Kaj so arthouse mistery filmi in katere si ogledati - za prave filmske sladokusce

V redu je biti zmeden in negotov, ko gre za arthouse filme. Arthouse filmi provocirajo, osupnejo in pogosto so – preveč. Eni bolj kot drugi izkoriščajo efekte nenavadnosti in se ji prepuščajo, spet drugi postavljajo le vprašanja do te mere, da po ogledu ostanemo v začudenju, brez odgovorov, zaključkov in kot da The End ni zgodil.

Arthouse

Posebna oblika arthouse filma pa je, ko gre za misterij. Predvsem zmedejo like in gledalce, držijo napetost do samega konca, ko podajo odgovore, če sploh. Kot da napetosti in skrivnosti umetniškega filma ni videti konca in se nadaljuje tudi, ko se že odvrtijo creditsi in odjavna špica. Za mnoge je arthouse film Sedmi pečat Ingmarja Bergmana tipičen umetniški film, a ne smemo pozabiti na Luisa Buñuela, ki je raziskoval potencial kinematografije v nadrealizmu kot nihče prej ali pozneje. Njegov Andaluzijski pes iz leta 1929 je naredil revolucijo v filmu, fotografiji, likovni umetnosti, pripovedovanju … Italijanski neorealisti so z Rossellinijevim filmom Rim, odprto mesto postavili temelje umetniškemu filmu; posnet je bil na cesti, brez bogato oblikovane scenografije; čeprav je v filmih sodelovalo veliko profesionalnih igralcev, so igrali večinoma tudi amaterji; vse, kar je bilo na dosegu, je bilo uporabljeno za prikaz realizma tiste vojne in neizogibne povojne dobe. Francoski novi val prinaša nove momente, kot je snemanje prizora v enem kadru, ki traja npr. sedem minut, ukvarjali so se tudi z eksistencialistično tematiko, s poudarkom na osebi in absurdnosti človeške eksistence. Posneli so jih na cesti, zunaj, za razliko od večine komercialnih, ki so bili posneti v studiih. Filme novega vala takoj prepoznamo po kameri v gibanju, nenehnem gibanju; kamera, ki protagoniste spremlja po ulicah, je postala za vse zelo zanimiva in sprejeta oblika. Arthouse filmov v kinematografih ni veliko, če sploh, kinematografija jih namreč zavrača kot elitni fetiš, drugi pa imajo arthouse filme za ogroženo vrsto v tem gozdu velikih filmskih uspešnic. Ti filmi skoraj brez izjeme nosijo predznak kultni, imajo svojo predano publiko in so finančno minimalno dobičkonosni, če sploh.

Izpostavila sem več arthouse filmov s skrivnostnim predznakom, ki pa jih na prvi pogled morda ne boste takoj prepoznali kot take. Film Solaris je na primer eden od kultnih ZF filmov, prepoznavamo pa ga tudi kot arthouse film. Ta dominantni žanr je vsem jasen, a tisto, kar dela film drugačen, nekoliko premaknjen, bolj umetniški, postavlja pred njega definicijo arthouse filma.

Memento

Režiser Christopher Nolan je v tem filmu pokazal svojo veliko domišljijo. Odlična sodelavca sta mu bila tudi igralec Guy Pearce in igralka Carrie-Anne Moss. Leonard (G. Pearce) je človek brez dolgoročnega spomina, ima le kratkoročnega. Zahvaljujoč zapletenemu sistemu opomnikov, raztresenih po polaroidnih fotografijah, kosih papirja in celo tetovažah na njegovem telesu, ve, da je bil po udarcu v glavo med bojem s posiljevalcem in morilcem svoje ljubljene žene za vedno potisnjen v sedanjost. Iz preteklosti se mu vračajo kratki prebliski obrazov in dogodkov, ki jih ne zna povezati. Vse, kar počne in očitno je, da išče morilca, da bi se mu maščeval, je vprašljivo in verjetno napačno. Ničesar trdnega ni, za kar bi se lahko oprijel in če bi se odrekel ukvarjanju z izmuzljivimi sencami preteklosti, bi bila njegova prihodnost vprašljiva.

Scenarist in režiser Christopher Nolan v tovrstnem remaku slovitega norveškega filma Insomnia iz leta 1997 s Stellanom Skarsgårdom uspešno gradi kompleksno pripovedno strukturo, v kateri svojega junaka potiska v nove in nove ovinke labirinta, ki ga obdaja z neprekinjenimi serijami kratkotrajnih in pospešenih flash-back prebliskov. Ob tem se poda na negotovo avanturo neskončnega vijuganja, ki pa jo nepričakovano uspešno in učinkovito premaga.

Photo: Memento

Mulholland Drive

Mulholland Drive je 2001. režiral David Lynch. Film je znan po kompleksni, nelinearni pripovedi in simbolni vsebini, ki pušča veliko prostora za različne interpretacije.

Zgodba se vrti okoli dveh glavnih likov: Rite (Laura Harring), ženske, ki po prometni nesreči na Mulholland Drive izgubi spomin in se skrije v stanovanju v Los Angelesu, kjer jo najde Betty; in Betty Elms (Naomi Watts), ambiciozna igralka, ki pride v Los Angeles z upanjem, da bo ustvarila kariero v Hollywoodu. Betty najde Rito v tetinem stanovanju in ji poskuša pomagati odkriti njeno identiteto.

