Aktualne razstave v Beogradu, ki jih je vredno obiskati

Beograd je mesto, kjer sem odraščala, mesto, kjer ustvarjam in s katerim sem neizbrisno povezana. V zadnjem času se kulturno-umetniška scena sooča z resnimi izzivi; od pomanjkanja prostora in finančne podpore do globalnih pretresov, ki zadevajo tudi nas. Kljub temu ima to mesto neverjetno sposobnost, da prinese novo ustvarjalno energijo.

Želela bi izpostaviti nekaj aktualnih razstav, ki na različne načine in skozi različne medije prikazujejo beograjsko umetniško sceno in njeno sposobnost, da vedno ostane aktualna. Te razstave prinašajo ravno pravo dozo navdiha, inovativnosti in zabave – popolna mešanica za tiste, ki želijo skozi umetnost globlje začutiti duh mesta, ne glede na to, ali ste tukaj le nekaj dni ali želite popestriti svoj vikend z novo dejavnostjo.

Priče o Duhovima (ghost story)

Pavel Banović v sodelovanju z Andreo s svojim projektom spremlja Andreo skozi stavbo Jugošpeda in njen atelje ter hkrati dokumentira njen performans in ta neodvisni umetniški prostor. Gradivo je nastalo avgusta 2024, v enem zadnjih dni preden so oblasti stavbo zasegle skupnosti. Sledi tudi procesu propadanja te industrijske dediščine, pa tudi prostorov, ki so jih drugi zapustili. Brez kakršnega koli načrta za prerazporeditev drugih prostorov se postavlja vprašanje: Kje je v sodobnem, vsepožirajočem kapitalizmu mesto za neodvisno kulturo in umetnost?

Čubra je samoorganiziran prostor za srečanja/pisarno/delavnico/razstavišče. Na mestu nekdanje lekarne v skupnosti mesteca Pejton je nastal iz potrebe delovne skupine po fizičnem prostoru, ki si prizadeva negovati in širiti neodvisno kulturno sceno. Kot hibridni prostor v prehodu Čubra odraža številne teme, ki jih raziskuje projekt “Zgodbe o duhovih”.

KJE? Čubra

KDAJ? od 4. septembra

Nothing to declare

V umetniškem razvoju so trenutki, ko oblika ne more več prenesti pritiska lastne stabilnosti. Trenutki, ko doslednost sloga postane tesnoba, obvladana tehnika pa omejitev. V tej razpoki, na mestu, kjer se gotovost prebije v dvom, se začne aktualna razstava Nikše Suzića. Ne kot demonstracija, niti kot vrhunec, temveč kot vstop v prostor radikalne negotovosti. Ta razstava ne temelji na konceptualni zaprtosti, temveč na stanju, ki bi ga lahko imenovali liminalno, torej takšno, ki leži med prejšnjo in prihodnjo identiteto, med znanim izrazom in še nedefinirano možnostjo. Suzić se v tem prostoru ne giblje kot nekdo, ki ga poskuša premagati, temveč kot nekdo, ki v njem ostaja, ga premišljuje in preučuje njegove meje. Prav to zadrževanje v negotovem, v prehodnem, postane osrednje etično in estetsko dejanje. V materialnosti del (beton, les, oniks, aluminij, karton) vidimo na eni strani pričevanje o obrtniški spretnosti in natančnosti, na drugi strani pa namerno uničenje te stabilnosti. Namesto končne oblike je tu odprta gesta, namesto trdnih pomenov pa simboli, ki so podčrtani s črto ironije, igrivosti ali notranje ambivalentnosti. Tukaj negativ ni le metoda izdelave skulpture, temveč metafora za celoten proces: delo nastane z odštevanjem, z odločitvijo, da se začne iz obrisa, iz pomanjkanja, iz tistega, kar manjka.

KJE? Kula Cetinjska

KDAJ? do 28. septembra

Blizu, Daleko

Dela Bogoljuba Đokovića, ustvarjena na pol stoletja starem pisalnem stroju Olimpija Monika, nasprotujejo brezhibni fluidnosti digitalnega okolja in razkrivajo utelešeno delo, ki je osnova vse medijske ustvarjalnosti. Z uporabo rdečega in črnega črnila ta dela pisalni stroj spreminjajo v orodje materialnega upora skozi ustvarjalno izražanje, s čimer spodkopavajo njegovo tradicionalno vlogo kot sredstva za standardizacijo grafičnega izražanja, pravi Stevan Vuković.

KJE? Galerija B2

KDAJ? do 27. septembra

Fotografija postavitve ”Blizu. Daleko” ©Vladan Cvetković, 2025

Bienale mladih 2025

Bienale mladih 2025 je proces – kjer se umetniška domišljija in kolektivni boj združita v nove oblike samoorganizirane resničnosti..

