Aktualne razstave v Beogradu, ki jih je vredno obiskati

Beograd je mesto, kjer sem odraščala, mesto, kjer ustvarjam in s katerim sem neizbrisno povezana. V zadnjem času se kulturno-umetniška scena sooča z resnimi izzivi; od pomanjkanja prostora in finančne podpore do globalnih pretresov, ki zadevajo tudi nas. Kljub temu ima to mesto neverjetno sposobnost, da prinese novo ustvarjalno energijo.

Želela bi izpostaviti nekaj aktualnih razstav, ki na različne načine in skozi različne medije prikazujejo beograjsko umetniško sceno in njeno sposobnost, da vedno ostane aktualna. Te razstave prinašajo ravno pravo dozo navdiha, inovativnosti in zabave – popolna mešanica za tiste, ki želijo skozi umetnost globlje začutiti duh mesta, ne glede na to, ali ste tukaj le nekaj dni ali želite popestriti svoj vikend z novo dejavnostjo.

David Hockney: od papirja do ekrana

Če to poletje ne boste mogli v Pariz, brez skrbi, del tega, kar je David Hockney pripravil v pariški Fundaciji Louis Vuitton, si lahko ogledate v našem Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu. Leta 1970 je mladi David Hockney imel samostojno razstavo v Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, kar je bil zgodnji pokazatelj njegovega globalnega dosega in trenutek trajnega pomena v zgodovini muzeja. Danes, več kot pet desetletij pozneje, se Hockney vrača – tokrat z močno zapuščino svojega umetniškega dela in radikalnim razvojem vizualnega jezika. Ideja o ponovni predstavitvi del Davida Hockneyja beograjskemu občinstvu je nastala iz želje, da bi izpostavili umetnika, ki je zaznamoval prva leta delovanja muzeja in čigar razstava je odmevala daleč preko svojega časa ter pustila trajen pečat na lokalni umetniški sceni. Hkrati ta razstava potrjuje dosledno predanost muzeja predstavljanju edinstvene in avantgardne umetnosti domači, regionalni in mednarodni javnosti. V vročem poletju se ohladite v prostorih Muzeja sodobne umetnosti, ki so te dni polni barv bolj kot kdaj koli prej.

KJE? Muzej savremene umetnosti v Beogradu

KDAJ? do 12. avgusta

Photo: Emilija Stanišić

Ivana Bašić: Metempsychosis

V drugem delu Muzeja sodobne umetnosti, v Salonu v ulici Kralja Petra, je na ogled razstava umetnice Ivane Bašić. Če niste imeli priložnosti ujeti Ivaninih del na kateri od razstav v Berlinu ali New Yorku, je to odlična priložnost, da doživite atmosferska, neverjetno očarljiva in trenutno zelo aktualna dela te umetnice. Kustosinja Zlata Vučetić v spremnem besedilu piše: “Samostojna razstava novih del Ivane Bašić predstavlja edinstveno epistemološko pokrajino postčloveškega telesa, ki se kaže kot postbiološki ostanek – krhek, a neizprosen, v procesu ontološke mutacije. Razstavljene skulpture in risbe raziskujejo posthumanistično vizijo človeške evolucije, pri čemer umetniško delo postane materialna opora za špekulacije o telesu – ne kot stabilnem referenčnem okviru identitete, ki temelji na trdnih konturah, temveč kot spreminjajoči se snovi, skozi katero se premišljuje o možnosti preživetja v pogojih radikalnih preobrazb. Umetničina obravnava materiala poudarja ekspresivnost in psihološko napetost razstave, kar vzbuja občutke globokega nemira in eksistencialnega spraševanja. Dela, ustvarjena v medijih, kot so vosek, steklo, smola, nerjaveče jeklo, bron in alabaster, gradijo hibridne oblike, tekoča, biomehanična telesa, ki prebivajo na mejah med empiričnim in metafizičnim.”

