Kako živijo kulturni delavci in o čem sanjajo? Vprašali smo Adriano Gvozdenović and Nelo Gligorović

Ko sem prvič srečal Adrijano Gvozdenović, se je ravno začel eksperimentalni raziskovalni projekt pod vodstvom Kurziva/kulturpunkt.hr, malo več kot leto dni nazaj. Spoznala sva se na Zoom srečanju, kjer sva začela razpravljati o “anomalijah”. Naravno sva prešla v pogovore o tem, kaj pomeni biti drugačen v primerjavi s pripadnostjo nečemu ter kako se lahko ta občutek pripadnosti spreminja znotraj umetniškega sveta. Nisem vedel, kdo je Adrijana, niti še nikoli prej nisem slišal za njen alter-ego Adriana Listerja. A skozi te pogovore sem spoznal, da naju druži nezaupanje do samooklicanih posebnosti in hkrati potreba po razmisleku o tem, kako dejansko izmenjevati znanje brez potrebe po dokazovanju.

Ko sem slišal za razstavo v Podgorici, me je začelo zanimati, kako bo Adrijana uporabila samostojno razstavo v svoji praksi, ki se izogiba številnim kategorizacijam umetniških praks in običajno vključuje sodelovanje ter kolektivnost. Ne morem reči, da me je presenetilo, da se je tudi ta trenutek predstavitve spremenil v nekaj, kar aktivira občinstvo, ustvarja prostor za učenje in – končno – presega ločnice med tradicionalnimi vlogami v muzeju, med kustosom in umetnikom.

Ko sva se srečala, da bi se pogovorila o razstavi v Podgorici, je bilo to prvič po razpravah o “anomalijah”, da sva se znova srečala na spletu, hkrati pa tudi prvič, da sva se osredotočila izključno na Adrijanino umetniško prakso. Bilo je veliko tem za obdelati, še posebej glede prehoda od njenega alter-ega Adriana Listerja k ideji tako imenovanega delavskega kluba, ki muzej spreminja v prostor srečevanj.

Maximilian Lehner: Kako je tvoj delavski klub našel pot v Muzej sodobne umetnosti Črne gore?

Adrijana Gvozdenović: Objavljen je bil odprt razpis za sodelovanje na bienalu, namenjen kustosom in umetnikom skupaj. Tako me je Nela povabila k sodelovanju pri prijavi. Na začetku je bilo jedro projekta moje dolgoročno delo Kdo je Adrian Lister?.

Maximilian Lehner: Ker si že postavila vprašanje – kdo je Adrian Lister?

Adrijana Gvozdenović: Ko sem se preselila v Belgijo na študij, sem prevedla besedilo za svoj življenjepis, pri čemer je samodejni prevod iz mojega imena ustvaril “Adrian Lister”. Tako sem začela spraševati: Kdo je Adrian Lister? in iz tega ustvarjala kratke performanse več let. Po končanem študiju je prišlo do prekinitve uporabe te persone, znova pa sem začela delati z Adrianom Listerjem kot orodjem, ko so me povabili k sodelovanju na razstavah, ki so obravnavale identiteto ali nacionalno reprezentacijo. Tako sem tudi spoznala Nelo – leta 2021 me je povabila, da v Črni gori predstavim Adriana Listerja v okviru razstave, ki je raziskovala post-jugoslovanski intelektualni in kulturni prostor. To je bilo ravno v obdobju, ko sem se morala preseliti iz Belgije nazaj v Črno goro, kot da bi šla v izgnanstvo v lastno državo, zato je bil to zanimiv trenutek tudi za Adriana Listerja.

Nele Gligorović: Najino sodelovanje se je začelo v okviru razstave Marginalije skupnega (Marginalia of the Common), oziroma kako brati “jugoslovanstvo” v sodobnih umetniških praksah. Razstava je nastala kot gravitacijski program regionalne iniciative o skupnem jeziku in preživetju jugoslovanskega kulturnega prostora, kljub državnim sistemom, mejam, teritorijem in drugim političnim diktatom. Z zastavljanjem vprašanj identitete, jezika, migracij, institucij in dela v umetnosti je Adrijanina raziskava Kdo je Adrian Lister? predstavljala idealno izbiro sodobnega Jugoslovana, migranta in kulturnega delavca v Belgiji. Od takrat naprej se pogovarjamo, delimo orodja, izkušnje, materiale in znanje …

Photo: Anja Marković

Adrijana Gvozdenović: Torej, situacija je malo neurejena, kar je pravzaprav zelo lepo. Med širjenjem najinih vlog kot kustosinja in umetnica sva se nekje na polovici poti odločili, da bo to soavtorska razstava. Jaz sem še vedno umetnica, Nela je kustosinja, a v razstavi to ni definirano na pričakovani način.

