Pogovarjali smo se s slavnim Artezom, ustvarjalcem edinstvenega zagrebškega murala

Arteza spremljam že kakšnih deset let, odkar sem prvič videla enega njegovih muralov v Slavonskem Brodu na Hrvaškem. Prikazoval je žensko postavo z naslikano masko, čez oči in oči so me hipnotizirale. Eno rjavo in eno zeleno oko, za katera se zdi, da vsako gleda samo zase in hkrati v isto točko. Ne vem, ali je mogoče opisati pogled, a Artezu ga je uspelo naslikati. Nisem prepričana, če ta mural še obstaja, domnevam, da ga ni več, da ga je pojedel čas, kot se običajno zgodi pri ulični umetnosti in grafitih. Če pogledam nazaj na njegovo kariero, bi rekla, da je takrat začel postajati veliko ime na svetovni street art sceni. Zanimivo je v realnem času opazovati rast in razvoj umetnika; namreč tisto delo, delo, ki me je hipnotiziralo in pritegnilo pozornost na njegovo umetnost, ima zelo malo stičnih točk z deli, ki jih ustvarja zdaj.

V zadnjih petnajstih letih je Artez zrasel v morda največje regionalno ime (če ne največje, pa eno največjih!), ki se omenja po vsem svetu, še posebej, ko dela ulične umetnosti izstopajo in ko ga gledam stoječega visoko na žerjavu ob steni petnadstropnice med slikanjem se sprašujem, če se tega zaveda, svoje umetniške veličine. – Nikoli nisem čutil potrebe, da bi se imenoval umetnik. Nekako je prišlo samo od sebe, spontano. To je naziv, ki ga nisem prosil, želel. jaz sem se želel le kreativno izraziti, izražati. Potreba je neizčrpna. Vsakič, ko imam priložnost slikati, jo zgrabim in izkoristim. Skozi to delo sem zgradil svojo identiteto. Sem zelo discipliniran in ne izpuščam priložnosti. Takoj na začetku, po vprašanju o njegovi identiteti, mi razkrije, da je pravzaprav nekdanji športnik, vse življenje je treniral različne športe in vsak mu je privzgojil disciplino, voljo in tisto neizogibno, sprejeti vse izzive, ki se pojavijo na poti. Da se jim ne izogiba, ne zaobide, ali preskakuje. Z njimi se sooča. Naučil se je doseči rezultate z uporabo mišic. Artez ne odneha, dela znova in znova, ponavlja akcije, dokler jih ne obvlada. – Nisem umetniški genij in se ne zanašam na talent. – Pove jasno in direktno. Vodita ga instinkt in volja. Naučil se je tudi, da velika dela prinesejo veliko, mala dela pa so le ena velika komplikacija, vsaj v Artezovem svetu.

Moram priznati, da me to njegovo spoznanje preseneča in navdušuje že leta, desetletja … Kajti večje kot je njegovo delo, je poleg impozantnih dimenzij večje tudi po izvedbi in sporočilnosti, ki jo pošilja. Tako sem ga popolnoma navdušena opazovala, ko je dokončal zadnje delo, ki ga je ustvaril v okviru festivala OKOLO v Zagrebu. Gibanje objektov na sliki, način, kako pristopa k detajlom prizora in kako jih izvaja, ne morejo biti nič manj kot impresivni. Vabim vas, da se sprehodite po zagrebški Ilici in se ustavite pri hišni številki 227, na južni strani ulice in dvignete pogled. Dajte si vsaj deset minut, opazujte. Občutek imam, da bo vsak zainteresirani mimoidoči in radovednež ob opazovanju murala dobil tisti vsevidni pogled, ki ga je takrat naslikal Artez v Slavonskem Brodu. Kot da bi takrat, ob svojih začetkih, namignil, da bomo morali še veliko gledati, da bi lahko s pogledom dojeli celovitost njegovega dela. Če tu ni talenta, potem ne vem, kje je. Karkoli si Artez misli o tem.

A če se vrnem k njegovim velikim formatom. So bolj fizično zahtevni. – pravi Artez, medtem ko si z barvo umazano roko briše močan poletni pot s čela. Sploh si ne morem predstavljati, kako fizično zahtevno in težko je opravljati tovrstno delo, ki obsega pet nadstropij stavbe. Na nekaterih stvareh delaš manj, na nekatere se bolj koncentriraš, nekatere podrobnosti so pomembne, nekatere ne … tako da jih na koncu tudi ni. – Razlaga Artez, medtem ko moj pogled končno doseže vrh slike in sem povsem navdušena, kako je naslikal – stopala. Plesna, baletna stopala, plesalke, v gibanju, s partnerjem, na steni glasbene šole. Odlično ujemanje, zaokrožena zgodba. Sreča je, da se mural gleda od daleč, ne od blizu, tako da mi nekaterih stvari ni treba obdelati zelo podrobno, zato sem hitrejši. Vem, da bi me manjši formati mučili s podrobnostmi. – Z olajšanjem pojasnjuje ter nadaljuje ta umetnik z diplomo iz arhitekture. – No zato sem se tudi odločil, da nadaljujem izobraževanje. Ne morem enako pristopati majhnemu formatu enako kot velikem. Mislim, da manjših formatov še vedno nisem osvojil, kar je čudno in nenavadno, saj umetniki najprej obvladajo male formate. Pri meni gre nekako vse narobe, s konca. Zato sem pred dvema letoma hodil na ure risanja. Ja, jaz “veliki umetnik”, sem hodil na ure risanja in potem se je ena stvar nekako zgodila sama po sebi. V poznih tridesetih sem se odločil, da se vpišem na Akademijo za likovno umetnost. In sem se vpisal. “Big” Artez je zdaj študent, bruc; nisem si mogla kaj, da ne bi pomislila na to in potem je isto on izgovoril v iskrenem in neobremenjenem smehu.

