Hygge but make it Balkan ali kaj je balkanski hygge?
Mario Prizmić Vurdelja
25 aprila, 2024
Mario Prizmić Vurdelja
25 aprila, 2024
V zimskem mrazu ali poletni vročini obstaja univerzalno hrepenenje po udobju, toplini, občutku enotnosti in miru. Danci so za ta občutek skovali izraz in ga poimenovali hygge, pogosto pa ga prevajajo kot kakovost udobja, ki poraja občutek zadovoljstva. Poleg tega se hygge, kot izraz, zadnja leta pojavlja v naslovih knjig in priročnikov, različne znamke ‘street wear-a’ ga plasirajo kot besedo na modne kose, vse pogosteje pa ga srečujemo v vsakdanjem online in offline življenju. Toda kaj je hygge in kako se ta koncept prenaša na pisane in raznolike kulture Balkana? Medtem ko ga na Danskem najdemo v minimalističnih interierjih in dolgih zimskih večerih z dišečimi svečami, se na Balkanu ta koncept spremeni v nekaj enako prijetnega, a z značajem, ki nosi duh naše regije. Balkanski občutek zadovoljstva se pojavlja predvsem v medsebojnem bratstvu in socialnem povezovanju.
Pa začnimo pri osnovah, po šolsko. Balkan je geografska in kulturna regija jugovzhodne Evrope, ki je znana po svoji raznoliki mešanici kultur, etničnih skupin, jezikov in religij zaradi zapletene zgodovine osvajanj, preseljevanja in interakcije različnih civilizacij. Prav to – mešanica kultur, je tisto, kar nas zaznamuje in kar zaznamuje ID regije ter tako postane naš core opis hyggeja.
Na Balkanu je bistvo hyggeja mogoče najti v zelo preprostih običajih in tradicijah regij ter v vsakdanjem življenju – v eni sami bogati tapiseriji, stkani iz zgodovine različnih vplivov. Smo bolj enotni, kot se zdi, saj mlajše generacije niso vezane na stroge fizične meje držav, kar je smer, v katero moramo iti. Vsaj tako verjamem. To je core hyggeja, ki se preliva tudi v regionalno sobivanje – naša balkanska glasna in srčna gostoljubnost ter toplina ljudi sta univerzalni. Porcije jedi v naših krajih so obilne, saj tukaj ne velja pravilo manj je več. Tako kot je to pri urejanju seznamov za rojstne dneve, imenske dneve, poroke in podobno. Naša nedeljska kosila imajo včasih več udeležencev, kot nekatere severnjaške poroke. Naše kave so tako močne, da nas dvignejo od mrtvih, pravijo, in če kave ne pijete na Balkanu, vas bodo spraševali zakaj. Še več, kava za nas ni samo pijača, je pravzaprav obred. Povabilo na kavo pomeni, da se družimo, tudi če ima takrat popita pijača višji odstotek alkohola od povprečne volilne udeležbe. Če bi morali opisati regijo, v kakšni pitch fazi, bi bil to verjetno stavek: Kratke pijače in dolgi pogovori. Sliši se kot floskula kakšne turistične reklame za regijo, a kosilo na Balkanu se zlahka spremeni v večerjo, saj naše druženje ni kratko. Včasih noč niti ne pomeni konca, je le uvod v začetek nadaljevanja. Do zore. In na koncu, ko je čas za plačilo računa, ga radi poravnamo v glasnem balkanskem slogu s sladkim prepirom o tem kdo bo plačal: Ne, bom jaz. Pusti meni, daj, ti si zadnjič, pusti zdaj meni …In to se zna razvleči.
To nas loči od rahlo zadržanih Skandinavcev, ki si radi dobro tempirajo začetek in konec druženja. Čeprav med seboj različni, so zadovoljstvo ob medsebojnem prepoznavanju, večurnem druženju in izmenjavi vtisov o drugačnosti, del pristnega družbenega zemljevida Balkana. Naš specifičen balkanski hygge ni osamljen občutek ugodja v štirih stenah, temveč način življenja, ki se razteza skozi naše običaje, tradicijo in pogled na svet. To je občutek skupnosti, ki nas v hladnih zimskih nočeh ovije kot topla odeja. Mešanica močnih vonjav, krepkih, a nepozabnih okusov, vprašljivo kombiniranih barv in glasnih zvokov, ki nas spominjajo na dom, kjerkoli smo.