Nele Gligorović: V skladu z najinimi delovnimi metodami si prizadevava razgraditi toge, hierarhične strukture umetnostnih institucij, kjer umetnik velja za garanta avtonomije, kustos pa deluje kot strežnik ali varuh umetniškega sveta. Institucionalno določene vloge vse udeležence umetnostnega sistema ujamejo v njihove »pooblastitve« ali položaje, kar omejuje izmenjavo in razvoj izkušenj na področju sodelovalnega dela, umetnosti kot prakse sodelovanja.

Maximilian Lehner: Torej, žal tega niste mogli predstaviti v Benetkah na Bienalu. Kako se je projekt nato razvijal v tem drugačnem kontekstu in – kje je Adrian Lister v tej razstavi?

Adrijana Gvozdenović: Adrian je odsoten, že se je začel izgubljati v tem postjugoslovanskem prostoru, ki se je vzpostavil v okviru Marginalije skupnega. Razmišljanje o predstavitvi v Črni gori naju je vodilo k vprašanjem o delu v umetnosti, pogojih ustvarjanja in o tem, kako lahko razstavni prostor uporabimo kot prostor srečevanja. V razstavi so še vedno prisotni elementi iz začetne ideje, a bolj kot katalizatorji za prakse in aktivnosti.

Maximilian Lehner: Zakaj je na koncu postal delavski klub?

Adrijana Gvozdenović: Oh, počakaj, to je precej očitno vprašanje.

Maximilian Lehner: Bolj gre za to, da me včasih preseneti, kako lahkotno se uporabljajo izrazi delavski razred in delavci. Ta diskurz je zelo prisoten v razpravah o postsocializmu in v tem, kar razumemo kot kritični umetniški diskurz, a v resnici je težko določiti kaj sploh danes pomeni.

Adrijana Gvozdenović: Mislila sem, da je zdaj to za naju tako očitno, ker že dolgo razmišljava o tej ideji.

Nele Gligorović: Delavski klub je zamišljen kot prostor srečevanja, alternativna oblika izobraževanja, kraj za dialog in širjenje znanja. Gre za eksperimentalni prostor, umeščen v institucijo Muzeja sodobne umetnosti, ki je uokvirjen s trenutnimi družbenimi razmerji. Šole, univerze, knjižnice in muzeji morajo biti središča razrednega boja. Vpraševati moramo institucionalno znanje, resnico, programe in delovanje. Orodja za boljše razumevanje zatiralskih strategij, ki jih uporabljajo družbene strukture, so bila odstranjena iz humanističnih kurikulov. Razred je beseda, ki ostaja tiha. Preplavljeni smo z informacijami, ki otežujejo kritični pristop k znanju, primanjkuje pa nam orodij za organizacijo, delovanje in spremembe. Zato sva se odločili uporabiti razstavni prostor kot delavski klub – ne samo za delavce v kulturi, temveč za vse, ki sodelujejo v današnji kapitalistični produkciji. Delavski klub je poskus definiranja in nadzora pogojev dela – produktivnega in reproduktivnega, materialnega in nematerialnega – zaradi česar razstava prevzema format razprave, delavnice, pogovora, predavanja, vaje v skupnem razmišljanju in delovanju.

Photo: Krsto Vulović

Adrijana Gvozdenović: V svoji praksi postavljam pod vprašaj sam status umetniških del. Zanima me, kako umetnost deluje. Tako se tudi navezujem na idejo delavskega kluba – predstavljam si prostor, kjer lahko skupaj delamo, se srečujemo in ustvarjamo z umetnostjo.

Maximilian Lehner: V svetovni zgodovini obstaja več primerov, ko so se delavci in umetniki združili v sindikate, a dejstvo, da delaš tudi pri postavljanju razstav, dodaja temu še eno plast.

Adrijana Gvozdenović: Da, ta izkušnja je oblikovala moj način razmišljanja in vplivala na mojo prakso. Zelo me zanima delo z razstavnimi protokoli, rituali in praksami – kako jih lahko ponavljamo, preizkušamo in ugotovimo, kaj bi še lahko naredili drugače. Tukaj sva želeli razmišljati o času in prostoru razstave, jo razširiti na druge avtorje v okviru revije, organizirati program delavnic in pogovorov ter poskusiti ustvariti skupnostne trenutke.