Iz sporočila za javnost organizacijske ekipe Bienala mladih 2025: Ne vemo več, ali gre za razstavo, akcijo, protest ali le premor med dvema krogoma. Zato se ta Bienale mladihne začne le z eno temo, niti z eno samo obliko – začne se z realnostjo. Zadnjih deset mesecev v Srbiji je zaznamovalo samoorganizirano študentsko gibanje in množični protesti po vsej državi proti korupciji in nasilju nad vsemi, ki se pod krinko demokracije upirata turbokapitalistični diktaturi. V takšnem vzdušju in kljub popolni odsotnosti državnega proračuna se Bienale mladih ne predaja in skupaj s partnerji podpira boj s kolektivnim in solidarnostnim angažiranjem mladih. Umetnost danes izhaja iz prekinitev in vrzeli – med neobjavljenimi natečaji, propadlimi prostori, začasnimi in občasnimi pogodbami, pritiskom vsakdanjega življenja. Prizor se pojavlja v ruševinah in sledeh.

In prav v tej razpoki – med tem, kar propada, in tem, kar še ne obstaja – se odvija ta bienale. Ne le zato, da bi pokazal umetnost, ampak da bi jo vpisal v resničnost. Oaze nastajajo tam, kjer se zdi, da je vse zasedeno. Na betonu fakultete pod blokado brsti svobodno začasno ozemlje, brez vodje, brez dovoljenja. Politika se začne s prerazporeditvijo čutnega, naši prostori in dela pa so prav takšna dejanja premikanja meja čutnega. Okupacije so tam, kjer se umetniška gesta spremeni v politično taktiko. Začasna avtonomna cona ni več teorija – dogaja se na hodnikih institucij, na stopnicah ministrstev, v prahu za odrom. Ma Lagano razkriva paradoks pasivnega upora: v sistemu, ki pričakuje hrupno poslušnost, kjer tišina postane najbolj radikalen govor. Gre za strategijo “protivladavine” – zavrnitev sodelovanja v jeziku moči.

Oaze, Okupacije, Ma Lagano – trije načini za zavrnitev; strinjanje; nadaljevanje.

KJE? Umetnički paviljon “Cvijeta Zuzorić” / Galerija SULUJ / prostor ispred Galerije ULUS

KDAJ? do 1. oktobra

Šteta je već učinjena (Škoda je že storjena)

Ustvarjalnost Nikole Đeloševića izhaja iz zavedanja, da se pomen ne kaže kot dokončana podoba, temveč kot gibanje med doživetim in skritim. Njegova dela ne pozivajo k prepoznavanju oblik, temveč k preizpraševanju meja lastne izkušnje in k soočanju s tišino, v kateri izvira slutnja. Človeška figura v tem prostoru nosi breme in ranljivost obstoja. Prepoznavna, a brez individualnih potez, postane simbol skupnega poguma. Stoji med osebnim in univerzalnim ter razkriva nenehno gibanje znotraj danih okvirov. Arhitekturni elementi v njegovih slikah niso le prostorski okvir, temveč materialni spomin. Njihova monumentalnost razkriva težo preteklosti, njihovi fragmenti pa minljivost in neizogibne zlome. V njih odmeva izkušnja skupne zgodovine, pa tudi osamljenost posameznika. Prazne pokrajine in prostori med figurami in zidovi nosijo silo odsotnosti. Oropani vsakdanjega postanejo notranji prizori tišine in praznine, ki vpisujejo globino vsake človeške izkušnje. Celoten Đeloševićev opus briše meje med osebnim in kolektivnim, notranjim in zunanjim. Njegove slike ne ponujajo odgovorov, temveč nas vabijo, da se soočimo z lastnimi mejami in vprašanjem smisla, v prostoru, kjer omejitve postanejo priložnost za razumevanje in preobrazbo.

KJE? Galerija 73

KDAJ? do 23. septembra

Sabirni centar, rad Nikole Đeloševića

(slo)žena priča

Umetnice: Dea Džanković, Ivana Ranisavljević, Jelena Prljević in Sanja Solunac

Iz besedila Sanje Solunac: V središču umetniškega projekta “(slo)žena priča” leži kolektivno raziskovanje ženske identitete skozi prizmo osebnih in kulturnih pripovedi, v katerih vsaka od nas prispeva s svojim edinstvenim vizualnim jezikom. To sodelovanje je nastalo iz želje po raziskovanju kompleksnih odnosov med notranjim jazom, zunanjimi pričakovanji in družbenimi normami ter odpira prostor za dialog o feminističnih temah, ki so bistvene za družbo.