Betty in Rita poskušata odkriti Ritino pravo identiteto, pri čemer najdeta torbo, polno denarja in moder ključ. Film se giblje med resničnostjo, sanjami in halucinacijami, zato je težko razlikovati med vsemi temi plastmi. Kasneje se razkrije, da je Betty pravzaprav Diane Selwyn, depresivna igralka, ki so se ji izjalovile sanje o uspehu, medtem ko je Rita pravzaprav Camilla Rhodes, uspešna igralka, s katero je Diane imela afero. Razkrije se tudi, da je Diane najela morilca, da ubije Camillo, potem ko jo je pustila zaradi drugega moškega.

Film raziskuje temno plat Hollywooda, iluzije uspeha in slave ter razočaranja, ki spremljajo neuspeh. Tema izgube identitete in iskanja samega sebe je ključna v celotnem filmu. Lynch se poigrava z dojemanjem resničnosti, mejo med sanjami in resničnostjo pa prikaže kot zelo tanko in spremenljivo.

Mulholland Drive gledalcem pušča številna neodgovorjena vprašanja in omogoča različne interpretacije. Nekateri v njem vidijo kritiko Hollywooda, drugi pa film razumejo kot psihološko študijo identitete in ljubezni. Film je znan po svoji enigmatični naravi in ​​se pogosto preučuje ter razpravlja zaradi svoje kompleksnosti in globine. David Lynch namenoma uporablja slogovne prvine in simboliko, da ustvari atmosfero skrivnosti in napetosti, gledalcem pa pusti, da sami sklepajo zaključke o pravem pomenu filma.

Photo: Mulholland Drive

Days of Heaven

Ta film iz leta 1978 je eno najboljših del režiserja Terrencea Malicka. Zgodba se dogaja v ZDA na začetku 20. stoletja. Čikaški delavec Bill (Richard Gere) se s svojo punco Abby (Brooke Adams) in mlajšo sestro Lindo odpravi v Teksas, kjer vsi trije delajo kot poljski delavci na posestvu premožnega kmeta (Sam Shepard). Bill ugotovi, da je kmet hudo bolan in ima še leto dni življenja, ter prepriča Abby, ki jo ima kmet zelo rad, da se poroči z njim, da bi po njegovi pričakovani smrti ona podedovala kmetijo. A zdi pa se, da je zakon z Abby prerodil kmeta, ona pa se nanj vedno bolj čustveno navezuje. Impulzivnega Billa, ki je med odhodom iz Chicaga ubil človeka, vse bolj prevzema ljubosumje.

Film Days Of Heaven prinaša čudovito lepoto in vzdušje. Malicka naj bi navdihnil ameriški film City Girl iz leta 1930 legendarnega nemškega režiserja F. W. Murnaua, vendar se zdi, da je osnova zgodbe tega filma prepisana iz slavnega romana Henryja Jamesa Krila golobice. Glavno vlogo bi moral odigrati John Travolta, a ga je sijajno nadomestil takrat neznani Richard Gere. Fascinantna je tudi Brooke Adams, ki je bila takrat ena najbolj zanimivih ameriških igralk, predvsem pa najstnica Linda Manz, katere lik pove celotno zgodbo. Po tem filmu se je Terrence Malick povsem umaknil iz sveta filma in javnosti, o njegovem življenju so se spletale legende, po več kot dvajsetih letih pa se je zmagoslavno vrnil v film s priredbo romana Jamesa Jonesa Thin Red Line, s katero znova je osvojil Cannes in serijo nominacij za Oskarja.

Photo: Days of Heaven

Solaris

Kultni film režiserja Andrea Tarkovskega je bil posnet leta 1972 in vsi ga bodo vedno prepoznali predvsem kot ZF film. Film govori o etičnih problemih človeštva, gledanih skozi prizmo stikov z nezemeljsko inteligenco. Dobil je veliko nagrado na festivalu v Cannesu, po rezultatih anket pa se film redno uvršča med največje znanstvenofantastične filme v zgodovini kinematografije.

V filmu je psiholog Kris Kelvin (D. Banionis) poslan na postajo, ki kroži okoli oddaljenega planeta Solaris, da bi ugotovil, zakaj se je posadki zmešalo …

Photo: Solaris

Memoria

Memoria je nedavni umetniški film iz leta 2021, režiral ga je Apichatponga Weerasethakula. Film spremlja Jessico Holland, britansko botaničarko, ki živi v Kolumbiji, igra pa jo Tilda Swinton. Zgodba se odvija, ko Jessica potuje po Kolumbiji in poskuša razumeti skrivnostni zvok, ki ga lahko sliši le ona.

Jessica se nekega jutra zbudi ob čudnem, glasnem zvoku, ki jo zmede in prestraši. Zvok se ponavlja in za Jessico postane obsedenost, ko poskuša odkriti njegov izvor. Njeno raziskovanje jo popelje skozi različne lokacije v Kolumbiji, vključno z Bogoto in podeželskimi območji, ter jo predstavi različnim ljudem, ki ji pomagajo pri njenem iskanju.

Film raziskuje teme spomina, dojemanja in povezanosti s preteklostjo. Apichatpong Weerasethakul uporablja svoj značilni slog počasnega ritma in meditativne naracije, s čimer ustvarja vzdušje, ki gledalce spodbuja k refleksiji in kontemplaciji. Memoria je bila deležna visokih pohval kritikov, ki so opazili njen edinstven pristop k pripovedovanju zgodb in vizualnemu slogu. Film je znan tudi po svoji atmosferski moči in sposobnosti raziskovanja globokih tem skozi preprosto, a močno zgodbo.

Photo: Memoria