Maximilian Lehner: Kako pa to deluje, ko tebe ni tam?

Adrijana Gvozdenović: Imamo nekaj navodil. Na primer, pri vstopu v razstavo lahko izbereš vlogo, s katero boš pristopil k razstavi. Vsaka vloga je na kratko opisana, nanjo pa je pripet tudi kos oblačila. Lahko si vizionar, kritik, tovariš, popotnik skozi čas, diva, estetik ali cinik. Te vloge so zamišljene kot način, da se lažje oblikujejo kritična stališča, saj omogočajo premikanje med različnimi perspektivami.

Photo: Anja Marković

Maximilian Lehner: Ste razmišljali o ljudeh, ki morda niso seznanjeni z vsemi temi vlogami? Ne poznam lokalnega občinstva sodobne umetnosti, a si lahko predstavljam, da bi bili nekateri ljudje v katerem koli kontekstu preobremenjeni z izbiro ali pa sploh ne bi vedeli, da te pozicije obstajajo, veste?

Adrijana Gvozdenović: Poskušali smo oblikovati besedila zelo preprosto in opisno. Ta ideja izhaja iz strategij podajanja povratnih informacij, in tudi če se občinstvo ne odloči, da bi jih aktivno prakticiralo, jih bomo vključili v razprave med delavnicami.

Maximilian Lehner: Ne glede na to, katero vlogo izbereš, takoj ob vstopu v razstavo opaziš ostanke porušene stene in pogled na zunanjost.

Photo: Anja Marković

Adrijana Gvozdenović: Kljub svoji načrtovani birokratski funkciji je arhitektka današnje galerijske stavbe, Kana Radević, prostor zasnovala zelo odprto proti zunanjosti, z velikimi okni na obeh straneh. Ko se je stavba začela uporabljati kot galerija, so pred okna dodali dve veliki steni. Odločili smo se, da eno od teh sten porušimo – tisto, ki gleda na vrt med stavbami. To smo izvedli kot javni dogodek, ki so ga spremljala branja in vaje.

Nele Gligorović: Z odstranitvijo stene odstranjujemo tudi oviro med zunanjim svetom in notranjostjo galerije. Z idejo ustvarjanja prostora za komunikacijo s skupnostjo in uporabo neposrednega angažmaja, horizontalnega znanja ter vsakdanjega upora skupnosti želimo oblikovati lokacije, ki vsebujejo raznolika znanja, s čimer omogočamo njihovo dostopnost in enakopravnost. Na vrt smo namestili napis v neonski svetlobi: ZA RAD BUDUĆNOSTI (ZA DELO PRIHODNOSTI), kar so zadnje besede iz Manifesta umetnika-delavca Mirka Kujačića iz leta 1932.

Adrijana Gvozdenović: To je pravzaprav ideja za delo, ki ga je Nela prinesla v to razstavo, in eden od trenutkov, ko se je avtorstvo začelo zabrisovati. Prav tako sva se odločili, da ob ostankih porušene stene razstaviva tudi Zlatni zid (The Great Wall), delo, ki sem ga ustvarila v letih 2014/2015.

Maximilian Lehner: Kaj pa imajo te stene skupnega s steno iz črnogorskega muzeja?

Photo: Anja Marković

Adrijana Gvozdenović: Gre za zlato steno iz muzeja v Belgiji, kjer sem delala kot tehničarka. Zadnja razstava, na kateri sem delala, je vključevala renesančne slike, postavljene ob zlato steno. Ko smo menjavali stene, sem vzela nekaj kosov s sabo in jih brusila, dokler ni na površje prišla modra plast – spomnila sem se, da je pod zlatim slojem ostanek poslikave Sol Le Witta.

Maximilian Lehner: Torej ti deli stene predstavljajo neko vrednost zaradi dela slavnega umetnika?

Nele Gligorović: Zahodni umetnostni sistem – ki ga simbolizira zlata stena – je pogosto predstavljen kot model, h kateremu stremijo umetniki po svetu. Vendar ta sistem nosi s seboj zgodovinsko breme kolonializma, kapitalizma in elitizma. Odločitev, da ta model v razstavi izzovemo, kaže na to, da ti ideali niso nekaj, čemur bi morali slepo slediti, temveč strukture, ki jih moramo ponovno premisliti.

