Balkanski špijun nima roka uporabe, zato ga gledamo znova, zdaj v gledališču

“Balkanski špijun” je komedija , za katero lahko mirno rečem, da sem jo gledala pri dveh letih svojega življenja, ko je prišla v kina. Vem, da ni bilo tako, bil sem premlada, ampak kot da jo poznam ne od samega začetka gledanja filmov, ampak od začetka njenega predvajanja. Poleg “Maratoncev” je to film, ki je v veliki meri zaznamoval moj ne le filmski okus, ampak celotno obdobje. Dramatik in scenarist Dušan Kovačević se je odločil ne le za pisanje, temveč tudi za režijo svojega naslednjega filmskega projekta, priredbe lastne drame Balkanski špijun, verjetno nezadovoljen, ker je večina nagrad za filme (“Ko to tamo peva” in “Maratonci trče počasni krug”), s katerima je zadel idejne temelje, pripadala Slobodanu Šijanu kot režiserju. Ker pa ni imel dovolj tehničnega znanja in režijskih izkušenj, je za sorežiserja angažiral direktorja fotografije Božidarja Nikolića. Sodelovanje med Kovačevićem in Nikolićem, ki je v osemdesetih letih postal eden vodilnih jugoslovanskih direktorjev fotografije, je obrodilo eno najbolj priljubljenih jugoslovanskih komedij vseh časov, film, ki je takoj pridobil status kultnega, replike njegovih likov pa postale in ostajajo del splošne kulturne dediščine jugoslovanskega prostora. Besede iz filma sem izgovarjala tako mlada, preden sem jih razumela, tako zasidrane so bile v kolektivni zavesti gledalcev in občinstva.

Po liberalizaciji politične klime v Jugoslaviji je Dušan Kovačević lahko nemoteno predstavljal svoje ideje o razmerju med posameznikom in oblastjo, individualno in totalitarno zavestjo ter o posledicah sistema, ki zahteva popolno poslušnost, in tako ustvaril celotno zgodbo o Iliji Čvoroviću, nekdanjem stalinistu, ki je bil več let zaprt na Golem otoku. Kot tak se mora občasno javljati na lokalni policijski postaji v Beogradu zaradi rutinskega zaslišanja. Tako je tudi zdaj povabljen na rutinski razgovor, na katerem se je pristojni inšpektor zanimal tudi za njegovega najemnika Petra Jakovljevića, krojača, ki se je pred kratkim, po dvajsetih letih dela v Franciji, vrnil v socialistično Jugoslavijo. Ilijo so kmalu izpustili domov, a sta ga tako premagali živčnost in paranoja, da je začel sumiti v podstanovalca. Njegova domišljija podivja in začne sumiti, da je Petar Jakovljević protidržavni terorist ter začne vohuniti za Petrom in v to potegne vso svojo družino.

Drama, predvsem pa film, sta tako zaznamovala kulturo in družbo v regiji, da mislim, da ni odrasle ali mlajše osebe, ki bi ji bila osemdeseta leta tako daleč stran, da ne bi vedela, kdo je Ilija Čvorović in ki ni vsaj enkrat citirala “Mene ako se sete (na Dan bezbednosti) sete se, ako se ne sete nikom ništa.” Tako je Vanja Jovanović, režiser, ki se je rodil celo desetletje po filmu, dobil v roke režijo najnovejše predstave “Balkanski špijun” Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu. Njegov pristop k besedilu je bil, kot da jemlje svež, še nikoli obdelan material. Nekaj, kar nima za seboj kopice priredb in ne uživa kultnega statusa ali zgolj popularnosti. Njegova prednost je bila ravno v tem, da se je rodil desetletje po filmu, zato se je materiala lotil povsem neobremenjeno. Njegova različica besedila, ki pripoveduje o tem, kako se danes iz strahov in negotovosti razvije paranoičen odnos do vsega, ustreza mlajšemu občinstvu. Mogoče ne razumejo ali jim je vseeno za zgodovinske trenutke v predstavi, vsekakor pa prepoznajo tisti trenutek, ko gre nekaj za vedno, nenehno narobe, ko je za vse kriv nekdo drug, ko vidimo svet kot zaroto proti nas.