Končuje prvi letnik akademije in je odličen študent, v indeksu ima odlične ocene. Jaz pravzaprav – uživam. – Govori – Imam popolnoma drugačen pristop do študija, kot sem ga imel, ko sem študiral kot mladenič. Bolj sem osredotočen na fakulteto, na obveznosti, znanje, ki ga pridobivam. Bolj me zanima tematika. Mislim, da to pride z leti. Mogoče bi morali vsi vpisati fakulteto v srednjih letih. Razloži mi, da je med študijem arhitekture iskal svojo identiteto, da ni vedel, kdo je in kaj hoče, na koncu pa se z arhitekturo ni ukvarjal, ker je odkril street art umetnost in njen fascinanten svet. Takoj sem pomislila, da mora biti prava umetniška zvezda na fakulteti. – Ah ne, študentom, mojim kolegom, je čisto vseeno zame, za Arteza. Svetova likovne in ulične umetnosti se namreč ne mešata, skorajda se sploh ne dotikata. Jaz pa sem precej “down to Earth” karakter, na akademijo sem prišel, da bi se česa naučil, ne da bi bil zvezda. In pravzaprav sem izpadel največji piflar, v indeksu imam same desetke. Kako lepo je slišati, da je nekdo navdušen nad pedagoškim kadrom, profesorji, njihovo komunikacijo, odnosom … Artez bi se očitno moral vpisati in obiskovati akademijo zdaj, po bogati umetniški karieri ali vsaj njenem prvem delu. Upam, da bo ta del zgodbe, intervju, vsaj koga navdihnil, da ni nikoli prepozno slediti svojim sanjam.

Artez je naučeno začel uporabljati v novih delih. Na primer, bal se je narisati človeško telo, ker ni dobro poznal anatomije, pa zdaj? Zdaj stojim pred muralom, stensko poslikavo, preprosto navdušena nad vsem telesnim, nad gibanjem subjekta poslikave, predvsem pa nad – stopali. Mislim, da sem pri svojem delu doživel velik skok. Zdaj me v procesu ustvarjanja slike zanimajo čisto druge stvari. Razloži mi, da ustvarja podobno kot tetover, uporablja raster, sliko razbije na več delov in jo tako prenese na steno. Zanimivo je, da me je Lonac (znani hrvaški street art umetnik velikih formatov) najprej vprašal, ko je prišel pogledat, kako napreduje poslikava: “Od kod si fotografiral?” To kaže, da točno ve, točno ve, kakšni so prvi koraki v postavitvi ustvarjanja. Določim točko, s katere fotografiram, opazujem delo. S te točke se vse vidi, iz nje “izhaja” delo.

Kar zadeva fakulteto, anatomijo, učenje, je pri Artezu viden jasen premik v fazi; težo, ki jo nosi naslikani subjekt, je mogoče videti in občutiti. Všeč mi je ta detajl, ta napetost mišic, tetiv in ko gledam delo, kot da čutim težo, je opazna. Tega v njegovih prejšnjih delih nisem opazila. Zelo me zanima, intrigira me, v kateri smeri bo nadaljeval s svojim delom. Ja, veliki formati bodo, figurativni, realistični, ampak nekako imam občutek, da ne glede na velikost, slavo in bogato kariero Artežev čas šele prihaja.

Hkrati neobremenjen, a poln energije in vznemirjenja ob pogovoru, umazan od barve, prepoten od poletnega sonca, utrujen od stanja na žerjavu, na desetine metrov v zraku, zagotovo mora početi tudi nekaj za sprostitev. – Da! Poslušam glasbo. V ušesih imam vedno slušalke. Spodaj, na tleh, bi se lahko zgodilo karkoli, pa ne bi imel pojma, jaz sem zgoraj, visoko, potopljen v barvo in zvok. Imam svojo playlisto, ki jo vrtim, in glede na to kako visoko sem, me med petjem nihče ne sliši in si lahko dam duška. Če bi še našel besedilo pesmi “Let It Go”, ki jo izvajata Rae & Christian ft. The Pharcyde bi bil popolnoma zadovoljen, v popolnem zenu.

Ob koncu pogovora me je zanimalo, katero ali čigavo sliko bi imel Artez doma, na steni? Hm… Vsekakor ne figurativno sliko. Zanimivo je, da so zdaj, ko pomislim na to, vsi, ki se ukvarjajo s figurativnim slikarstvom, tako kot jaz, takoj odpadli. No, zdaj sem se naučil nekaj novega o sebi. Z gotovostjo sem pomislila, da bomo od njega videli več nove in drugačne umetnosti. Morda ne samo street art.