljive zgodbe. Mislim, da sva nekaj dni pred odhodom v kino gledali True Romance in glede na vizualni vtis plakata sem pričakovala takšen film. Intenziven, poln nasilja, ljubezni, strasti, vsekakor povišanih čustev.

Kako sem se motila. Ta črna komedija in romantični krimič me je povsem posrkala v svet Davida Lyncha. Seveda sem si takoj zaželel prebrati knjigo, po kateri je posnet film, a je nisem nikoli (Wild at Heart: The Story of Sailor and Lula, avtorja Barryja Gifforda). Zdaj mi je malo žal, mislim, da bi takrat bolje razumel, zakaj se je Lynch odločil napisati in režirati film, potem ko jo je prebral, namesto da bi ga samo produciral, kot je bilo prvotno dogovorjeno. Ta njegova želja, da se popolnoma potopi v stvari, je bila fascinantna in zelo navdihujoča, če bolje razmislim.

Fast forward naprej kakšnih dvajset let kasneje, ko sem pogledala že vsak kader, ki ga je posnel, sem odštevala dneve do 22. maja 2017, saj je takrat izšla prva epizoda Twin Peaks: Return. Nič me ni moglo zaustaviti, ni bilo nobene obveznosti, nobenih dogovorjenih načrtov, ničesar, kar bi mi preprečilo, da bi vsak ponedeljek do konca poletja večere preživela hipnotizirana pred ekranom. Twin Peaks se je vrnil! David Lynch me je s svojim pristopom k ustvarjanju teh nadrealističnih svetov zagotovo naučil predvsem potrpežljivosti in umirjenosti. Kolikokrat sem se ujela, da nisem razumela, kaj gledam, a bilo je čudovit v vsej svoji bizarnosti! Sprva občutek frustracije, ki se je nekako zelo hitro spremenil v občutek umirjenosti, varnosti in zaupanja, vere v nekaj večjega in pomembnejšega od… No, od življenja. Kakor koli pretirano ali patetično to zveni. Ustvaril je nove svetove, njegove stvaritve so nosile oba pomena besede; posvetnega, a tudi višjega, božanskega. Zaupala sem mu, da bom razumela, da me bo naučil novih resnic. In res je bilo tako. Po koncu epizode bi ostala z vprašajem nad glavo, vendar bi se vrnila in pregledavala prizore, poskušala dojeti tiste besede podnapisov na ekranu, vendar brez naglice ali živčnosti, temveč jih temeljito prebirala, počasi, z razumevanjem, kot otrok, ki se šele začenja učiti v šoli. Učila sem se – razumeti.

David Lynch je v vsako svoje delo vtkal del sebe, svoje zavesti in svoje meditacije. Meditacijo sprva vsi povezujemo z umirjenostjo in pronicanjem v samega sebe. Lynch je kot strasten praktikant meditacije in joge pokazal, da lahko tudi v najhujših krikih, popačenih zvokih, motečih slikah in popačenih bitjih prepoznamo to abstraktno ravnovesje. Če se malo umirimo, počakamo in – potopimo. V svoji knjigi Catching the Big Fish je nazorno opisal, kako doseči to raven zavedanja, to je citat, h kateremu se vsake toliko časa vračam (priznam, nekaj časa je bil tudi ohranjevalnik zaslona mojega prenosnika).

“Ideas are like fish. If you want to catch little fish, you can stay in the shallow water. But if you want to catch the big fish, you’ve got to go deeper. Down deep, the fish are more powerful and more pure. They’re huge and abstract. And they’re beautiful. Everything, anything that is a thing, comes up from the deepest level. Modern physics calls that level the Unified Field. The more your consciousness – your awareness – is expanded, the deeper you go toward this source, and the bigger fish you can catch.”

Nisem še ujela svoje velike ribe. Ne vem, če jo sploh kdaj bom. Vem pa, da imam ravno zaradi njegovih besed in njegovih filmov in serij zdaj veliko več potrpljenja in razumevanja, predvsem do neznanega. Pokazal mi je, da je ta metaforični potop v globoke vode in lov na velike ribe povezan z zavestjo samo. In hvala mu za to.