Banksy je pred tremi dnevi na svojem Instagram profilu objavil objavo s prvo umetnino iz najnovejše serije njegovih uličnih del, vsaj tako se zdi. Delo je na zidu v Richmondu. Na freski je upodobljen gams, ki se zdi, kot da stoji na ozki polici. Poleg njega padajo na tla poslikani kamni. Umetnik je premaknil tudi bližnjo kamero CCTV, da bi jo usmeril proti gamsu, vendar je bila naprava od takrat vrnjena v običajni položaj za snemanje ulice. Prvo, kar mi je prišlo na misel, ko sem pogledala objavo, je bilo, da je videti kot negativ enega od kadrov iz tistih fantastičnih dokumentarcev Davida Attenborougha, še enega okoljskega aktivista, ki se je, kot kaže, odločil delati, dokler bo živel. Čeprav samostojna objava, brez podteksta, konteksta, je bilo takoj jasno, da je to šele začetek serije. To je bil pravzaprav namig na nekaj večjega.
Gamsu je sledila razstava z dvema slonoma v londonski četrti Chelsea, opicami naslikanimi na železniškem nadvozu in končno, danes gledam objavo z naslikanim volkom, ki tuli na luno. Pravzaprav gre za volka, naslikanega v tuleči pozi na satelitskem krožniku, ki ponoči nadomešča sliko Lune. Genialno in učinkovito. Kakršen Banksy je. Moram priznati, da so me ta dela prijetno presenetila, sploh po njegovi zadnji (neuspešni) akciji na Glastonburyju. Gams, ki balansira na robu pečine, sloni, ki bi si jih sprva lahko razlagali kot elphants in the room, tri opice, ki nas spominjajo na japonski pregovor see no evil, hear no evil, speak no evil in zdaj, današnji post z volkom, volk, ki tuli. Ali kliče na pomoč? Ali opozarja s svojim nočnim tuljenjem? Ne vem… Toda poskusite si predstavljati, kako zveni volčje tuljenje v gluhi noči. Precej osamljeno… in zlovešče. Na kaj nas opozarja volk? Kaj nam sporočajo opice, kažejo sloni in zakaj je kamera CCTV usmerjena v ravnotežnega gamsa? Tematika je ekološka; tema je življenje našega planeta, rastlin in živali, tema je najstrašnejše vprašanje vseh vprašanj: kako rešiti Zemljo?
Oglejte si to objavo na Instagramu.
Banksy ne ponuja odgovorov, a opozarja, je vztrajen in ne odneha. In to je tisto, kar je pomembno. Po fiasku na Glastonburyju, kjer sem resnično pomislila, da sta dve največji, najslavnejši in najpopularnejši umetniški osebnosti (Banksy in Marina Abramović), osebi, za kateri vedo prav vsi ljudje na Zemlji, ki ju spremljajo na družbenih omrežjih, v medijih, katerih vsako potezo secirajo in analizirajo ter ki lahko s svojo vidnostjo veliko dosežeta; delovala na napačen način, ob napačnem času, na napačnem mestu. Banksy je nadaljeval s svojim delom in zdi se, da večjo reakcijo sproži in ima večji vpliv na naključni fasadi ali pročelju, na neizpostavljenih lokacijah, brez množice ljudi pred njim, kjer se akcija dogaja na licu mesta, tako rekoč pred nosom. Njegovi nameni so plemeniti, a človeška narava je varljiva. Glasbeni festival se ni izkazal za premišljeno lokacijo, ulica pa (kot se vedno) je.
Oglejte si to objavo na Instagramu.
Ali se ustavi pri teh muralih ali ne, ni pomembno. Ves svet jih analizira, poskuša čim bolj natančno interpretirati, kot da bi se vsi skupaj igrali pantomimo. Čeprav se mi zdi, da je odgovor tam, ves čas, tik pred nami. In najbolj žalostno je, da ne potrebujemo Banksyja, da bi ga poznali. Ljudje smo smešna in nevarna bitja hkrati: uničujejo tisto, kar imajo najraje. Banksy nas na to nenehno opozarja. Videti je, da ima angažirana umetnost vendarle smisel. Na žalost.
Oglejte si to objavo na Instagramu.