KJE? Muzej savremene umetnosti Beograd

KDAJ? do 31. avgusta

Photo: Msub

Soft Armor

V delih Nikolije Stanojević se pogosto pojavljajo isti predmeti: stoli, miza, sveče, vilice, kozarci. Stoli postanejo metafora za notranji dialog, miza meja in prostor srečanj. Ti simboli niso naključni, prihajajo iz nezavednega in nosijo sledi notranjega boja. Vsak element je del kompleksne celote. Tako kot stanje tesnobe same ni mogoče razložiti z eno samo mislijo, temveč se razkriva skozi množico impulzov. Stanojević ne vzpostavlja hierarhije med motivi, vsi so enako pomembni. Pomeni se prepletajo, spreminjajo in ostajajo odprti za interpretacijo. Ta odprtost je zanjo ključna, ker verjame, da tesnoba nima univerzalnega izraza. Oblika, ki bi bila preveč zaprta, bi omejevala možnost identifikacije. V tem smislu njena dela niso zaprti sistemi, temveč prostori, v katere lahko opazovalec projicira lastne občutke. Prenos risbe na odejo prinaša tudi fizično preobrazbo: delo postane taktilno, plastovito, reliefno. Čitljivost slabi, a prisotnost slike se povečuje. Opazovalec je povabljen, da se vpraša, kako lahko nekaj tako nežnega vsebuje toliko nemira? Kje se stikajo kaos in udobje, notranja panika in površinska mehkoba? Ta točka napetosti med obliko in vsebino je osrednja točka njenega dela. Cilj ni podati odgovor, temveč ponuditi prostor, v katerem se opazovalec lahko prepozna. Brez sodbe. Kot da ga delo objame. Dela Nikolije Stanojević zahtevajo čas in pozornost. Niso takoj razumljiva in to je del njihove funkcije. V njih je tiho dovoljenje, da nekaj ni nujno takoj jasno. Da lahko ostane zamegljeno, a še vedno pomembno.

KJE? Galerija Kula Cetinjska

KDAJ? do 10. avgusta

Photo: Pavle Banović

General v svojem labirintu – Ksenija Vučićević

Iz besedila Emilije Vučićević: Vstop v Ksenijina dela – in njena dela so prostor(i), risbe prostora, gibanje o prostoru in v prostoru – se zdi kot sanje, kot nenadoma oživljena sintagma, v katere pomen se ne poglabljamo, dokler nas nekaj nenadoma ne potegne vase. V trenutku srečanja s papirjem, s kupom papirja na stenah, te sanje postanejo lucidne, se popolnoma zavedajo sanj, in opazovalec, nenadoma prebujen v transu, postopoma izbira, v kateri mikroformat bo strmel, kateri spomin bo prepoznal kot svojega. Nato, kot v ogledalu prostora iz risbe, opazovalčevo oko tava v introspekcijo in, vibrirajoč skozi neskončne sobe lastne objektivnosti in zato – minljivosti, nenadoma spozna: tukaj ni nikogar, tukaj ni nikogar, a kljub temu vse tli od prisotnosti. Vstop v Ksenijina dela je kot déjà vu – vse je že znano, vsi smo že bili tukaj – v avtu, v predoru, na nadvozu, v kavarni, za barom, pred kozarci, pod svetilkami, v globokih ulicah in hodnikih, globoko v sebi. Zdi se, kot da gre za isto stvar, le malo drugačno in zaradi te razlike tudi malo lepše: razprostira se in nas preplavlja.

KJE? Umetnički prostor u10

KDAJ? do 26. julija

Photo: U10

PoletnO utripanje: Sestavljanje leta

Poletna razstava v galeriji Novembar, ki jo kurirata Tamara Stankov in Vojin Narančić, združuje pet umetnikov, Marka Vučkovića, Marka Crnobrnjo, Kišo Radić, Nino Ivanović in Teodore Rakidžić, ter odpira prostor za razmišljanje o poletju ne le kot letnem času, temveč tudi kot stanju duha. V že tradicionalnem formatu razstave Poletno utripanje Galerija Novembar tudi letos ponuja raznolike umetniške prakse, od fotografije do kiparstva, ki subtilno gradijo dialog med naravnim in osebnim, sezonskim in univerzalnim. Poletni elementi, svetloba, sence, tišina, toplina, tukaj postanejo material za intimno interpretacijo sodobnih dilem. Zame je poletje čas, ko se vse upočasni. Dnevi so daljši, misli počasnejše in zdi se mi, da tudi umetnosti ni treba hiteti. V tem ritmu dela te instalacije delujejo kot vizualni odmori, čudoviti prizori, ki ne zahtevajo preveč, a dajejo dovolj, da se zadržiš. Ne pretvarjajo se, da rešujejo, razlagajo ali izzivajo, ampak tiho opominjajo, da je lahko tudi lahkotnost pomenljiva.