Ob ogledu predstave na deskah Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu je to delo (ponovno) potrdilo, kako zelo je del splošne kulture, kako močan spominek na čas in vrednostni sistem, od katerega odmikamo že zadnjih štirideset let in kako se nam ni uspelo daleč oddaljiti. Ob poslušanju replik igralcev na odru se boleče zavem, da se brišejo meje med fikcijo in resničnostjo, tako kot likom na odru. Zdaj, v trenutkih vsesplošne svobode, iz teh vrstic prihajajo besede, ki grozeče odmevajo proti občinstvu in neustavljivo spominjajo na vse bolj prisotne in prevladujoče aktualne teorije zarote in na vse tiste, ki svet okoli sebe jemljejo preveč dobesedno, da bi na koncu živeli v neki lastni ustvarjeni realnosti, pogosto popolnoma nerazumljeni s strani družbe, zgolj zato, ker jim je tako lažje. Takrat človek ne prevzema odgovornosti za lastne odločitve in dejanja in vedno je “nekdo drug kriv”in “vsi so se zarotili proti”.

Sanje o boljšem življenju so skupne vsem generacijam, a jih razjeda splošna negotovost življenja in proizvodnje, kapitalizem, v katerem živimo, tako da se družba na to najpogosteje odzove s paranojo, izkrivljeno resničnostjo in lahkotnostjo negativnega označevanje drugih in drugačnih. Kot da duh Ilije Čvorovića živi med vsemi nami in nam vsako noč šepetaje vliva strah in paranojo v naše speče glave. Duh Ilije Čvorovića ni relikt preteklosti, je zelo živ in interpretira sedanjo realnost s teroriziranjem drugače mislečih in vseh drugačnih.

Dušan Kovačević se je v svojem delu ukvarjal z vzorcem državnega terorja nad posameznikom, ki ima domino učinek na vse okoli sebe. Najbolj se to vidi v liku Čvorovićeve žene Danice, ki je v delu doživela popolno preobrazbo. Hkrati Čvorović ustvarja svoj rahlo totalitaren sistem, vsaj v družini, s katero in v kateri živi. Ilija Čvorović je v svoji tragediji izjemno komičen, ko pa je komičen, je povsem tragičen. Ta moment humorja v tragediji se zrcali še danes. Vsem je jasno, tudi tistim, ki so gledali film leta 1983 v kinematografih po vsej Jugoslaviji in tistim, ki so si predstavo ogledali, zdaj na odru Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu. Ta odmik od drame z uporabo humorja razumemo kot univerzalni obrambni mehanizem, ki je skupen vsem ljudem v kateremkoli trenutku zgodovine. Humor je zadnja obrambna črta pred osebnim in svetovnim zlom, pa čeprav nas pravzaprav ne more rešiti.

Photo: Laguna

Motiv navadnega, poštenega človeka z družbenega roba, ki je brezpogojno zvest sistemu in v neizmernem strahu pred velikim, drugačnim in preračunljivim svetom, je morda zdaj pomembnejši kot pred štiridesetimi leti, saj, ne glede na to, koliko sočustvujemo z njim, je del problemov nesprejemanja drugega in drugačnega v družbi, tema, ki je zdaj, v letu 2024 morda ena najpomembnejših. Prav tako se v satirična oblačila zavita problematika odnosa med posameznikom in oblastjo korespondira tudi z današnjim absurdnim časom in prav tako sproža smeh. Upam le, da smo se (vsaj od leta 1983 naprej) naučili, da humor in smeh nista več zadnja obrambna črta in da se imamo proti absurdu in zlu s čim boriti, če bi se le opogumili in želeli. Ali pa upam na to?