Naša umetniška ustvarjalnost ne preučuje le globokih čustvenih plasti, temveč ustvarja tudi mostove med osebnimi izkušnjami in kolektivno zavestjo. Skozi različne oblike, od kolažnih in video del, fotodokumentacije do interaktivnih performansov, vabimo občinstvo k razmišljanju o temah, povezanih s spolno identiteto, normami in predsodki, ki oblikujejo našo družbo. Umetnost teh del deluje kot ogledalo, ki odraža pričevanja in izzive ženske izkušnje, hkrati pa odpira pomembna vprašanja o položajih moči, zaznavanju in družbeni dinamiki. Naša običajna praksa poudarja moč umetnosti kot sredstva za ozaveščanje, opolnomočenje in emancipacijo, ustvarja prostor za introspektivno izkušnjo in odprto razpravo. Z razstavo želimo navdihniti občinstvo, da preizpraša lastne pripovedi in se vključi v razmislek o temah, ki so pogosto nevidne ali potlačene, ter ga spodbuditi, da najde svoj glas v kompleksnem mozaiku ženskih položajev.

KJE? Umetnički prostor u10

KDAJ? do 4. oktobra

Smešne priče o velikoj ljubavi (Smešne zgodbe o veliki ljubezni)

Cikel „Smešne priče o velikoj ljubavi” umetnice Dunje Ćorlomanović je nastala med umetniško rezidenco v Düsseldorfu leta 2024. Navdihnjeno z naslovoma pesmi Piccola storie de grande amore skupine Zabranjeno pušenje in knjige Smešne ljubavi Milana Kundere, to delo raziskuje intimno pripoved skozi prizore znanih in neznanih prostorov, portrete ljubljenih in avtoportrete, označene s simboli, osebnimi predmeti in elementi popularne kulture. Neusklajene perspektive in nelogični odnosi med figurami in prostorom poudarjajo iracionalnost stanja “nosilec velike ljubezni”. Humor deluje kot anestetik, ki patos in žalost spreminja v anekdote, medtem ko infantilna fantazija in asociativna erotika oblikujeta napetost med ranljivostjo in ironijo.

KJE? Galerija ULUS

KDAJ? do 26. septembra

Dunja Ćorlomanović, nisam ti rekla da želim miran život i da postoje nadimci koje ne izgovaramo, akril na platnu, 2025

Razstave zunaj Beograda, ki jih je vredno obiskati

Sem velika oboževalka ideje o decentralizaciji umetnosti in pogosto razmišljam o tem, koliko ponujajo mesta v notranjosti Srbije. To niso le zanimive lokalne zgodbe, arhitektura ali hrana, temveč tudi umetniške vsebine, ki lahko presenetijo in navdihnejo. Verjamem, da umetnost ne bi smela biti rezervirana le za velika središča, temveč bi morala postati del vsakdanjega življenja, nekaj, kar jemljemo kot samoumevno in kar z veseljem uvrstimo na seznam, ko odkrivamo novo mesto. Če vas pot v teh dneh zanese v Novi Sad, predlagam, da je ena od obveznih postankov Muzej sodobne umetnosti Vojvodine, kraj, ki vedno ponuja sveže in aktualne razstave.

Vreme jede pogled – Izbor iz zbirke slikarstva Muzeja savremene umetnosti Vojvodine (Čas jé pogled – Izbor iz zbirke slik Muzeja sodobne umetnosti Vojvodine)

Razstava Vreme jede pogled – izbor iz slikarske zbirke Muzeja sodobne umetnosti Vojvodine, ki jo je kurirala Jovana Trifuljesko, združuje več kot sto del, nastalih od 40-ih let prejšnjega stoletja do danes. Zasnovana je v obliki depoja in dominantno predstavlja dela vojvodjanskih avtorjev v različnih medijih in slogih – od klasičnega olja na platnu do slikarskih objektov. Večinoma so zastopane slike iz 60-ih, 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja, skupaj z deli iz poznejših desetletij. Ime razstave nakazuje dialog med preteklostjo in sedanjostjo: vsako novo srečanje občinstva z zbirkami spremeni način interpretacije del, briše prejšnji pogled in ustvarja novega. Poudarek je na “pogledu” kot dejanju aktivnega opazovanja, labirintna struktura postavitve pa spodbuja prav takšno izkušnjo. Razstava nima cilja na absolutni pregled zgodovine slikarstva, temveč odpira proces raziskovanja, ohranjanja in identifikacije fonda. S tem deluje kot “ničelna točka” dialoga muzeja z javnostjo.

KJE? Muzej savremene umetnosti Vojvodine

KDAJ? do 31. oktobra

Jožef Ač, Oranica i nebo, 1983.