KJE? Galerija Novembar

KDAJ? do 7. septembra

Photo: Nina Ivanović

S tiste strani ogledala

Razstava S tiste strani ogledala predstavlja dela Odile Decq, ene najizjemnejših francoskih arhitektk moderne dobe. Njena umetnost združuje arhitekturo, oblikovanje in urbanizem skozi dinamične oblike, drzno geometrijo in živahne barve. Občinstvo bo imelo priložnost videti originalne risbe, serigrafije, digitalne printe in instalacijo “Horizon”, ki prebija prostor in poziva k novemu dojemanju. Razstava prikazuje tudi najpomembnejše projekte Odile Decq, od muzejev do stanovanjskih stavb, kjer vsaka podrobnost nosi njeno edinstveno umetniško vizijo. Z inovativnimi mediji in neustrašnimi idejami Decq premika meje arhitekture in oblikovanja ter raziskuje prostor kot polje nenehne preobrazbe. Razstavo podpirata francosko veleposlaništvo in Francoski inštitut v Beogradu.

KJE? Galerija Dots

KDAJ? do 30. avgusta

The FIAC 2010 at Grand Palais, In Paris, France on October 22nd, 2010 – Anish Kapoor work, Odile Decq /Getty Images/

Friendship

Galerija Autokomanda je v zadnjih nekaj mesecih prišla kot svež veter na beograjsko umetniško sceno in vedno znova prinaša nekaj novega z mednarodne scene, s čimer je beograjski kulturni opus še bolj zanimiv. Tudi tokrat bo imelo beograjsko občinstvo to poletje priložnost, da se izgubi v zelenih ulicah Vračarja, ki vodijo do tega umetniškega prostora, in si ogleda dela dveh švicarskih umetnikov. Autokomanda predstavlja nova dela umetnikov iz Züricha, Francesca Cagnina (Plastic Bags) in Bernharda Hegglina (Plastic Bags), ter skupno serijo z naslovom Joint Framing. Cagnin raziskuje zapuščino tehnike jedkanja, ki je pogosto podcenjena kot “nizkorazredna”, in jo uporablja za upodobitev ponavljajoče se oblike, črne plastične vrečke, ki se v celoti razkrije le v enem delu. Hegglin pa uporablja digitalno risbo za obujanje spominov in s tem postavlja vprašanje avtentičnosti v času, ko je izkušnje mogoče zlahka izmisliti ali poveličevati. Njegove slike se zdijo konkretne, skoraj pripovedne, vendar jim ni mogoče povsem zaupati.

kupno delo Joint Framing, ki je nastalo v sodelovanju, združuje njune prakse v enem samem kadru: plavalna očala se pojavijo poleg torbe in izmenično prevzemajo vlogi videnja in bivanja videnega. Eno od del, Lonely Sacchetti, prikazuje torbo, ki je ostala v dežju. Na drugi pogled se zdi, kot da leži na obali, pod zvezdnatim nebom, kar odpira prostor za različne interpretacije.

Na tej razstavi so spomini, predmeti in simboli rekonstruirani s ponavljanjem, uokvirjanjem in dvoumnostjo. Umetnika ne ponujata zaključkov, temveč si delita prostor prekrivajočih se vizij, neskončnega dialoga, nekje med pogledom in praznino, kjer pomen prosto lebdi, kot zrak v vrečki.

KJE? Umetnički prostor Autokomanda

KDAJ? do 6. septembra

Photo: Umetnički prostor Autokomanda