Kot mnogi pravijo in res je tako, je naša notranjost odraz nas samih, zato Balkan hygge ne varčuje z naravnimi materiali, kot so les, kamen in tkanine z drznimi vzorci. Ti materiali ne ustvarjajo le povezave z naravo, ampak dodajo tudi tisto toplino, ki je težko ne ljubiš. Smo maksimalisti, za katere je minimalizem uvožena dobrina. Fotelj iz masivnega hrastovega lesa lokalnega mizarja, oblazinjen s ponavljajočim se cvetličnim vzorcem, ki smo ga verjetno podedovali od babice, je eden pogostih kosov pohištva v naših interierjih. Je formiran materializiran hygge. Nekdo bi rekel, da je vse skupaj kič, mi bi rekli, da je osebnost zapisana v interijerju, a pomembnejša je naša zapuščina. Naši domovi so pogosto podedovani, z njimi pa pridejo fenomenalni primerki predmetov iz ne tako oddaljenih sistemov, ki jih še vedno uporabljamo.
Za primer bi vzeli kristal. Kristalne vaze in tudi kozarci – pogosto v takšnih garniturah, kot so jih ob poroki dobili naši stari starši, babice in dedki, dobijo zasluženo skoraj sakralno mesto v večjih vitrinah, ki so pogosto center piece dnevne sobe in jedilnice. Vitrino odpremo samo za tiste posebne trenutke, kozarce pa kot svete kelihe uporabljamo za pomembne dogodke, kot so rojstni dnevi, godovi, krsti, poroke ali, ko imamo pomembne goste, pred katerimi se želimo pohvaliti. Več je v tem primeru manj, še bolj pomembno pa je dejstvo, da pri nas dizajnerski kosi niso le tisti, ki so pravkar zapustili tovarno in so jih polna družbena omrežja pod rubriko novosti, ampak so dizajnerski kosi v regiji pogosto tisti iz 60-ih in 70-ih let.
Kristalni set kozarcev iz Samobora, na primer, ki že od davnega leta 1951 pa do ne tako daljnega leta 2008, velja za eno vodilnih tovarn kristalov. Garnitura iz Rogaške je oblikovno enako pomembna, kot srebrnina Georga Jensena ali kozarec znamke IIttala. Oblikovalsko etno jedroregije skozi zgodovino še danes ni izkoreninjeno, in to je tisto, kar je pomembno. Dizajn in oblikovalski podpis sta zelo blizu konceptu hygge, iz tega je stkana sama blagovna znamka Skandinavije, katere dizajn je vključen v osebno izkaznico severa. Toda tukaj je ta dizajnerski podpis včasih manj pomemben, vendar ne nepomemben.
Res je, da Skandinavci stojijo za velikim številom ikoničnih dizajnov, kot sta fotelj Egg Arneja Jacobsena ali svetilka PH Poula Hennigsena, bolj znana kot Artichoke. Posledično je njihova notranjost videti tako kot nekaj, kar je kakšen vplivnež s šestmestno številko sledilcev in modro kljukico vzel s Pinteresta ali Instagrama. Tu smo nekoliko bolj skromni, ker so naši ikonični kosi večinoma dediščina, dizajnerska zapuščina. Tako kot prej omenjeni fenomen kristalnih kozarcev, pa vse do stolov oziroma svetilke Guzzini, na katero Instagram nori še danes, izdelal pa jih je Meblo iz Nove Gorice.
Eden mojih najljubših primerov je stol Rex s podpisom Nika Kralja, ki ga pogosto srečamo v interierjih v regiji. Še vedno izžareva enako sodobnost in aktualnost kot prej. Na Balkanu se ne sramujemo niti plastičnih stolov Monobloc, ki so skorajda esenca apartmajev ob morju in vsake poletne zabave, enako kot severnjaki obožujejo stol Wishbone. Všeč nam je naša balkanska hektična preprostost, ki jo živimo, vendar je ne označujemo ali tiskamo, kot besedo na majice.
No, ne zaostajmo preveč za temi severnjaki. Da smo bili, v ne tako davni preteklosti, oblikovalsko in obrtniško bolj aktivni, priča podatek, da je Ljubljana leta 1964 prvič gostila Mednarodni bienale industrijskega oblikovanja (BIO), istega leta je bil v Zagrebu ustanovljen CIO (Center za industrijsko oblikovanje), leta 1972 pa Design Center v Beogradu. Da se ne spuščam v filozofijo in esejistiko, sklepam, da imajo skandinavski interierji morda manj dražjih kosov pohištva ali umetnin, vendar si nekaj zagotovo delimo, in to je ljubezen do udobja življenja, na nek sebi-prilagojen način kombiniranja podedovanih dizajnerskih kosov z novimi progresivnimi blagovnimi znamkami regije.
Zato v tem živahnem kotičku vzhodne Evrope hygge ni le tržni koncept za prodajo skandinavskega pohištva, uličnih kosov, ekoloških oblačil ali čudovitih knjig s trdimi platnicami o lepoti bivanja – je način življenja regije, vtkan v naš vsakdan. Balkan so ljudje in način življenja. Naš hygge je tu, da prinaša udobje z značajem, obogatenim s pristnostjo, hkrati pa se dobro spogleduje z včasih praznimi in sterilnimi interijerji, ki nam jih vsiljujejo danes.