Adrijana Gvozdenović: Da, in še več. Kot tehničarka pri vsaki razstavi sodelujem pri rušenju in ponovnem postavljanju sten. Občudovane zahodne institucije ne delujejo tako učinkovito in premišljeno, kot se pogosto dojema. Ne morem nehati razmišljati o tem, kako bi se stroški in delo, vloženi v neprestano prestavljanje scenografije med razstavami, lahko porazdelili na drugačne, bolj trajnostne prakse.

Photo: Anja Marković

Nele Gligorović: Diagram Kako živijo kulturni delavci in o čem sanjajo (How Cultural Workers Live and What They Dream Of) je poskus kartiranja zmede znotraj obstoječe strukture umetnostnega sistema. Pojavlja se kot prepleteno polje pojmov, ki so na videz natančno povezani, a hkrati puščajo prostor za alternativne smeri. Razred je postavljen kot osrednje vprašanje umetnostnega sistema, saj razumevanje odnosov v umetnosti zahteva razumevanje razrednih odnosov, ki izhajajo iz ekonomske neenakosti. Skozi prizmo razreda komentira vzpostavitev umetnostne zgodovine kot discipline, ki se je v 18. stoletju razvila znotraj okvirov in potreb buržoazije. Poleg tega preučuje, kako avtonomija kot prevladujoča ideologija umetnosti izolira umetnost kot področje talenta in genialnosti, namesto da bi jo razumeli kot družbeni podsistem, opredeljen z obstoječimi družbenimi odnosi. Obremenjeni z idejo kreativnega genija ostajajo delovni pogoji v umetnosti, izčrpana telesa umetnikov in nevidno delo prikriti.

Adrijana Gvozdenović: Poleg tega sva uredili revijo kot eno od del v razstavi, s besedili, ki ponujajo širši teoretični in izkustveni okvir o umetnosti in delu. Prav tako sva zbrali vse tekste, ki sva jih delili med pripravami na razstavo, in s tem ustvarili knjižnico znotraj razstavnega prostora.

Maximilian Lehner: In tam ste jih postavili kot kopije …

Adrijana Gvozdenović: Da, zgolj kot neavtorizirane kopije. Tako pač dostopamo do večine znanja, kajne? Tudi umetnostno zgodovino smo se na umetniški šoli učili prek črno-belih fotografij.

Maximilian Lehner: To poudarja nekaj vmesnega med realnostjo in domišljijo, saj se spomnim, kako sem si v umetnostnozgodovinskih učilnicah na podlagi teh črno-belih kopij popolnoma napačno predstavljal določena umetniška dela.

Adrijana Gvozdenović: To postavlja vprašanje o nujnosti obstoja umetniškega dela – in zakaj sploh mora obstajati?

Maximilian Lehner: To je čisto drugačen način predstavitve, če imaš pripisane reference in kopije. Ustvarja se tudi neka podoba – delovna podoba, ki pripoveduje o tem, da te materiale uporabljaš in raziskuješ. Kar me pripelje do odsotnosti del, ki bi jih tradicionalno obravnavali kot umetniška dela – kipov, slik ali performansov. Kajti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da gre za takšna dela, takoj izpostavita avtorstvo, ga pripišeta skupnemu ustvarjanju ali pa ga navežeta na kustosinjo kot soavtorico razstave.

Photo: Krsto Vulović

Adrijana Gvozdenović: Veš, kaj sploh je delo? Nisem prepričana, a se mi zdi zanimivo in pomembno o tem razmišljati. Kar se tiče avtorstva, ga rada dojemam zgolj skozi odgovornost. Prav tako ne razmišljam o tem, da bi bila kot umetnica dosledna ali prepoznavna – bolj me zanima dodajanje plasti, zapletanje obstoječih pojmov, dopuščanje kompleksnosti.

Maximilian Lehner: Potem to postane sled, ki je sama s seboj v nasprotju – saj se z izogibanjem izvirnosti dejansko pojavi kot namig na izvirnost. Kot bi rekli: “V redu, ne počnem nič od tega – to je moja stvar.”

Adrijana Gvozdenović: Mogoče, ampak to je čisto v redu. Bilo bi odlično, če bi ljudje našli čas, da preživijo nekaj trenutkov v najinem delavskem klubu, če bi uspeli kaj narediti med delavnicami, deliti reference, odpreti kakšno razpravo, se vmes tudi malo zabavati – to bi si res želeli videti!